Jedro

Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Alžiriji deležen ravnanj, ki bi imela znake preganjanja, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožnik je med razlogi navajal zgolj težave z revščino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker prihaja iz varne izvorne države ter ker je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, po prvi, drugi in četrti alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je po narodnosti Berber, samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka je tedaj postopek ustavila s sklepom 17. 10. 2019, ki je postal pravnomočen 30. 10. 2019. V prvi prošnji je tožnik povedal, da je iz Alžirije odšel zaradi diskriminacije, ki jo je občutil na vseh področjih življenja, najbolj pa na področju dela in sociale. Navedel je primer, ko so mu v podjetju, v katerem se je želel zaposliti, dejali, da ga ne bodo zaposlili zgolj zato, ker je Berber. V letu 2011 se je udeležil demonstracij, zaradi česar je bil zaprt za 48 ur. Večkrat so ga tudi zmerjali. Ogrožen pa ni bil nikoli. Osebnih dokumentov tožnik ob vložitvi prošnje ni imel. Potni list so mu uničili policisti v Grčiji, osebno izkaznico pa se je zavezal predložiti do osebnega razgovora.

3. Tožnik je bil nato na podlagi Uredbe 604/2013/EU vrnjen iz Francije v Slovenijo, kjer je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je prvič azilni dom zapustil zato, ker je želel obiskati prijatelje v Španiji. Po opravljenem razgovoru ob vložitvi prošnje in osebnem razgovoru je tožena stranka ugotovila, da je tožnik podajal različne izjave. Tako je različno izpovedal v zvezi s tem, kje naj bi imel osebne dokumente, saj je ob prijetju s strani policije povedal, da je potni list izgubil v Turčiji, pri prvi prošnji, da mu je potni list uničila grška policija, nato pa, da ga je v Grčiji odvrgel sam iz strahu pred grško policijo ter da drugih dokumentov v Alžiriji nima. Ob tem je pojasnil, da sprva ni govoril resnice, drži pa to, kar sedaj govori. Nadalje je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da ni Berber, kot je govoril sprva, in v Alžiriji ni bil ogrožen zaradi svoje narodnosti, pač pa je Arabec, ki želi ekonomski azil. V Alžiriji je delal zgolj občasno. Povedal je, da piše pesmi in bi v Evropi rad uresničil svoje sanje ter si našel založnika. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik tudi različno izpovedoval glede časa služenja vojaškega roka, saj je enkrat navajal, da je vojaški rok služil med letoma 2010 do 2011, drugič med 2012 in 2016, nazadnje pa 2010 in 2014. Na osebnem razgovoru je nato povedal, da je živel v Alžiriji doma s starši, brati in sestrami, v veliki revščini, obenem pa je čutil tudi diskriminacijo. Opravljal je le posamezna občasna dela in bil zanje slabo plačan. Prav zato je nazadnje iz Alžirije odšel, saj želi družini pomagati. Zaradi težkih fizičnih del, ki jih je v Alžiriji opravljal, še sedaj čuti bolečine v hrbtenici in je duševno uničen. Kot je pojasnil ni vedel, da obstajajo državne ustanove, ki bi posameznikom v taki situaciji lahko pomagale. Če bi se moral v Alžirijo vrniti, bi storil samomor.

4. Kot ugotavlja tožena stranka, tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, zavajanje z odgovori, kje ima osebne dokumente, pa kaže na tožnikovo nespoštovanje instituta mednarodne zaščite. Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ugotavlja, da so tožnikove izjave na več mestih neskladne in neprepričljive, zavajanje pristojnih organov pa je nedopustno, neodgovorno in vzbuja dvom v preostale navedbe. Ne glede na navedeno, pa tožnikova ravnanja in navajanja kažejo na to, da je razlog za odhod iz Alžirije ekonomski, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen.

5. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo. Poudarja, da je tožnik prava neuk, njegovemu pooblaščencu pa ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno, da bi tožniku postavljal vprašanja in s tem tožnikovo prošnjo ustrezno dopolnil. S takšnim ravnanjem je tožena stranka ne le izvotlila vlogo pooblaščenca, pač pa obenem preprečila, da bi tožnik s pomočjo dodatnih vprašanj navedel vsa pomembna dejstva. Tožena stranka je kršila načelo zaslišanja stranke po 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 33. členom ZMZ-1. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Navaja, da ji tožnik v tožbi očita, da ga ni seznanila z informacijami, na podlagi katerih je bila Alžirija določena za varno izvorno državo, in da ga ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Poudarja, da je temeljito preučila vse razloge, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji in na osebnem razgovoru za svojo zaščito in ocenila, da tožnik ni izkazal potrebnih okoliščin za mednarodno zaščito. Prav tako ga je seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države, kar je razvidno tudi iz upravnega spisa. Poudarja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru večkrat pozvan, naj natančno opiše razloge, zaradi katerih je vložil prošnjo. Prav tako ga je ob koncu razgovora vprašala, ali želi še kaj dodati, kar je tožnik zavrnil in izjavil, da ne želi ničesar več dodati. Možnost postavljanja vprašanj tožniku je bila na osebnem razgovoru dana tudi njegovemu pooblaščencu, a je slednji ni izkoristil. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila na podlagi 1., 2. in 4. alineje 52. člena ZMZ-1, skladno s katerimi se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja), oziroma, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ob tem zgolj dodaja, da je tožena stranka utemeljila razlog iz 1. in 4. alineje 52. člena ZMZ-1, ne pa tudi razlog iz 2. alineje. Vendar odločba iz tega razloga ni nezakonita, saj za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadoščata razloga, ki ju je tožena stranka obrazložila. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja:

9. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z revščino pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so navedbe tožnika, da je iz Alžirije odšel v želji po izboljšanju ekonomskih razmer, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Alžiriji deležen ravnanj, ki bi imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal zgolj težave z revščino. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 11. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.2 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.3 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

12. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da tožnikovemu pooblaščencu ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj tožniku. S tem tožniku naj ne bi bilo omogočeno, da navede vsa pomembna dejstva, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Nenazadnje takšna dejstva ne izhajajo niti iz trditvene podlage v tožbi. Tožnik je imel prav vse možnosti, da natančno pojasni razloge, ki jih uveljavlja v zvezi s podano prošnjo, kljub temu pa so slednji ostali preveč pavšalni in premalo konkretizirani. Kot je razvidno iz vpogledanega upravnega spisa, je bil tožnik o svojih pravicah in obveznostih ustrezno poučen ob podaji obeh prošenj za mednarodno zaščito dne 30. 9. 2019 in 25. 2. 2020, kot tudi v vabilu na osebni razgovor in ob samem osebnem razgovoru 10. 3. 2020. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu. Res je sicer, kot tožnik izpostavlja, da pooblaščencu tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja tožniku, in za to omejitev ni bilo nobenih smiselnih razlogov. Vendar pa je bila ta možnost dana pooblaščencu tožnika v kasnejši in ključni fazi postopka, ko je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor, pa te možnosti ni izkoristil. Prav zaradi tega sodišče ne more sprejeti tožnikovega očitka, da mu je bila z ravnanjem tožene stranke kršena pravica do izjave.

13. Sodišče zgolj še dodaja, da tožbenih ugovorov, v zvezi s katerimi podaja tožena stranka odgovor in sicer, da naj tožena stranka ne bi pridobila informacij o izvorni državi tožnika ter da naj tožnika ne bi seznanila s konceptom uporabe varne izvorne države, tožnik v tožbi ni podal. 14. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru, njegovega zaslišanja pred sodiščem pa ni predlagala nobena od strank. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 3 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).