Jedro

Po pogodbi o finančnem leasingu je moral vsa tveganja, ki bi nastala zaradi kršitev dolžnosti dobave plinskega viličarja, nositi leasingojemalec. Takšna razdelitev tveganj ni pomenila kršitve materialnega prava.

Če stranki skleneta pogodbo o finančnem leasingu, se vsaj praviloma uporabljajo določbe o zakupni pogodbi.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevek, da mora tožena stranka po nasprotni tožbi A., d.o.o. plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi B., d.o.o. 5.467.994,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1997 do plačila v roku 8 dni, zavrne.

2. V ostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

B., svetovanje in opravljanje finančnih poslov d.o.o. (v nadaljevanju B.) kot leasingodajalec in A., proizvodnja kovin in trgovina d.o.o. (v nadaljevanju: A.) kot leasingojemalec sta 28.1.1997 sklenila pogodbo, ki sta jo imenovala pogodba o finančnem leasingu.

Dogovorjeni pogodbeni predmet je bil plinski viličar; kot dobavitelj je bil dogovorjen C. d.o.o. Tako dobavitelja (C. d.o.o.) kot tudi pogodbeni predmet, t.j. plinski viličar, je pred sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu izbral A. in ne B. Že pred sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu, to je 17.1.1997, je A. z C. d.o.o. sklenil dogovor o dobavi opreme, ki med drugim ureja tudi pogoje dobave. Na dogovor o dobavi opreme se sklicuje tudi pogodba o finančnem leasingu, ki je v tretjem odstavku 2. člena celo izrecno določila, da veljajo pogoji o dobavi, dogovorjeni z dobaviteljem. Prodajno pogodbo glede plinskega viličarja sta sicer sklenila C. d.o.o. in B. in ne C. in A.; A. in B. sta se v drugem odstavku 2. člena pogodbe o finančnem leasingu dogovorila, da se prevzem predmeta leasinga izvrši v A. in ne v B. poslovnih prostorih.

V pogodbi o finančnem leasingu je bilo v tretjem odstavku 2. člena določeno, da leasingodajalec ne jamči niti za pravočasno dostavo plinskega viličarja s strani dobavitelja niti za izpolnjevanje dobaviteljevih obveznosti. V četrtem odstavku 13. člena je bilo dogovorjeno tudi, da lahko leasingodajalec razdre pogodbo in da lahko zahteva "odškodnino za razveljavitev pogodbe v višini vsote najemnin, ki bi jih bil dolžan plačati do izteka pogodbe." A. je ob sklenitvi pogodbe plačal zahtevani polog, zavarovalnino, izročil pa je tudi tri bianco akceptne naloge kot sredstvo zavarovanja za B. terjatev. Kasneje je plačal še tri dogovorjene pogodbene obroke, potem pa je s plačevanjem obrokov prenehal, ker plinski viličar ni bil dobavljen. B. je 13.11.1997 pogodbo o finančnem leasingu razdrl, ker A. ni plačeval leasing obrokov.

A. je s svojo tožbo zahteval tako vrnitev akceptnih nalogov kot tudi plačilo 2.662.434,07 SIT, to je vsote vseh plačil, ki jih je kdajkoli plačal B. iz navedene pogodbe, in zamudne obresti. B. je z nasprotno tožbo zahteval plačilo 5.467.994,37 SIT, to je še neplačane obroke leasinga, in izročitev plinskega viličarja.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo oba tožbena zahtevka A. in tožbeni zahtevek B. na izročitev plinskega viličarja v posest, ugodilo pa je B. zahtevku za plačilo 5.467.994,37 SIT.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je vložil pritožbo A. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo leasingojemalec, to je A. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni B., ki na revizijo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

I.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati nad 5.000.000,00 SIT; iz te določbe izhaja tudi, da ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta sploh ni določena. Vrednost spornega predmeta se določa po vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), obresti se torej ne upoštevajo. V obravnavanem primeru je višina spornega predmeta, kolikor se nanaša na denarni zahtevek A. zoper B., le 2.662.434,07 SIT, vrednost spornega predmeta za zahtevek za vrnitev akceptnih nalogov pa sploh ni določena.

Zahtevek B. zoper A. za izročitev viličarja je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ki se nanaša na izročitev viličarja. Revizija je bila vložena zoper drugostopenjsko sodbo, torej tudi zoper tisti del, v katerem je bilo odločeno o zahtevku za izročitev viličarja. Ta del drugostopenjske sodbe je izključno v korist A. Revident z revizijo v tem delu torej zase ne more več doseči pravne koristi, ki pa je po drugem odstavku 374. člena ZPP predpostavka za dovoljenost revizije.

Revizija glede navedenih treh zahtevkov torej ni dovoljena (2. odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče na temelju 377. člena ZPP zavrglo.

Vrednost spornega predmeta je, kolikor se nanaša na denarni zahtevek B. zoper A., višja od 5.000.000,00 SIT. Revizija je zato v tem delu glede na 490. člen ZPP dovoljena.

II.

