Jedro

Predložitev instrumenta zavarovanja sodi v fazo izvršitve izpodbijanega sklepa, od katere je odvisna odločitev o dodelitvi identifikacijske številke za DDV. Skladno s četrtim odstavkom 117. člena Zakona o davčnem postopku je na tožniku, da sklep izvrši s predložitvijo katerega od instrumentov zavarovanja iz prvega odstavka istega člena. Po drugem odstavku 117. člena zakona pa lahko davčni organ, na zahtevo zavezanca za davek, sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zvezi z odločanjem o dodelitvi identifikacijske številke za DDV tožniku naložil, da za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV v roku 8 dni predloži instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 113.048,74 EUR, z veljavnostjo oziroma končnim rokom za njegovo unovčitev 12 mesecev od dneva vročitve sklepa. Odločitev je utemeljena z določbami 77. a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o zavarovanju izpolnitve in plačila davčne obveznosti ter z dvomom davčnega organa o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV in utemeljenim pričakovanjem, da bo izpolnitev obveznosti iz naslova DDV iz razlogov, ki jih navaja, onemogočena ali precej otežena.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-258/2012 z dne 2. 1. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Meni namreč, da so za dvom v upravičenost dodelitve identifikacijske številke za DDV, ki je bila tožniku že enkrat (z odločbo z dne 3. 5. 2012) odvzeta, podani zadostni razlogi. Tožniku je bil namreč na podlagi opravljenega davčnega inšpekcijskega pregleda izdan zapisnik, v katerem se ugotavljajo nepravilnosti oziroma dodatna obveznost iz naslova DDV v višini 29.600,00 EUR in dodatne obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, kar, ob ugotovitvi, da v preteklosti ni izpolnjeval davčnih obveznosti, in sicer ni predložil obračunov DDV-O v roku, kaže na to, da se je tožnik že v preteklosti skušal izogniti plačilu DDV. Pri tem velja po mnenju pritožbenega organa upoštevati tudi ugotovitev, da je tožnik dne 29. 8. 2012 manjkajoče obračune sicer predložil, obveznost, ki je nastala po predloženih obračunih pa ni bila poravnana in na dan 28. 9. 2012 znaša 27.055,74 EUR. Navedeno tudi utemeljuje pričakovanje, da bo izpolnitev obveznosti onemogočena oziroma vsaj precej otežena. Tožnik namreč očitno ne zmore poravnati obveznosti, ki so že zapadle v plačilo in ima zaradi tega blokiran račun. Neporavnane obveznosti pa ima tudi družbenik tožnika A. d.o.o. Direktor obeh družb je ista fizična oseba, ki glede na navedeno ni poskrbela za poplačilo tekočih obveznosti.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Davčnemu organu je ponudil zavarovanje z nepremičnino, ki bi ga davčni organ v skladu s 114. členom ZDavP-2 moral upoštevati. Zavarovanje je skladno z 117. členom ZDavP-2 in je v zakonu izrecno navedeno kot instrument zavarovanja. V postopku neutemeljeno tudi ni bilo upoštevano, da je tožnik do požara večje razsežnosti (28. 2. 2012) izpolnjeval vse svoje davčne obveznosti. Po požaru je prišel v poslovne težave, ki jih s trdim delom počasi odpravlja. Zato je navedba, da se je plačilu davka že večkrat skušal izogniti, za tožnika žaljiva in nedokazana. Po požaru je tožnik uredil svojo knjigovodsko dokumentacijo in oddal vsa davčna poročila, za zavarovanje le-teh pa predložil instrument zavarovanja v skladu s 117. členom ZDavP-2. Napaka v obračunu ni znašala 27.055,74 EUR, kot navaja davčni organ, temveč je tožnik upravičeno in pošteno priznal napako v obračunu DDV in sicer v enem računu v višini 2.884,08 EUR. Davčni organ je tožniku zaradi manjkajočih poročil brez ugotovitve razlogov odvzel identifikacijsko številko in mu s tem povzročil nepopravljivo škodo. Davčni pregled, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je po mnenju tožnika nemerodajen, saj je bil opravljen v nasprotju z določbami ZDavP-2. Čeprav je v zadevi je vložena pritožba, so napačne ugotovitve (pritožba ne zadrži izvršitve) vplivale na izpodbijano odločitev davčnega organa, kar ne more biti v skladu z zakonom. Sodišču zato predlaga, da zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu organu oziroma razsodi tako, da tožniku identifikacijsko številko dodeli, saj za to izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Zahtevo za zavarovanje po mnenju tožene stranke utemeljuje že sama nepredložitev DDV obračunov, ki kaže na obstoj tveganja utaje davka in onemogoča pravilno pobiranje davka in dobro delovanje skupnega sistema DDV. Iz tega razloga je bila tožniku identifikacijska številka odvzeta z odločbo, zoper katero po podatkih tožene stranke pritožba ni bila vložena.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi dvom o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja: Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, zato tožnik z navedbami o razlogih, ki so mu onemogočili pravočasno predložitev obračunov in z ugovori, ki se nanašajo na odločbo o prenehanju identifikacijske številke za namene DDV, ne more biti uspešen. Z uspehom tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na postopek in ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je po navedbah tožnika vložena pritožba.

Kot tožniku pravilno pojasni tožena stranka, sodi predložitev instrumenta zavarovanja v fazo izvršitve izpodbijanega sklepa, od katere je odvisna odločitev o dodelitvi identifikacijske številke za DDV. Sodišče dodaja le, da je glede na izrek izpodbijanega sklepa, s katerim je tožniku kot vrsta zavarovanja naložena predložitev instrumenta zavarovanja, skladno s četrtim odstavkom 117. člena ZDavP-2 na tožniku, da izpodbijani sklep izvrši s predložitvijo katerega od instrumentov zavarovanja iz prvega odstavka tega člena. Po drugem odstavku pa lahko davčni organ, na zahtevo zavezanca za davek, sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti. Vprašanje izvršitve obveznosti po izpodbijanem sklepu je po navedenem predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve o zahtevku za izdajo identifikacijske številke za DDV.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so (relevantna) podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.