Jedro

Na naslovu je bil pritožnikov poštni predalčnik, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi ugotavljalo, ali se je stranka preselila, saj le-tega med postopkom sodišču ni javila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1) zavrnilo predlog prvotoženca za razveljavitev potrdila o izvršljivosti in pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Pg 849/2009 z dne 23.3.2012, 2) zavrnilo njegov predlog za pravilno vročitev sodbe opr. št. XI Pg 849/2009 z dne 23.3.2012, 3) zavrglo njegov predlog za obnovo postopka opr. št. XI Pg 849/2009 ter 4) mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil prvotoženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep opr. št. XI Pg 849/2009 z dne 25.1.2013 razveljavi, podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z navodili za odločanje v novem postopku

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je zoper pritožnika Okrožno sodišče v Ljubljani dne 23.03.2012 izdalo sodbo opr. št. XI Pg 849/2009. Pritožnik je 14.11.2012 vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, predlog za pravilno vročitev sodbe in predlog za obnovo postopka. Iz njegovih navedb izhaja, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče pa mu sodbe ni vročilo. Do konca leta 2011 je bil v priporu in v zaporu, v tem času pa naj bi mu nobeno sodno pisanje ne bilo vročeno v skladu s 136. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi po prihodu iz zapora mu sodna pisanja naj ne bi bila pravilno vročena: sodba mu ni bila osebno vročena po 142. členu ZPP, o prejemu ni podpisal nobene povratnice, prav tako pa sodba ni mogla biti vročena s fikcijo vročitve, saj na naslovu O. 10 ni več prebival. Po prenehanju zaporne kazni bi po stališču pritožnika moralo sodišče ugotoviti, kje se nahaja, saj je bil na naslovu O. 10, neznan oziroma preseljen. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 143. členom ZPP in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/2008 z dne 09.07.2009, sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča (8. člen Zakona o prijavi prebivališča) in mu sodbo vročiti na naslov, kjer ima stalno prebivališče, to je V. 28. Ker sodišče tega ni storilo, ni moč šteti, da je bila sodba vročena, zaradi tega pa ni mogla postati niti pravnomočna, niti izvršljiva.

5. Višje sodišče pritožnikovim navedbam ne sledi. Ugotavlja namreč, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila pritožniku sodna pisanja v predmetnem postopku pravilno vročena in je bil nedvomno seznanjen s potekom postopka, saj je vložil odgovor na tožbo, poleg tega pa se je na vabila na naroke odzival z opravičili za odsotnost ter prošnjami za preložitev narokov. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da je bila sodba z dne 23.03.2012 pritožniku pravilno vročena 10.05.2012, in sicer s fikcijo vročitve na naslovu O. 10. Po tem, ko je bil pritožnik izpuščen iz zapora, mu je bilo namreč na tem naslovu 08.03.2012 vročeno obvestilo o preklicu in preložitvi naroka. Na vročilnici je njegov lastnoročni podpis. Vročilnica ima vse elemente javne listine, in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno.(1) Pritožnik ni uspel dokazati neresničnosti podatkov na vročilnici, saj zgolj navedba, da ne ve, kdo naj bi jo podpisal, ne zadošča, da bi izpodbil resničnost javne listine. Poleg tega je šele v pritožbenem postopku navedel, da naj bi vročilnico namesto njega podpisal nekdo drug. Gre torej za nedovoljeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (337. člen ZPP).

6. Ker pritožnik sodišču prve stopnje ni sporočil, da naj bi spremenil svoj naslov, mu je sodišče tudi sodbo z dne 23.03.2012 poslalo na naslov O. 10. Prejeta povratnica potrjuje, da se je v času vročanja na tem naslovu nahajal poštni predalčnik z imenom pritožnika. Zgolj zato, ker vročevalec 24.04.2012 in 10.05.2012 pritožnika ni našel na tem naslovu, sodišče ni moglo zaključiti, da se je v vmesnem času preselil, saj tega sodišču ni javil. Poleg tega pa se je na navedenem naslovu še vedno nahajal poštni predalčnik z njegovim imenom.

7. Višje sodišče tako zaključuje, da niso bili podani pogoji, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati po 143. členu ZPP, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo postopati v skladu s tem členom ZPP in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/2008 z dne 9.7.2009. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila sodba prvemu tožencu vročena s fikcijo 10.05.2012. Tudi pisanja, ki jih je potrebno vročiti osebno, je namreč možno vročiti s fikcijo (142. člen ZPP). V konkretnem primeru je vročevalec ravnal v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP, ki določata pogoje, pod katerimi je možno uporabiti fikcijo vročitve pri osebni vročitvi, kar je natančno in pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da do vročitve ni moglo priti, ker pritožnik ni podpisal vročilnice.

