Jedro

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep toženke št. ... z 7. 11. 2019 ter odločba toženke št. ... z 17. 1. 2020, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas do vrnitve na delo priznati pravice iz delovnega razmerja, obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od tega odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnik pa tudi stroške predhodnega postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve o stroških postopka, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je za njegovo dolžnost v formaciji določena stopnjo TAJNO, ne da bi vpogledalo v formacijo, češ da navedb toženke glede vsebine formacije ni prerekal, saj jih tudi ni mogel, ker s formacijo ni bil nikoli seznanjen. V nasprotju s stališčem sodišča je bistveno, zakaj oziroma iz katerih razlogov je bil v formaciji zahtevan dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO. Če namreč za opravljanje konkretne dolžnosti dostop do podatkov stopnje tajnosti TAJNO ni potreben, je takšna zahteva v formaciji (in posledično tudi formacija sama) nezakonita (14. člen ZTP), kar bi sodišče moralo upoštevati, pa ni. O zakonitosti splošnih aktov delodajalca se ne odloča izključno v kolektivnih delovnih sporih, temveč se v primeru ugotovljene nezakonitosti splošni akt delodajalca v individualnih delovnih sporih ne upošteva. Če sodnik meni, da podzakonski predpis ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Sodišče prve stopnje ni postopalo skladno z izpostavljenim načinom in je izpodbijana sodba nezakonita že iz tega razloga. Celo nekateri poveljniki s statusom častnika in podčastnika imajo dostop zgolj do podatkov s stopnjo tajnosti ZAUPNO, tožnik z nizkim statusom in plačnim razredom, pomožni strokovno tehnični delavec, pa ima zahtevano dovoljenje za dostop do stopnje TAJNO. Opis del in nalog Analitik VII/1 je izdelal A.A., čeprav je določitev formacije v izključni pristojnosti ministra. Iz tožnikovih ravnanj ni izhajal sum o obstoju varnostnega zadržka, zato je napačen zaključek sodišča, da naj bi neopravljeno varnostno preverjanje po ZTP vzbudilo sum, da je pri tožniku podan varnostni zadržek, kar naj bi utemeljevalo varnostno preverjanje po 35. členu ZObr. Toženka sama se je sklicevala na to, da je bil razlog za varnostno preverjanje po ZObr v neopravljenem preverjanju po ZTP. Napačen je torej zaključek sodišča, da naj bi pravilnost odpovedi potrjevala že okoliščina, da je tožnik zavrnil soglasje za varnostno preverjanje. Tožnik že od 1. 7. 2015 dalje ni razpolagal z dovoljenjem za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO, pa je svoje naloge ves čas v celoti izpolnjeval. Toženka mu ni pojasnila razlogov za varnostno preverjanje, ni mu odgovorila na utemeljene in jasno izražene pomisleke za zahtevano preverjanje. Preko trditvene podlage toženke je sodišče odločilo, da gre pri navedbi toženke v odgovoru na tožbo o tem, da je "minister določil formacijo št. ..., v kateri je določil, da je za delovno mesto št. ... analitik VII/1 potrebno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov s stopnjo tajnosti ZAUPNO", za pomoto. Toženka tega ni zatrjevala. Sodišče ni upoštevalo, da od leta 2008 civilne osebe niso več upravičene do dodatkov za posebne pogoje dela, do katerih so sicer upravičeni vsi, ki poklicno opravljajo vojaško službo. Sodišče je pavšalno zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na kršitev varstva osebnih podatkov, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Upoštevaje ZTP in ZVOP-1 je še dodatno potrjeno, da sta tako formacija kot tudi pravilnik toženke nezakonita, zaradi česar ju ni dopustno uporabljati. V primeru neupoštevanja vsebine nezakonitega pravilnika in formacije tožnik izpolnjuje vse pogoje za zasedbo dolžnosti, tako da za izpodbijano prenehanje delovnega razmerja ni bilo prav nikakršnega razloga.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožnik ni želel podati soglasja za varnostno preverjanje oziroma ni izpolnil vseh potrebnih obrazcev, ki so mu bili posredovani v podpis in izpolnitev. Nepomembno je, ali je imel opravka s podatki, ki so označeni s stopnjo tajnosti. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi 35. člena ZObr, so irelevantne pritožbene navedbe glede stopnje tajnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v nadaljnji določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Iz pritožbe utegne izhajati, kot da je bilo med strankama sporno, ali je bilo za opravljanje tožnikove formacijske dolžnosti zahtevano dovoljenje do dostopa tajnih podatkov s stopnjo tajnosti TAJNO, kar pa ni sporna okoliščina te zadeve. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik dokaznega predloga za pridobitev izpisa iz formacije ni podal v tej zvezi, pač pa se je zavzemal, da bi bilo potrebno preveriti, zakaj oziroma iz katerih razlogov je bil v formaciji za njegovo dolžnost zahtevan dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO. Pri tem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, saj raziskovanje v tej smeri ne bi moglo vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega prenehanja delovnega razmerja po šestem odstavku 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.).

