Jedro

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 nezakonita, da je sklep tožene stranke z dne 14. 11. 2014 o prepovedi opravljanja dela tožnika za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit, ugotovitev, da tožniku 2. 12. 2014 ni prenehalo delovno razmerje in da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja za obdobje od 2. 12. 2014 do 31. 12. 2015 ter pozvati nazaj na delo in prijaviti v obvezna zavarovanja od dneva tožnikovega ponovnega nastopa na delo ter mu obračunati nadomestila plač za obdobje od decembra 2014 do decembra 2015, od navedenih bruto zneskov obračunati predpisane prispevke in davke ter obračune z dokazilom o plačilu vročiti tožniku in mu plačati navedene neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter za obračun mesečne bruto plače za čas prepovedi opravljanja dela ter regres za letni dopust za leto 2015 (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo oziroma njen izpodbijani zavrnilni del pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku glede reintegracije in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka po sodni odmeri in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa naj se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odreditev, naj se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Pove, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je tožnik imel v nočnem delovnem času zadolžitve tudi zunaj kontrolne sobe in jo je moral zato zapuščati, v času njegovih zadolžitev zunaj kontrolne sobe pa lahko istočasno poteka nenadzorovano polnjenje avtocistern in tedaj ni v kontrolni sobi nikogar, ki bi stisnil gumb za izklop v sili. Meni, da vodja izmene v nočnem delovnem času, ko opravlja po nalogu tožene stranke dela zunaj kontrolne sobe, ogroža požarno varnost. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da ni bilo predvideno tožnikovo nadomeščanje v kontrolni sobi v nočnem delovnem času, ko jo je zapuščal zaradi delovnih obveznosti na območju A.. Sklicuje se na dopis tožene stranke oziroma njene direktorice B.B. z dne 8. 4. 2012 sindikalnemu zaupniku C.C. ter na izpovedi D.D. in E.E., iz katerih izhaja, da je bilo določeno, da vodjo izmene v času odmora v nočnem delovnem času nadomešča poklicni gasilec. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča, da tožnik ne bi smel zapustiti območja A. zato, ker poklicni gasilec ni usposobljen za opravljanje njegovih del, saj organizacije dela ne določa tožnik, temveč tožena stranka kot delodajalec. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega dopisa z dne 18. 4. 2012. V zvezi z obstojem prakse zapuščanja območja A. v nočnem delovnem času zaradi izrabe odmora se sklicuje na izpovedi E.E. in D.D.. Trdi, da so bili nadrejeni s tem seznanjeni. Iz navedenega dopisa z dne 18. 4. 2012 po njegovem mnenju izhaja, da je tožena stranka vodji izmene priznavala pravico do odmora zunaj kontrolne sobe in zunaj območja A.. Trdi, da ni bilo ne ustne ne pisne prepovedi zapuščanja delovnega mesta v nočnem času zaradi izrabe odmora. Sklicuje se na izpoved priče (sindikalnega zaupnika pri toženi stranki) C.C., ki je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni presodilo, čeprav gre za pričo, nezainteresirano za izid spora. Trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, ali je pri toženi stranki obstajala praksa zapuščanja območja A. F. zaradi izrabe odmora med delovnim časom v nočni izmeni. Trdi, da priče G.G., H.H., I.I. in J.J. ne delajo v nočnem delovnem času, zato jim praksa ne more biti znana, poleg tega so še vedno zaposleni pri toženi stranki in kot taki zainteresirani za izid postopka. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o izpovedih prič E.E., D.D. in C.C., ki so skladno izpovedovali, da se je v nočnem delovnem času zapuščalo območje A., zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik povsem brez potrebe po 90 minutah od nastopa dela zapustil svoje delovno mesto in območje A., ter da bi moral odmor izrabiti v času od 23.45 do 00.30 ure, ko je polnilnica zaradi inventurnega stanja in popisa števcev zaprta. Nadalje meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je bila pri toženi stranki v navadi uporaba službenih vozil brez potnega naloga zaradi izrabe odmora med delovnim časom oziroma da to ni bilo prepovedano. Sklicuje se na izpovedi prič E.E. in C.C.. Sodišču prve stopnje očita, da nepravilno ni dovolilo vprašanj o tem priči D.D., in se sklicuje na stališče pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 910/2015, da ne gre za kršitev pravil pravdnega postopka, če sodišče upošteva izpoved priče o pravno relevantnem dejstvu, čeprav je bila priča predlagana za ugotavljanje drugih dejstev, ki zadevajo isti historični dogodek. Navaja, da uporaba službenega vozila v zasebne namene predstavlja kršitev delovnih obveznosti, a če je to delodajalcu znano in to nekaj časa dopušča, ne more izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne da bi o prepovedi take uporabe obvestil zaposlene. Trdi, da sodišče prve stopnje kljub obvezujočemu napotilu pritožbenega sodišča ni ugotovilo, ali je obstajala praksa uporabe službenega vozila v zasebne namene za odhod na malico. Navaja, da ni neupravičeno zapustil območja A., saj ga je zapustil zaradi priznane pravice do odmora, pri čemer ni mogel kršiti neobstoječih navodil in je za odhod uporabil službeno vozilo, kar je bila pri toženi stranki navada, za katero je tožena stranka vedela in tega ni prepovedala. Navaja, da bi v primeru, da bi moral polnjenje avtocistern ves čas nadzorovati vodja izmene v kontrolni sobi, morala biti na delovnem mestu v isti izmeni zaposlena dva delavca, saj se vodji izmene nalagajo tudi dela na območju A.. Predlaga, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku imenuje izvedenca računovodske stroke, ki bo izračunal, koliko bi tožnik prejel nadomestila plače, če bi delal. Priglaša stroške pritožbe. Tožnik je vloženo pritožbo 25. 