Jedro

Odpoved trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je že po splošnem pravilu v dispoziciji strank (prvi odstavek 333. člena OZ) in tako je tudi pri mandatu, saj lahko prevzemnik naročilo odpove kadarkoli (razen ob neprimernem času; prvi odstavek 783. člena OZ). Takšna je tudi vsebina konkretnih pogodbenih razmerij med upniki (uporabniki plačilnih storitev) in banko, ki slednjo upravičuje do odpovedi pogodb brez krivdnih razlogov z ustreznim odpovednim rokom. Vsebina pravice do enostranske odpovedi pogodbenega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je prav v tem, da lahko pogodbena stranka, ki je ne veže kontrahirna dolžnost, načeloma prosto izbira, ali bo v pogodbenem razmerju še vztrajala ali ne, neodvisno od (morda tudi zglednega) ravnanja nasprotne stranke. Ta odločitev je pridržana le njej in je tudi ni dolžna posebej utemeljevati.

Banka, ki je z uporabniki sklenila trajna pogodbena razmerja za nedoločen čas, jim jih zato lahko odpove tudi brez krivdnih razlogov, vendar mora nato še naprej izvajati storitve po pogodbah o plačilnih storitvah, in sicer za tiste uporabnike, ki nimajo drugih računov, oziroma vse dokler ti uporabniki nimajo možnosti skleniti pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev (za kar si morajo z ustrezno skrbnostjo prizadevati). Dolžnost banke iz tretjega odstavka 783. člena OZ torej ni neomejena in lahko po določenem času ugasne. Ali oziroma kdaj tak položaj nastopi, je odvisno od okoliščin posameznega primera.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Upniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Postopek

1.Predmet zadeve je predlog upnikov za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi sodišče pod grožnjo denarne kazni in z veljavnostjo 30 dni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari dolžnici prepovedalo zaprtje transakcijskih računov upnikov in ji naložilo nemoteno izvajanje vseh storitev iz pogodb o plačilnih storitvah, ki jih je sklenila z njimi, vse dokler ti ne pridobijo drugega ponudnika enakih storitev, oziroma podredno, da bi ji naložilo odprtje transakcijskih računov upnikom in nemoteno izvajanje vseh storitev iz omenjenih pogodb, vse dokler ti ne pridobijo drugega ponudnika enakih storitev (oziroma glede prve upnice vsaj 30 dni po pravnomočnem zaključku pravde o glavni stvari).

2.Višje sodišče o zadevi odloča drugič. V prvem postopku je pritožbi upnikov ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje Zg 5/2025 z dne 14. 2. 2025, s katerim je bil predlog za zavarovanje zavrnjen (sklep VSL I Cpg 83/2025 z dne 12. 3. 2025). Z izpodbijanim sklepom v novem postopku je sodišče prve stopnje predlog zavarovanja ponovno zavrnilo. Tudi tokrat je menilo, da upniki niso verjetno izkazali obstoja nedenarne terjatve, odločitev pa je utemeljilo z nekoliko drugačnimi razlogi. Med drugim je presodilo, da je imela dolžnica pravico upnikom odpovedati pogodbe o plačilnih storitvah, in ugotovilo, da je prva upnica že odprla nov transakcijski račun pri drugem ponudniku v tujini (A. Ltd.) in da bi lahko enako ravnala tudi druga upnica in tretji upnik, ki pa tega nista storila.

3.Zoper navedeni sklep se pritožujejo upniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, sicer pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

4.Na pritožbo je odgovorila dolžnica, ki ji nasprotuje in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

5.Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga zatrjevane terjatve upnikov

6.Terjatev, ki je povezana s konkretnim predlogom zavarovanja, so upniki (uporabniki plačilnih storitev) utemeljevali s trditvami in dokazi, da jim je dolžnica (ponudnica plačilnih storitev) odprla in vodila transakcijske račune na podlagi Okvirnih pogodb o plačilnih storitvah, sklenjenih za nedoločen čas, ki jim jih je odpovedala brez utemeljenih razlogov, in napovedala, da jim bo račune po poteku odpovednega roka zaprla. Upniki menijo, da je dolžnica zavezana še naprej izvajati pogodbe, oziroma da je vodenje obravnavanih računov posel, s katerim ni mogoče odlašati, saj zaradi njihovega zaprtja ne bodo mogli opravljati dejavnosti. Upniki naj bi bili tudi diskriminatorno obravnavani, dolžnica pa naj bi pravico do odpovedi pogodb zlorabila.

