Up-421/00

3. 4. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. Z. na seji senata dne 3. aprila 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 271/2000 z dne 26. 9. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 36/2000 z dne 18. 5. 2000 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora in mu izreklo kazen 14 let zapora. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik navaja, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti in da so mu bile z njima kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Navaja, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil in da je nedolžen. Obsojen naj bi bil brez pravih dokazov, zgolj na podlagi njegovega vsiljenega lažnega priznanja. V obrazložitev ustavne pritožbe se pritožnik sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podal v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. V njej je navedel, da ni imel možnosti dokazovanja in da je sodišče upoštevalo izključno dokaze tožilstva. Zatrjuje kršitev 19., 21., 32. in 14. člena Ustave ter 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Navaja, da mu je bila prostost odvzeta nezakonito, kar da je absoutna kršitev človekovih pravic in izraz totalitarnega načina mišljenja. Ob pridržanju na policiji mu ni bil zagotovljen zagovornik po uradni dolžnosti. Kršen naj bi bil tudi 22. člen Ustave (enako varstvo pravic), ker naj bi pritožniku ne bile zagotovljene pravice po zakonu. Priča, ki je sodelovala pri hišni preiskavi, naj bi lagala. Tudi zaključki sodišča glede sledi tekstilnih vlaken in sledi obuvala naj bi bili napačni.

3.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče obravnava ustavno pritožbo pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev, saj o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 29. 11. 2000, še ni bilo odločeno.

4.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

5.V obravnavanem primeru ni podana očitnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe.

Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločitev z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen.

6.Večina pritožnikovih obširnih navedb se nanaša na nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč, kar ne more biti predmet presoje v postopku preizkusa ustavne pritožbe.

Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katero bi bilo mogoče samo po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. Za ustavnosodno presojo je z vidika morebitne kršitve 22. člena Ustave, ki je v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave specialna določba, pomembno, ali je izpodbijana odločitev sodišča tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako npr. v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Iz obrazložitve izpodbijanih sodb je razvidno, da sodišče svoje odločitve ni oprlo zgolj na pritožnikov zagovor, kot zatrjuje pritožnik, temveč je izvedlo tudi druge dokaze in svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo.

Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazne predloge obrambe. Zato ta kršitev ni očitno izkazana.

7.Tudi očitnosti kršitve 19., 21. in 32. člena Ustave pritožnik posebej ne izkaže. Ker ni izkazana očitnost zatrjevanih kršitev človekovih pravic, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je izpolnjen drugi pogoj iz drugega odstavka 51. člena ZUstS, saj morata biti za predčasno obravnavo kumulativno izpolnjena oba pogoja. Zato procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senatadr. Mirjam Škrk