Jedro

Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na spremembo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 5. 11. 2013 tako, da se pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo iste št. z dne 15. 3. 2013 ugodi, tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 7. 3. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in prizna pravico na tej podlagi (I/1. tč. izreka). Zavrnilo je tudi spremembo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 4. 11. 2013, tako da se ugodi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2013 in s 7. 3. 2013 prizna pravica do invalidnine za IV. stopnjo telesne okvare zaradi poškodbe pri delu ter od tega dne dalje invalidnina v znesku 74,61 EUR mesečno (I/2. tč. izreka). Posledično je zavrnjeno plačilo 198,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 74,58 EUR obračunanih od 22. 7. 2013 dalje, od zneskov 24,86 EUR pa od vsakega zadnjega v mesecih juliju, avgustu, septembru, oktobru in novembru 2013 dalje do plačila (I/3. tč. izreka).

Sodišče je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih drugostopenjskih odločb št. ... z dne 5. 11. 2013 in z dne 4. 11. 2013 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje (II. tč. izreka).

Hkrati je izreklo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnega prava iz 8. točke 2. in 1. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Če se je pri svoji odločitvi že oprlo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v A. z dne 19. 3. 2015 iz pravde pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, bi moralo razložiti, zakaj je bil uporaben le del tega mnenja (ocena o okrnjenosti tožnikovih dejavnosti in sodelovalnih sposobnosti do 95 %), drugi del (prikrajšava noge za 4 cm) pa ne. Glede na to, da je „delo in zaposlitev“ po MKF le ena od komponent „glavnih življenjskih področij“, v strukturi „dejavnosti in sodelovanja“, splošna ocena Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 19. 3. 2015 ne pove ničesar o okrnjenosti posameznih delov skupine v strukturi „dejavnosti in sodelovanja“, niti o njegovi splošni okrnjenosti na ravni te skupine. Ni jasno, od kod prvostopenjskemu sodišču napačno stališče, da je invalidnost I. kategorije podana le v primeru popolne problematičnosti (96 % do 100 %) po MKF. Izpostavlja, da sicer ni predlagal izločitve izvedenca B.B., temveč opozoril le na spornost njegovih ugotovitev, ker je bil njegov lečeči zdravnik. Ob izraženem dvomu v pravilnost stališča izvedenca C.C., kdaj je nastopilo stanje, kot izhaja iz rehabilitacijskega poročila Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta D. z dne 11. 11. 2014 bi sodišče moralo izvesti dokaz z drugim izvedencem. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave, ki jo zagotavlja Ustava RS in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Že v tožbi je opozoril, da ga IK II sploh ni pregledala, in da se niti prvostopenjska ni ukvarjala z njegovo hudo prizadetostjo zaradi porušenega zdravja in nesposobnosti za delo. V kolikor bi komisiji opravili svoje delo, bi bilo njegovo duševno stanje na dan sprejetja izpodbijanih odločb raziskano v enaki meri, kot je bilo kasneje pri Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu D. Kljub temu je bilo na podlagi obsežne medicinske dokumentacija dr. E.E. in zdravstvene kartoteke s pomočjo izvedenca dr. C.C., ki je izpovedal, da se klinično stanje 4. 4. 2012 ne razlikuje bistveno od stanja, ugotovljenega na inštitutu D., mogoče ugotoviti drugače. Neobstoj celovite obravnave, kakršne je bil deležen na inštitutu, ne more biti ovira, da izvedenec glede na celotno medicinsko dokumentacijo ne bi mogel oceniti, ali je bilo duševno stanje tako porušeno že v času izdaje izpodbijanih odločb. Ker tega dr. C.C. ni storil, bi bilo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja dolžno pritegniti drugega izvedenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba, vključno s podrednim izrekom, ki je izključno posledica neprimerne postavitve tovrstnega zahtevka, že vsebovan v primarnem in o njem sploh ne bi bilo potrebno odločati, je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane relativne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je namreč utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožnikove navedbe, nanašajoče se na dokazno oceno, pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in v tej povezavi očitano relativno ter bistveno kršitvijo procesnega prava, poudarja predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti in pravice do invalidnine na temelju telesnih okvar (TO), ki v predsodnem upravnem postopku nista bili priznani.

Z izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo z dne 5. 11. 2013 je bila namreč zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in priznano pravico do dela na drugem, fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno od 7. 3. 2013 dalje. Z dokončno drugostopenjsko odločbo z dne 4. 11. 2013 je bila prav tako zavrnjena pritožba, hkrati pa v reviziji, opravljeni po uradni dolžnosti, spremenjena prvostopenjska odločitev z dne 15. 6. 2013 o priznani pravici do invalidnine tako, da je z njo zahteva zavrnjena. Predmet socialnega spora so torej izpodbijani posamični upravni akti, katerih pravilnost in zakonitost se presoja izključno glede na dejansko zdravstveno stanje, kakršno je objektivizirano izkazano najpozneje do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločitve.

Materialnopravno izhodišče

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je nedvomno podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1) in v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar(3) (Seznam TO). Po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 v zvezi s splošnim delom definicije invalidnosti iz 1. odstavka istega člena, je zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le, če več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti. Torej ob izkazani popolni izgubi delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Tudi TO je mogoče ugotoviti, če so izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO.