7. Tožniku je sicer dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO poteklo 30. 6. 2015, a kljub večkratnim pozivom toženke ni podal soglasja za varnostno preverjanje po 25. členu Zakona o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001 in nasl.). Zaradi vztrajnega odklanjanja se je toženka odločila za splošno varnostno preverjanje po 35. členu ZObr. Zaradi nepridobljenih soglasij je tožniku s sklepom z dne 7. 11. 2019 odpovedala delovno razmerje po šestem odstavku 88. člena ZObr. Na tej podlagi lahko delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V četrti alineji tretjega odstavka 88. člena ZObr je za tistega, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, določen pogoj, da je varnostno preverjen in da ne obstaja varnostni zadržek v skladu s tem zakonom. Po šestem odstavku 35. člena ZObr se za osebo, ki ne privoli v varnostno preverjanje, šteje, da ne izpolnjuje varnostnih pogojev za opravljanje del ali dolžnosti, ki jih opravlja oziroma želi opravljati in ne more nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti ter ji delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Po četrtem odstavku 88. člena ZObr in tretjem odstavku 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) mora pogoj odsotnosti varnostnega zadržka izpolnjevati tudi tisti, ki kot civilna oseba poklicno opravlja delo v vojski.

8. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.

9. Ker torej ne gre za tovrstni kolektivni delovni spor, se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo 14. člena ZTP, po kateri mora pooblaščena oseba pri določanju tajnosti podatka določiti najnižjo stopnjo tajnosti, ki še zagotavlja varovanje podatka, potrebno za varstvo interesov ali varnosti države. Prav tako ni pomembno pritožbeno uveljavljanje, da naj bi bila formacija ter pravilnik toženke o varovanju tajnih podatkov v nasprotju z ZTP in Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 8/2004 in nasl.), saj, kot že rečeno, formacija ni ne predmet ne bistvena podlaga spora.

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede tožnikovega očitka o kršenju varstva osebnih podatkov. Nenazadnje je do spora prišlo ravno zato, ker tožnik osebnih podatkov ni podal. Sicer pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da pomeni varnostno preverjanje po ZObr posebno obliko zbiranja osebnih podatkov, pri čemer gre za specialno zakonsko ureditev, ki je skladna tudi s splošno ureditvijo varstva osebnih podatkov v ZVOP-1, pri čemer se je posebej sklicevalo na 8. in 9. člen ZVOP-1 iz poglavja z naslovom Pravne podlage in nameni (obdelave osebnih podatkov). Prav tako varnostno preverjanje zaposlenih na obrambnem področju ne pomeni pretiranega posega v varstvo osebnih podatkov in s tem kršitve načela sorazmernosti iz 3. člena ZVOP-1. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove očitke, da je v njegovem primeru preverjanje po 35. členu ZObr pomenilo šikaniranje in povračilni ukrep. V štirih letih od poteka veljavnosti dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni podal soglasja za varnostno preverjanje. To je pri toženki vzbudilo sum, da ne želi razkriti dejanskega razloga za odklanjanje varnostnega preverjanja oziroma sum, da pri tožniku obstoji varnostni zadržek. Ni torej zlorabila ureditve varnostnega preverjanja ter posledično tudi ne instituta odpovedi. Kot je pojasnila v drugostopenjski odločbi, je ravnala v skladu s svojo prakso, ko delavec po večkratnih poskusih ne izpolni zahtevanih obrazcev za varnostno preverjanje.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).