Jedro

Tožeče stranke so iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom upravičene do zneska, izračunanega na podlagi podatkov o številu opravljenih delovnih ur, ki so razvidni iz plačilnih list, ter na podlagi cene malice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške prehrane na delu, in sicer K.L.B. v višini 1.386,02 EUR, D.L. v višini 401,55 EUR, G.T. v višini 2.300,11 EUR, M.A. v višini 1.912,48 EUR, M.O. v višini 434,02 EUR, D.F. v višini 1.809,37 EUR, M.D. v višini 2.170,14 EUR, S.L. v višini 1.988,38 EUR, L.K. v višini 2.080,57 EUR, M.P. v višini 2.151,16 EUR, S.K. v višini 529,16 EUR, M.S. v višini 1.801,30 EUR, R.M. v višini 1.692,69 EUR in Z.Š. v višini 1.996,59 EUR, vsemi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov prehrane na delu za tožeče stranke, in sicer K.L.B. v višini 186,99 EUR, D.L. v višini 130,08 EUR, G.T. v višini 268,53 EUR, M.A. v višini 271,00 EUR, M.O. v višini 43,36 EUR, D.F. v višini 222,22 EUR, M.D. v višini 241,19 EUR, S.L. v višini 214,19 EUR, L.K. v višini 181,57 EUR, M.P. v višini 249,32 EUR, S.K. v višini 271,00 EUR, M.S. v višini 298,10 EUR, R.M. v višini 168,02 EUR in Z.Š. v višini 298,10 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2006 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 2.550,54 EUR v roku 15-ih dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožečih strank v celoti zavrne in tožečim strankam naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe navedlo, da je verjelo podatkom tožečih strank, ki so izračunali število pripadajočih malic za sporno obdobje po dnevih prisotnosti in potem to pomnožili z vrednostjo malice, kljub temu, da je tožena stranka pravočasno in na to ves čas postopka opozarjala, da višina vtoževane terjatve ni izkazana. Temu je pritrdilo tudi sodišče tako, da je z izrecnim opozorilom tožnikom na naroku dne 6. 2. 2009, kot tudi z izrecnim zaključkom v razlogih vmesne sodbe o tem, da tožniki niso predložili specifičnih podatkov o številu upravičenih malic za posamezno obdobje in dokazov zanje. Tožeče stranke so ročne izračune sicer predložile sodišču, vendar šele po prvem naroku za glavno obravnavo in celo po izdaji vmesne sodbe, kar je v nasprotju z določili 386. člena ZPP, pri čemer tudi niso pojasnili okoliščin, zaradi katerih bi bili to upravičeni storiti tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki so jih tožniki predložili v nasprotju z določili 286. člena ZPP, je kršilo določbe ZPP v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožeče stranke so zgolj pavšalno navedle, da so izračunale stroške prehrane glede na prisotnost na delu in upoštevaje vrednost posamezne malice. Tožena stranka pa tudi iz ročnega zapisa obračuna ni mogla preizkusiti višine vtoževane terjatve za posameznega tožnika. Tožeče stranke bi morale najprej zatrjevati, nato tudi dokazati, za katero obdobje zahtevajo plačilo malice, da so bile v zatrjevanem obdobju prisotne na delu in število malic, ki jim pripada. Trditveno dokazno breme ni dopustno prevaliti na toženo stranko, kot je to poskušalo sodišče prve stopnje, ko je toženi stranki v razlogih sodbe očitalo, da bi lahko na podlagi izplačilnih list sama izračunala višino pripadajočih stroškov za prehrano in tako preizkusila višino vtoževane terjatve ter da so njeni ugovori zgolj pavšalni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Navajajo, da so že v tožbi zatrjevale, da so bile zaposlene v kuhinji bolnišnice ..., da jim slednja ni nudila dnevne prehrane med delom niti izplačevala povračilo stroškov za dnevno prehrano med delom in vsaka zase postavile denarni zahtevek zaradi plačila prehrane med delom. Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka zatrjevala neizkazanost višine zahtevka, so tožeče stranke predložile specificirane podatke glede števila malic v spornem obdobju za vsako tožečo stranko posebej in tako izkazale, kako so prišle do višine tožbenega zahtevka. Tožeče stranke so zatrjevale, da jim je malica pripadala na sedem ur dela, vrednost malice v spornem obdobju pa je znašala 2,71 EUR. Trditvena podlaga tožečih strank je tako popolna, na toženi stranki pa je breme substanciranega prerekanja s strani tožečih strank zatrjevanih dejstev. Tožena stranka ni tekom postopka nikdar prerekala zatrjevano vrednost malice, ali zatrjevano število vtoževanih malic. Tožena stranka ostaja zvesta pavšalnim navedbam celo v sami pritožbi, ko še naprej zatrjuje, da ročni izračuni niso ustrezni, niti v pritožbi pa ne pove zakaj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi izdalo vmesno sodbo zgolj zaradi ugovora tožene stranke, da v zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka, vsled česar je upoštevaje načelo ekonomičnosti in smotrnosti, z vmesno sodbo odločalo zgolj o temelju tožbenega zahtevka.

