Jedro

Ne dovolj osvetljeno stopnišče s sorazmerno majhnim podestom kot prehodno površino med vhodnimi in nihajnimi vrati in začetkom stopnišča (ugotovljena razdalija v obsegu 80 cm), predstavlja nevarno območje, na katerem lahko pride do nastanka škode, torej nevarno stvar.

Izrek

Pritožbama se ugodi, citirana sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obe toženi stranki nerazdelno zavezalo k plačilu odškodnine tožnici v znesku 2,250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in v pokritje tožničine gmotne škode k plačilu odškodnine v znesku 11.925,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1992 dalje do plačila ter v znesku 4.725,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1992 dalje do plačila. V presežku do višine vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je tudi zavezalo k nerazdelnemu povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 225.593,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta obe toženi stranki. Smiselno jo napadata v njenem obsodilnem delu, prvotožena stranka ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, drugotožena stranka pa ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Obe pritožnici se zavzemata za ugodno rešitev njunih pritožb, prvotožena stranka s smiselnim predlogom na ustrezno spremembo napadene sodbe in drugotožena stranka s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ko pritožba drugotožene stranke uveljavlja tudi pritožbeni razlog procesne narave z očitkom zagrešitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tega posebej ne konkretizira. Samo pritožbeno sodišče v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve v tej smeri na osnovi drugega odstavka člena 365 ZPP kakršnihkoli absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pri delu sodišča prve stopnje ni našlo. V tej smeri tako ta pritožba ne more biti uspešna.

Pritožbeno sodišče sicer tudi ne pritrjuje pritožbama v njunem trudu, da bi se razbremenili vsake odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem dogodku. Dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje o obstoju objektivne odgovornosti na strani prvotožene stranke, ustrezno obrazloženi v razlogih izpodbijane sodbe, so povsem sprejemljivi. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da glede na vse okoliščine obravnavanega primera ne dovolj osvetljeno stopnišče s sorazmerno majhnim podestom kot prehodno površino med vhodnimi nihajnimi vrati in začetkom stopnišča (ugotovljena razdalja v obsegu 80 cm), predstavlja nevarno območje, na katerem lahko pride do nastanka škode, tedaj za nevarno stvar.

Določena stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe ali kakšne druge okoliščine predstavlja nevarnost za nastanek škode. Določene relevantne ugotovitve v tej smeri je sodišče prve stopnje izoblikovalo na podlagi neposredne zaznave ob izvršenem ogledu kraja nastanka škode. Te zaznave so toliko bolj sprejemljive ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje opravilo ogled v času, ko ni bilo več vpliva dnevne svetlobe, enako kot v zatrjevanem času nastanka škode, sicer pa ob upoštevanju trditev tožnice o stopnji osvetljenosti prostora restavracije, kot bi naj obstojala v času nastanka škodnega dogodka in neosvetljenosti samega podesta s stopniščem. Tako je tudi imelo v vidu svetlobne učinke, ki so prihajali iz prostora restavracije do obravnavanega območja podesta s stopniščem, pri tem pa ocenilo, da je bila ob prodiranju te svetlobe iz restavracije vidljivost na podestu oz. stopnišču zelo slaba. Na slabšo možnost orientiranja v prostoru pa je imela vpliv tudi ugotovljena optična prevara zaradi s keramičnimi ploščicami obloženih sten prostora. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so dovolj trdne in podkrepljene z izvedenimi dokazi, je zato povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi neosvetljenosti podesta s stopniščem v zadostni meri in zato zaradi slabše možnosti orientiranja v prostoru po prihodu skozi nihajna vrata iz restavracije, potem ko že po 80 cm od teh vrat sledi začetek stopnišča, ki pa ni bilo dobro vidno in razpoznavno, gibanje v takšnem prostoru nevarno in da tedaj to območje podesta s stopniščem v teh okoliščinah predstavlja nevarno stvar.

Sodišče prve stopnje je tudi v razlogih izpodbijane sodbe dovolj skrbno utemeljilo svoj zaključek o vzročni zvezi med tožničinim padcem po navedenih stopnicah v restavraciji R. v. in obravnavano njeno škodo. Ko pritožba prvotožene stranke dvomi v pravilnost takšnega zaključka, se pri tem sklicuje na obrobna dejstva, ki pa ne morejo imeti vpliva na pravilnost navedenih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Nobene posebne teže ne more imeti sklicevanje na izjavo zdravnika, ki je tožnico pregledal po dogodku in ki naj bi se spomnil, da je navedla poškodbo "ob vhodu v gostišče R. v.".