8. 2016 dopolnil s prilogo, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z neopredelitvijo do dopisa z dne 18. 4. 2012 in do izpovedi nekaterih prič storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo izpodbijano sodbo in navedlo razloge za vsa pravno relevantna dejstva, ni pa dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vsakega dokaza, ki ga izvede. Posamezna dokazna listina sama ne predstavlja odločilnega dejstva v konkretnem sporu, zato se do tega dopisa sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi vseh prič, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, na izpovedi katerih prič se je oprlo in zakaj, z obrazložitvijo, zakaj izpovedim drugih prič ni sledilo, pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo skladno z zahtevami ZPP.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 po 2. točki prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), na podlagi sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 910/2015 z dne 10. 3. 2016, s katerim je pritožbeno sodišče pritožbi zoper prvo sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je skladno z navodili pritožbenega sodišča moralo in je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetni zadevi. Ta pa so: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2014 na delovnem mestu vodja izmene, - da je tožena stranka v zvezi z dogodki z dne 21. 10. 2014 tožniku 1. 12. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, - da je tožnik z zapustitvijo območja A. dne 21. 10. 2014 od 20.30 do 21.15 ure opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost območja A. ter da je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, z navedenima dejanjema pa je huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, - da je bila tožnikova temeljna delovna naloga zagotavljanje varnosti na območju A. F. ter da posledično tožnikovo delovno mesto ni dopuščalo njegovega zapuščanja, saj gre po vsebini za intervencijsko delovno mesto, - da je tožnik ravnal hudo malomarno ter da je bila v času njegove odsotnosti zaradi polnjenja dveh avtocistern brez ustreznega nadzora podana konkretna nevarnost za katastrofalne posledice za varnost in zdravje izjemno širokega kroga ljudi in premoženje velike vrednosti, - da tožnik ni stalni uporabnik službenih vozil zaradi česar je njegov odhod na malico s službenim vozilom brez potnega naloga zasebna uporaba vozila, ki pri toženi stranki ni dovoljena, - da je tožnik storil hujše kršitve svojih delovnih obveznosti in so te resen in utemeljen razlog za izredno odpoved, glede na to, da je kršil temeljne delovne obveznosti delovnega mesta, pomembnega na področju požarne varnosti, pa je utemeljeno izgubila zaupanje vanj, zaradi česar ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

8. Pritožnik izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank o odločilnih dejstvih glede dopustnosti zapuščanja njegovega delovnega mesta v kontrolni sobi in zapuščanja območja A. zaradi izrabe odmora za malico v nočnem delovnem času, glede vprašanja, ali je obstajala dejanska praksa zapuščanja območja A. v nočnem času zaradi izrabe odmora za malico in ali je obstajala dejanska praksa uporabe službenih vozil za zasebne namene v času koriščenja odmora za malico. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentiralo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnikovih nadrejenih oziroma drugih delavcev, ki so še zaposleni pri toženi stranki, ne pa na izpoved tožnika in prič E.E., C.C. in delno D.D.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Pri tem dodaja, da tožnik neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki z navedbami o tem, da so za izid spora zainteresirane osebe. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Kot že rečeno so njihove izpovedi, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je do spornega dogodka, ki je bil podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prišlo na delovnem mestu (na območju A. F.), je logično, da so za ugotavljanje nalog vodje izmene in ostalih pravno pomembnih dejstev za toženo stranko izpovedovali predvsem njegovi nadrejeni, sicer (še) zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z vsebino tožnikovega delovnega mesta, neobstojem prakse zapuščanja območja A. v nočnem času zaradi izrabe odmora za malico in prepovedi uporabe službenih vozil v zasebne namene zaradi odhoda na malico v bistvenem enake in povsem prepričljive.

9. Pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da je imel tožnik v opisu del delovnega mesta tudi zadolžitve oziroma posamezne delovne naloge, ki jih je moral opraviti zunaj kontrolne sobe, odgovarja, da so navedene delovne naloge trajale le kratek čas, to dejstvo pa ne pomeni, da je tožnik smel zapuščati kontrolno sobo, če takih zadolžitev ni imel, še manj pa je smel zapuščati območje A., oboje pa je bilo predmet kršitve, ki je privedla do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poklicni gasilec ni nadomeščal vodje izmene v nočnem času, temu pa pritrjuje tudi pritožba. Zgolj dejstvo, da je tožnik o svojem odhodu na malico obvestil poklicnega gasilca, ne pomeni, da svojih delovnih zadolžitev ni kršil, niti ne zmanjšuje teže kršitve, ki jo je storil z zapustitvijo območja A.. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na dopis z dne 18. 4. 2012 za utemeljevanje dogovora in prakse zapuščanja območja A. v nočnem času. Iz navedenega dopisa (B1) ne izhaja, da bi tožnik smel zapustiti območje A. v nočnem času, ko je bil v njem edini vodja izmene, pri čemer je njegovo delovno mesto nedvomno intervencijsko delovno mesto, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To je potrdil tudi kot priča zaslišani J.J., ki je izrecno poudarjal intervencijsko naravo dela vodje izmene. Ne le, da navedeni dopis ne potrjuje trditev tožnika, da je v nočnem času vodja izmene smel zapuščati območje A. zaradi izrabe odmora za malico, poleg tega je treba upoštevati tudi namen, naslovnika in okoliščine nastanka tega dopisa kot izhajajo iz njegovega besedila. Ta dopis, naslovljen na sindikalnega zaupnika, predstavlja posredovanje stališč tožene stranke oziroma potrditev že dogovorjenih elementov v zvezi z razgovori o pripravi novih pogodb o zaposlitvi. V tem okviru se je tožena stranka zavezala, da bo organizirala možnost izrabe počitka za referenta na odpremi goriva v primeru, ko bo v izmeni zaposlen samo en delavec, in sicer tako, da ga bo v času počitka nadomestil gasilec, ki svoje delo opravlja v isti izmeni. Navedeno ne pomeni, da je lahko tožnik kot vodja izmene zapuščal območje A. v nočnem času, ko je bil edini zaposleni na tem delovnem mestu, saj se ne nanaša ne na nočno izmeno in ne na vodjo izmene, poleg tega gre zgolj za zavezo tožene stranke o bodoči ureditvi možnosti izrabe počitka. Iz navedenega dopisa tudi ne izhaja, da bi zaposleni lahko izrabljali počitek med delovnim časom tako, da bi zapustili območje A., če ni zagotovljeno njihovo nadomeščanje.

10. Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi morala za zagotovitev pravice do odmora med delovnim časom tožena stranka tožniku zagotoviti izrabo odmora zunaj A. F., za kar pa ni podlage v veljavnih materialnopravnih predpisih. Pravica do odmora med delovnim časom je sicer res namenjena delavčevi regeneraciji, torej obnovitvi njegovih psihofizičnih sposobnosti za delo, kar je tudi pogoj za varno opravljanje dela. Vendar pa pravico do odmora lahko delavec izrabi tudi na samem delovnem mestu, če to zahteva delovni proces oziroma gre za tako delovno mesto. Da je delovno mesto vodje izmene intervencijsko delovno mesto, so potrdile zaslišane priče I.I., J.J., H.H., pa tudi C.C., za katerega tožnik neutemeljeno zatrjuje v pritožbi, da je potrdil njegove trditve o praksi zapuščanja območja A. v nočni izmeni. Priča D.D. je zaslišan kot priča povedal, da ne ve izpovedati o odmoru vodij, da pa je delo vedno potekalo in da se je sam prilagajal z odmorom med delom tako, da si je vzel hrano s seboj ali da je „skočil ven“, pri čemer slednjega po priključitvi pravnega prednika tožene stranke toženi stranki skoraj ni več počel. Pri kršitvi, ki jo je tožnik storil 21. 10. 2014, ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik „skočil ven“ po malico, saj je sam izpovedal, da se je odpeljal domov na malico, njegova odsotnost z območja A. pa je trajala kar 45 minut. Tako se izkažejo drugačne pritožbene navedbe tožnika za neutemeljene. Tožnik se sicer sklicuje, da so priče I.I., J.J. in H.H. delali v dnevni izmeni, zaradi česar ne poznajo praks v nočni izmeni, kar pa po prepričanju sodišča ne drži, saj je šlo za tožniku neposredno nadrejene delavce, ki so bili na splošno seznanjeni z ravnanjem delavcem na območju A.. Ti so jasno izpovedali, da s tako prakso niso bili seznanjeni in bi jo prepovedali, če bi zanjo vedeli. Tudi če bi obstajala prepovedana praksa zapuščanja območja A. v nočnem času s strani vodij izmene, pa to ne more pomeniti, da je bilo delavcem to dovoljeno oziroma da je tožena stranka to prakso tolerirala in da je ne sme sankcionirati, če izve zanjo.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede uporabe službenih vozil v zasebne namene pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta očitek ne drži. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi si tožnik prizadeva dokazati, da je pri toženi stranki obstajala praksa uporabe službenih vozil v zasebne namene. Njegova nadrejena J.J. in I.I. sta izpovedala, da take prakse ni bilo, priči C.C. in D.D. pa za dokazovanje te prakse nista bila predlagana, zato njunih izpovedi v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Ni mogoče šteti, da gre za izpovedovanje o istem historičnem dogodku, saj sta bila oba predlagana kot priči v zvezi s kršitvijo zapuščanja območja A. in ne v zvezi z drugo kršitvijo, ki se je nanašala na prepovedano uporabo službenega vozila v zasebne namene.(1) Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo pričama J.J. in I.I., ne pa E.E.. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je obstajala praksa uporabe službenega vozila v zasebne namene za odhod na malico, saj je sodišče prve stopnje to odločilno dejstvo ugotavljalo in ugotovilo, da take prakse ni bilo. Enako kot glede prakse glede zapuščanja območja A. v nočnem času zaradi izrabe odmora med delovnim časom tudi obstoja prakse uporabe službenih vozil brez dovoljenja in brez potnega naloga tožnikova nadrejena nista potrdila. Tudi tako prakso bi prepovedala, če bi zanjo (iz)vedela. Ker tožnik ni imel dovoljenja za uporabo službenega vozila v zasebne namene in ker tudi ni imel potnega naloga za njegovo uporabo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storil tudi drugo očitano kršitev.

12. Ker se tožniku v odpovedi ni očitalo, da bi moral izrabiti odmor med delovnim časom v času od 23.00 do 00.15 ure, se do pritožbenih navedb v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj se je dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na to, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Priča C.C. je bil predlagan v zvezi z vprašanjem odmora delavcev na vagonski polnilnici in glede evidentiranja prisotnosti, priča D.D. pa glede nadomeščanja vodje izmene oziroma obveščanja o odmoru.