S pravnomočno vmesno sodbo opr. št. Pd 199/2008 z dne 6. 2. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 354/2009 z dne 12. 11. 2009, je bilo razsojeno o temelju tožbenega zahtevka tožnikov, to je, da je tožena stranka dolžna tožnikom za čas od 15. 11. 2003 oziroma 1. 7. 2005 do 1. 4. 2006 plačati stroške prehrane na delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 dalje do plačila. V nadaljevanju postopka je bilo tako potrebno ugotoviti le za vtoževano obdobje višino stroškov prehrane na delu.

Pritožbeno sodišče ponavlja, enako kot v sodbi opr. št. Pdp 354/2009, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da višina tožbenega zahtevka ni izkazana. Tožeče stranke so v tožbi postavile denarni zahtevek za povrnitev povračila stroškov za prehrano, v roku, ki jim ga je dodelilo sodišče, pa so dostavile tudi obračune in izračune števila malic za vsako tožečo stranko posebej. Po prejemu podatkov o številu malic in njihove vrednosti je tožena stranka vztrajala pri tem, da višina števila malic ni izkazana in da tožeče stranke niso pojasnile, kako so prišle do vtoževane višine stroškov malice. Tožeče stranke so izračun zahtevka za naslov povrnitve stroškov za prehrano na delu naredili na podlagi števila opravljeni ur, saj jim je za vsakih sedem ur dela pripadala malica in so pri tem upoštevali podatke iz izplačilnih list ter vrednost malice, ki je znašala 2,71 EUR na dan. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da tožena stranka ni prerekala števila ali vrednosti malic, temveč je ves čas pavšalno zatrjevala, da višina ni izkazana. Tožeče stranke so dne 10. 2. 2009 posredovale sodišču izračun števila malic, iz katerih jasno izhaja, kako so tožeče stranke prišle do skupnega števila malic (A13). Tudi po prejemu tega izračuna števila malic je tožena stranka še vedno vztrajala pri tem, da višina malic ni izkazana (pripravljalna vloga z dne 7. 4. 2010).

Pri presoji višine zahtevka v zvezi z izplačilom stroške prehrane med delom za vtoževano obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz izračuna, ki so ga predložile tožeče stranke iz naslova povrnitve stroškov za prehrano na delu na podlagi števila opravljenih delovnih ur upoštevajoč podatke iz plačilnih list ter vrednost malice, ki je znašala na dan 2,71 EUR. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka le pavšalno navajala, da ti izračuni niso točni, ni pa navedla zakaj posamezne tožeče stranke ne bi bile upravičene do določenega števila malic, prav tako pa ni prerekala same višine posamezne malice. Tožena stranka je v skladu s 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. ZPP v 1. odstavku 286. člena strankam nalaga, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vsa dejstva in predlagajo izvedbo dokazov, potrebnih za ugotovitev navedb. V skladu z 286. a členom ZPP lahko sodišče strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazov, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. V predmetnem sporu je sodišče tožečim strankam na prvem naroku naložilo, da v dodatnem roku predložijo specificirane podatke o številu upravičenih malic za posamezno obdobje in določilo rok osem dni. Tožeče stranke so specifikacijo sodišču posredovale z vlogo z dne 10. 2. 2009, torej pravočasno in v skladu s postavljenim rokom, zato so pritožbene navedbe v smeri prekluzije neutemeljene. ZPP v 212. členu in 286. členu toženi stranki nalaga, da pravočasno in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke, v nasprotnem primeru se prerekana dejstva štejejo za priznana. Tožena stranka vse do zaključka dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen pavšalnega navajanja, da ti izračuni niso točni, ni podala konkretnih ugovorov in dokazov v nasprotni smeri. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tako je sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno pravilno, skladno z izračunom (A13), tožečim strankam priznalo stroške prehrane med delom.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.