Drugostopenjsko sodišče je v svoji sodbi jasno zavzelo stališče, da B. (kot leasingodajalec) ni prevzel tveganja dobave predmeta leasinga. Revizija meni glede tega drugače: da A. (kot leasingojemalec) ni prevzel tveganja nedobave plinskega viličarja, temveč le tveganje zaradi zamude pri dobavi. Stališče drugostopenjskega sodišča naj bi bilo protispisno v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja ter zdravo pametjo.

V tretjem odstavku 2. člena pogodbe o finančnem leasingu sta stranki izključili odgovornost leasingodajalca (t. j. B.) za pravočasno izročitev plinskega viličarja s strani dobavitelja " ... in v primeru, če dobavitelj ne izpolnjuje svojih obveznosti ali če krši pogodbo o dobavi." Vsa tveganja, ki bi nastala zaradi kršitev dolžnosti dobave plinskega viličarja, mora torej po pogodbi o finančnem leasingu nositi leasingojemalec (A.), torej tudi tveganje opustitve izročitve plinskega viličarja.

Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni nič posebnega, temveč je za finančni leasing celo tipična. V sodbi III Ips 69/96, dostopni preko zbirke podatkov IUS-INFO, je revizijsko stališče že zavzelo stališče, da ne pomeni kršitve materialnega prava, in za odstop od takšnega stališča revizijsko sodišče ne vidi nobenih razlogov. Leasingojemalec je sam izbral predmet leasinga in dobavitelja, dogovorjena pa je bila izročitev v poslovnih prostorih leasingojemalca, kar je vse popolnoma v skladu z običajnim načinom poslovanja pri finančnem leasingu. V 15. členu pogodbe o finančnem leasingu je bilo dogovorjeno, da se uporabljajo Splošni pogoji o finančnem leasingu vozil in opreme, če česa ne ureja navedena pogodba sama. Drugi odstavek 13. člena Splošnih pogojev o finančnem leasingu vozil in opreme v svojem drugem stavku določa, da leasingodajalec leasingojemalcu odstopa vse pravice do "tožbe, ki mu (t. j. leasingodajalcu) pripadajo iz sklenjene kupoprodajne pogodbe z dobaviteljem", torej tudi tiste, ki jih lahko uveljavlja v primeru opustitve izročitve plinskega viličarja. Leasingojemalec v primeru kršitve dolžnosti dobave torej ni bil brez vsakih zahtevkov. Opisana razdelitev tveganja ni bila v nasprotju načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), saj je na primeren način varovala tudi leasingojemalčeve koristi, in tudi 13., 15., 16. in 17. člen ZOR po prepričanju sodišča niso bili kršeni. V čem naj bi bil prej opisani prevzem rizikov protispisen, pa revident ne pove.

S 17. členom pogodbe o finančnem leasingu je leasingojemalec potrdil, "da je prejel in prebral tudi Splošne pogoje finančnega leasinga vozil in opreme in da se z njimi v celoti in brez pridržkov strinja". Glede na takšno pogodbeno določbo je očitno, da so bili Splošni pogoji finančnega leasinga A. znani ali bi mu vsaj morali biti znani in glede na tretji odstavek 142. člena ZOR zavezujejo obe pogodbeni stranki.

Glede pravne ureditve leasinga obstaja mednarodna pogodba "Convention on International Financial Leasing" z dne 20.5.1988, ki jo je kot osnutek sestavil Unidroit, in so jo ratificirale nekatere države; Republike Slovenije ni med njimi. Revident je najbrž mislil prav na to mednarodno pogodbo in je tudi pravilno menil, da navedena mednarodna pogodba v Sloveniji ne velja, saj v Sloveniji ni bila ratificirana. Če se sklene pogodba, ki jo stranki opišeta kot pogodbo o finančnem leasingu, se vsaj praviloma uporabljajo določbe pogodbe o zakupu (tako že II Ips 281/96, objavljena v: Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Civilni oddelek, Zbirka odločb 1998, odločba št. 3). Vendar pa v danem primeru ni bilo treba uporabiti določb o zakupu, ker je bilo pravno razmerje obširno urejeno že v pogodbi o finančnem leasingu, kot je pravilno menilo drugostopenjsko sodišče, in v Splošnih pogojih o finančnem leasingu vozil in opreme. Členov 550 in 551 ZOR bi sodišče ne moglo uporabiti že zato, ker se določbe o prodaji na obroke glede na drugi odstavek 542. člena ZOR smiselno uporabljajo le, če je leasingojemalec posameznik, A. pa je družba z omejeno odgovornostjo.

Če bi revident želel doseči uporabo 99., 100. in 101. člena ZOR o razlagi pogodb, bi moral tudi navesti sporne ali nejasne določbe in pri spornih določbah tudi, kakšen spor naj bi o posameznih določbah sploh obstajal. Ker pa tega ni storil, s svojimi revizijskimi razlogi ne more biti uspešen; revizijsko sodišče pa samo ni našlo nejasnih določb, ki bi jih bilo potrebno razlagati v revidentovo korist. B. je torej pravilno razdrl pogodbo o finančnem leasingu in tudi pravilno zahteval plačilo 5.467.994,37 SIT (13. člen pogodbe o finančnem leasingu).

Ker s sodbo drugostopenjskega sodišča niso bile kršene niti določbe pravdnega postopka niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).