Predhodno navedeni abstraktni dejanski stanji iz sistemske ureditve obveznega invalidskega zavarovanja seveda nista identični s standardi, uporabljivimi pri ugotavljanju pravno priznanih škod iz civilnega prava, kot jih zmotno poizkuša primerjati in izenačevati pritožba. Pri invalidnosti in TO gre za zakonsko definirani pravnorelevantni dejstvi, ki poleg ostalih predpisanih pogojev, morata biti izpolnjeni, da je določene pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja, sploh mogoče priznati.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Dejansko stanje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki bi bilo podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine in ugotovitev TO za pravico do invalidnine, v obravnavani zadevi ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v predsodnem postopku.

8. Pisni sodno izvedenski mnenji Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete F., v G. (v nadaljevanju: KFM; list. št. 52 - 67) in specialista ortopeda (list. št. 111 - 118) v povezavi z ustnimi izpovedbami dr. H.H. (list. št. 99 - 100), dr. C.C. ter dr. I.I. na glavnih obravnavnih (list. št. 129 - 132), le še dodatno potrjujejo pravilnost mnenj IK I z dne 7. 3. 2013 in IK II z dne 14. 10. 2013 o ugotovljeni preostali delazmožnosti in neobstoju TO. V njih je dovolj prepričljive in objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje izpodbijanih drugostopenjskih upravnih aktov, ni dokazane popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo v smislu I. kategorije invalidnosti, niti takšnih funkcijskih okvar ali prizadetosti posameznih organov ali delov telesa v zvezi z ohlapnostjo kolena, prikrajšavo desne noge, pregibnostjo komolčnega in ramenskega sklepa, da bi bilo mogoče ugotoviti katero od zatrjevanih TO.

Pri tožniku je leta 2008 na poti v službo sicer prišlo do politravme, ko je zadobil hude poškodbe, bil 5 mesecev nepokreten in v nadaljnjih letih imel večje število operacij. Vendar izkazana stanja po politravmi, torej po zlomu leve pogačice in desne golenice, izpahu desnega komolca, zlomu metakarpalne kosti desno ter stresne inkontinence kot posledice strikture uretre, utemeljujejo ugotovitev zmanjšane delazmožnosti s stvarnimi in časovno razbremenitvijo, ne pa popolne nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Res je sicer, da je Univerzitetni rehabilitacijski inštituta D. (v nadaljevanju: Inštitut D. - priloga A/11) dne 11. 11. 2014 po timski obravnavi od 20. 10. 2014 do 3. 11. 2014 zaključil, da je pri tožniku prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja na telesnem in duševnem področju, tako da za organizirano pridobitno delo več ni zmožen. Vendar ta ocena, ki temelji na izsledkih neposredne osebne obravnave tožnika že zato, ker je sprejeta po izdaji izpodbijanih posamičnih aktih, v tem sodnosocialnem sporu ne more biti upoštevna. Povsem sprejemljiva in logična je tako tudi izpoved dr. C.C., da pri tožniku popolne nezmožnosti za delo z vidika duševnih zdravstvenih sprememb pred 14. 10. 2013 (datum, ko je oceno podala IK II), ne more ugotoviti. Strokovno medicinskih razlogov, povzetih že v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Poudarja le, da je ocena Inštituta D. o popolni delanezmožnosti tožnika rezultat izsledkov somatsko psihološkega funkcijskega stanja, ugotovljenega v neposredni osebni obravnavi tožnika. Timska obravnava, kot jo je izvedel Inštitut D. pa glede na zakonsko opredeljeno vlogo, ne sodi v izvedenstvo organov tožene stranke.

Pritožba tožnika, nanašajoča se očitano nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej ni utemeljena.

K očitanim procesnim kršitvam

9. Enako velja glede uveljavljanih procesnih kršitev. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca in ni še dodatno postopalo po 243. členu ZPP, ni prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. V obširnem in temeljitem dokaznem postopku s pisnimi sodno izvedenskimi mnenji in neposrednimi zaslišanji izvedencev, tožniku seveda ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kaj šele pravica do izjave.

Protispisen je nadalje pritožbeni očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba oprta le na del mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v A. z dne 19. 3. 2015 iz pravdne zadeve II P 676/2014. Ker se je tožnik sam skliceval in tudi priložil navedeno mnenje (priloga A/12), opredelitev sodišča do njegovih navedb, vezanih na to listino, ki v sodnosocialnem sporu sploh ne predstavlja izvedenskega mnenja, ne pomeni, da bi nanjo oprlo svojo odločitev. Sicer pa izpostavljanje „okrnjenosti dejavnosti in sodelovalnih sposobnosti do 95 %“, kot kriterija za dokazovanje škode iz naslova civilnega delikta, kaže le na pritožnikovo zmotno materialnopravno naziranje, nanašajoče se ocenjevanje invalidnosti oz. TO. Z navedeno listino ni mogoče uspešno dokazati niti večje prikrajšave desne spodnje okončine, kot je na podlagi kliničnih in rentgenskih meritev, strokovno medicinsko prepričljivo ugotovil izvedenec dr. I.I. v tem sodno socialnem sporu. Torej, da ta znaša od 16 do 25 mm, ne pa 40 mm oz. 4 cm ali več, kot predpisuje 12. tč. B VII poglavja Seznama TO, da je TO sploh mogoče ugotoviti.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Glede na predhodno obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Tožbena zahtevka na njuno spremembo oz. odpravo je utemeljeno zavrnilo ter posledično stroškovno tudi vtoževano pravico do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti in invalidnino za TO, vključno z vtoževanimi zneski te denarne dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz istih dejanskih in materialnih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s spremembami.