9. Pritožnik je tudi navajal, da mu sodna pisanja v času, ko je bil v priporu in v zaporu v ZPKZ Maribor, niso bila vročena v skladu s 136. členom ZPP, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izpostavilo, da to, da so mu bila v tem času vsa sodna pisanja preko ZPKZ Maribor vročena v skladu s 136. členom ZPP, izhaja iz prejetih vročilnic, ki so v spisu. Da je bil pritožnik s sodnimi pisanji seznanjen, kažejo tudi njegova številna opravičila za odsotnost in prošnje za preložitev. V pritožbi pa pritožnik ponovno navaja nova dejstva, in sicer, da tudi, če so mu bila vabila na naroke vročena, ni mogel iz zapora na glavno obravnavo, saj bi moralo sodišče zaprositi za privedbo. Pritožnik je te navedbe prvič podal šele v pritožbenem postopku, ne da bi obrazložil, zakaj jih ni navedel pred sodiščem prve stopnje. Zato teh navedb višje sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo (337. člen ZPP).

10. Višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki za odločitev ni izvajalo s strani pritožnika predlaganih dokazov. Razumno je namreč ocenilo, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilni. Tako ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca grafološke stroke, s katerim je pritožnik želel dokazovati, da ni podpisal sodne vročilnice. Glede vročitve sodbe je jasno, da vročilnice ni podpisal, saj je bila sodba vročena s fikcijo. S tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se šteje, da je bila stranki sodba osebno vročena s fikcijo, in da so bila ostala sodna pisanja pravilno vročena preko ZPKZ Maribor po 136. členu ZPP, ni bilo dolžno še posebej razlagati, zakaj posameznih dokazov ni izvajalo.

11. Kot je razvidno iz predloga z dne 14.11.2012, pritožnik v postopku na prvi stopnji ni pojasnil, katera konkretna dejstva želi dokazati z zaslišanjem poštarjev. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS (III Ips 50/2003 z dne 13.01.2004), ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, pač pa mora dejstva stranka zatrjevati sama (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa pravilno oprlo na vsebino vročilnic v spisu, zato tudi ni bilo dolžno, da na podlagi nesubstanciranih dokaznih predlogov izvaja še dodatne dokaze z zaslišanjem prič, kot mu to pritožnik neutemeljeno očita.

12. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnikove navedbe glede prestajanja zaporne kazni štelo za prepričljive, poleg tega pa ni imelo razloga, da jim ne bi verjelo, zaradi česar ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih je pritožnik predlagal v zvezi s tem.

13. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bilo za odločitev ključnega pomena dejstvo, da je bil na naslovu O. 10 pritožnikov poštni predalčnik, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi ugotavljalo, ali se je stranka preselila. Zato dokazi v zvezi s tem, kje je pritožnik dejansko bival v tem času, za odločitev niso relevantni. Tudi njihova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev. V takem primeru sodišče dokazov ni dolžno izvajati (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, katera dejstva so bila pomembna za odločitev, pri čemer ni zagrešilo nobene bistvene procesne kršitve, ko ni (posebej) obrazložilo, zakaj ni izvajalo dokazov, s katerimi je pritožnik želel dokazovati dejstva, ki so se izpostavila kot nepomembna.

14. Višje sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj je bila vročitev sodbe opravljena po 142. členu ZPP in zakaj ni bilo dolžno opraviti poizvedb o bivališču prve tožene stranke po 143. členu ZPP. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da se ni opredelilo do pravnih naziranj pritožnika, ki so se v celoti nanašale na to, da bi sodišče moralo sprožiti poizvedbo o njegovem bivališču. 15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka in prekoračilo trditveno in dokazno podlago s tem, ko je ugotovilo, da pritožnik prebiva na naslovu O. 10. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je ugotovilo, da pritožnik ne biva več na naslovu C. 20, kjer mu je bila vročena tožba, s sklepom opr. št. XI Pg 849/2009-13 z dne 17.08.2010 pozvalo tožečo stranko, da ustrezno popravi tožbo. V skladu s tem pozivom je tožeča stranka označila naslov pritožnika, in sicer O. 10, kamor mu je sodišče prve stopnje (po tem, ko je bil izpuščen iz zapora), tudi uspešno osebno vročalo sodna pisanja.

16. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem ugotavlja, da je bila sodba z dne 23.3.2012 pritožniku pravilno vročena 10.05.2012. Predlog za obnovo postopka bi bilo potrebno v skladu z 2. točko 396. člena ZPP vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki (glede na to, da se predlagatelj v svojem predlogu sklicuje na 2. točko prvega odstavka 394. člena ZPP). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku tridesetih dni, to je dne 14.11.2012, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo v skladu s 398. členom ZPP.

17. Sklep sodišča prve stopnje je pravilen tudi v 4. točki izreka. Sodišče prve stopnje je pravilno o stroških odločilo po uspehu strank postopka (154. člen ZPP) in višino stroškov tožeče stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) L. Ude in ostali: Pravdni postopek (zakon s komentarjem), 1. knjiga, GV Založba 2006, str. 584.