Takšno neskladnost s prikazom tožnice o kraju nastanka škode je gotovo mogoče pripisati slabši pozornosti zdravnika pri poslušanju tovrstne tožničine izjave, netočnemu reproduciranju te izjave ipd, kar je že po izkustvenih sklepanjih sodeč pogosto in možno. Gotovo pa se skladajo ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri s podatki o času iskanja zdravniške pomoči tožnice, prevoza z rešilnim avtomobilom v bolnišnico in s strani izvedenca medicinske stroke po strokovnih pravilih potrjeno možnostjo nastanka telesnih poškodb pri tožnici na takšen način, kot je to ona prikazovala. Dejstvo, da takoj po dogodku niti sama niti ostali iz njene družbe niso dogodka prijavili pri prvotoženi stranki oziroma na drug ustrezen način, je gotovo mogoče pripisati iskanju takojšnje zdravniške pomoči za tožnico in posvečeni skrbi najprej za njo.

Ko prvotožena stranka v svoji pritožbi nakazuje, da zaradi te opustitve prijave nastalega škodnega dogodka, sama ni mogla preverjati okoliščin, pomembnih za njeno morebitno odškodninsko odgovornost, je potrebno pripomniti, da je gotovo morala ves čas vedeti za stanje in funkcioniranje posameznega dela prostorov v obravnavani stavbi, v katerih je izvajala svojo gostinsko dejavnost. Ko poskuša ta pritožba opozoriti tudi na določena neskladja v izpovedbah zaslišanih prič glede vidljivosti na obravnavanem območju, iz česar naj bi smiselno sledilo, da kakršenkoli zaključek o popolni temi na območju obravnavanega podesta s stopniščem ne bi bil utemeljen, je na mestu opozorilo, da tudi sodišče prve stopnje tovrstnih svojih zaključkov ni gradilo na ugotovitvi o popolni neosvetljenosti tega območja, ampak le o slabi vidljivosti glede na učinke svetlobe, ki je prodirala iz prostora restavracije.

Pritožbama pa je bilo potrebno slediti, v kolikor smiselno oporekata zaključku sodišča prve stopnje o oceni prispevnega razmerja oškodovanke - tožnice in odškodninskega zavezanca v okviru na prvi stopnji ugotovljene deljene odgovornosti obeh. Obe pritožbi izrecno in smiselno nakazujeta na znatno večjo soodgovornost same tožnice za nastanek obravnavane škode, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje.

Pri tem pa je potrebno pritrditi pritožbi drugotožene stranke, ko očita sodišču prve stopnje, da ni pri oceni sokrivde tožnice ocenilo in obrazložilo vpliva dejstva, da tožnica v tem prostoru ni bila prvič in da so ji tedaj razmere morale biti znane. To okoliščino je drugotožena stranka izpostavljala že v pritožbi zoper prvič izdano sodbo sodišča prve stopnje in je tudi inštančno sodišče v prvem razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da presodi tudi utemeljenost tega ugovora in v tej smeri ugotovi potrebna dejstva. Tega pa sodišče v ponovljenem postopku ni storilo. V kolikor bi se dejansko ugotovilo, da je tožnica že kdaj prej bila v omenjeni restavraciji in na obravnavanem območju zaradi dohoda do sanitarij in v kolikor se od takrat pa do časa škodnega dogodka to stanje ni spremenilo (ob svoji prvi izpovedbi dne 1.6.1993 je povedala, da je bila v restavraciji R. v. prvič, odkar so ga renovirali), bi se od nje zagotovo pričakovala večja pazljivost pri gibanju na območju od vhodnih nihajnih vrat pa do prostora sanitarij, tedaj po obravnavanem področju podesta oz. stopnišča. V tem primeru bi morala biti bolj pazljiva ob predvidevanju vseh komponent narave gibanja po tem območju. To bi gotovo imelo vpliv na večji delež njene soodgovornosti.

Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku ta dejstva razčistiti. Šele nato bo moglo z večjo zanesljivostjo odločiti o razmerju deljene odgovornosti, v morebitnem presežku nad že ugotovljenih 25 % po izpodbijani sodbi, glede česar pa se tožeča stranka ni pritožila. V ponovljenem postopku se bo potrebno tudi baviti z vprašanjem obsega kritne obveznosti drugotožene stranke kot zavarovalne organizacije, ko v pritožbi izrecno oporeka, da je bila ta njena kritna obveznost omejena z dogovorjeno zavarovalno vsoto.

Takšen ugovor je smiselno drugotožena stranka že tudi podala v tožbenem odgovoru. Kljub temu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obe toženi stranki nerazdelno zavezalo k plačilu celotne tožnici prisojene odškodnine. Pritožba drugotožene stranke takšno odločitev utemeljeno graja, saj je, v kolikor bi prisojena odškodnina presegala dogovorjeno zavarovalno vsoto, drugotožena stranka nerazdelno s prvotoženo stranko odgovorna za tožničino škodo le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, v presežku pa odgovarja odškodninsko tožeči stranki le prvotožena stranka. Tudi ta dejstva pa bo potrebno ugotoviti v ponovljenem postopku.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v navedenih smereh, je bilo potrebno napadeno sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166. ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.