7.Pritožbeno sodišče je v prvem postopku pojasnilo, da je pravna podlaga za presojo terjatve upnikov zoper dolžnico za nemoteno izvajanje pogodbenih storitev (prepoved zaprtja njihovih transakcijskih računov oziroma dolžnost njihove aktivacije) v zatrjevani vsebini pogodbenih razmerij med strankami in v ustreznih določbah Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZplaSSIED); za vprašanja, ki na ta način niso urejena, pa tudi v določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi o naročilu, predvsem o prenehanju naročila z odpovedjo prevzemnika (783. člen OZ v zvezi s četrtim odstavkom 87. člena ZplaSSIED). Čeprav lahko prevzemnik naročilo odpove kadarkoli (razen ob neprimernem času; prvi odstavek 783. člena OZ), mora tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje (tretji odstavek 783. člen OZ). Banka, ki je z upniki sklenila trajna pogodbena razmerja za nedoločen čas, jim jih zato lahko odpove tudi brez utemeljenih razlogov, vendar mora nato za tiste upnike, ki nimajo drugih računov, na podlagi tretjega odstavka 783. člena OZ še naprej izvajati storitve po okvirnih pogodbah o plačilnih storitvah, in sicer vse dokler nimajo možnosti skleniti pogodb z drugim ponudnikom plačilnih storitev, za kar pa si morajo upniki z ustrezno skrbnostjo prizadevati (sklep I Cpg 83/2025, točke 5-9, 11 in 13 obrazložitve). Terjatev upnikov bi zato lahko temeljila bodisi na neveljavnosti oziroma neučinkovitosti odpovedi pogodb banke bodisi na njeni dolžnosti nadaljnjega opravljanja poslov, ki jih ni mogoče odlašati. V ponovljenem postopku se je izkazalo, da noben od navedenih položajev ni podan.

O zatrjevani diskriminaciji in zlorabi pravice do odpovedi pogodb

8.Upniki niso uspeli izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je dolžnica s tem, ko jim je odpovedala pogodbe, ravnala v okviru svojih upravičenj oziroma pogodbene svobode. Odpoved trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je že po splošnem pravilu v dispoziciji strank (prvi odstavek 333. člena OZ) in pri mandatu ni nič drugače. Tudi iz konkretnih pogodb med upniki in dolžnico (vključno s splošnimi pogoji poslovanja) izhaja, da jih banka lahko odpove brez utemeljenih oziroma krivdnih razlogov. Zapis vsebine (besedilo) teh določb, ki so ga zatrjevali upniki, med strankama ni sporen in se glasi, da lahko banka pogodbe odpove z odpovednim rokom, ki za prvo in drugo upnico znaša 15 dni, za tretjega upnika pa 60 dni, kar je tudi storila. Pogodbena določila so za obravnavani položaj jasna, zato jih je treba uporabiti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Da objektivno vzeto ne omogočajo drugačne razlage, potrjuje preostalo zatrjevano besedilo teh določb in splošnih pogojev, po katerem je morebitna kršitev pogodbe povezana z možnostjo banke, da tretjemu upniku pogodbo odpove s krajšim odpovednim rokom, prvi in drugi upnici pa celo brez odpovednega roka, kar je tudi logično. Ker so določila povsem jasna, ni pomembno, da je pogodbe pripravila dolžnica (83. člen OZ).

9.Procesno gradivo prav tako ne utemeljuje očitkov o diskriminaciji in zlorabi pravice. Upniki menijo, da jih je dolžnica z odpovedjo pogodb oziroma zaprtjem računov diskriminirala zaradi narodnosti in funkcije tretjega upnika (direktorja in edinega družbenika prve upnice, ki ima polovični poslovni delež v drugi upnici), ki je ... in častni konzul X. v Republiki Sloveniji, kot tak pa naj bi "očitno zmotil nekoga v banki". Njihovo sklepanje je pretirano posplošeno in ne presega ravni gole špekulacije, zato ne utemeljuje niti verjetnega obstoja zatrjevane terjatve. Navedenega v ničemer ne spremenijo okoliščine, da je bila prva upnica registrirana že leta 1996 in da posluje v Sloveniji in v tujini ter da je njen direktor ves čas dosledno spoštoval predpise. Čeprav je dolžnica v odgovoru na predlog zavarovanja izrecno opozorila na pavšalnost obravnavanih trditev, jih upniki niso ustrezno dopolnili in niso pojasnili, zakaj bi dolžnico oziroma kogarkoli od njenih zaposlenih zmotila določena osebna okoliščina katerega od upnikov. Kaj takega ne izhaja niti iz navedbe dolžnice v odgovoru na predlog zavarovanja, da bi lahko upniki račune odprli (med drugim tudi) v X. Upniki zato diskriminacije niso uspeli utemeljiti že zaradi nezadostne trditvene podlage.

10.Dolžnica je v odgovoru na predlog zavarovanja pojasnila tudi, da je morala na podlagi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2) ves čas trajanja pogodbenih razmerij skrbno spremljati poslovanje upnikov, saj je B. B., ki jih povezuje, politično izpostavljena oseba. Ker je ocenila, da določene transakcije terjajo dodatna pojasnila, je zanje večkrat prosila prvo upnico oziroma B. B. Ta se je sicer na elektronska sporočila dolžnice odzival, a je ni prepričal, po njenih dodatnih zahtevah pa je zapisal, da ga je vnovični poziv neprijetno presenetil in da dolžnica pregled vrši zaradi neutemeljenega pritiska državnih institucij, zato bo z njo v nadaljevanju sodeloval preko pooblaščenca (odvetnika). Dolžnica je glede na navedeno ocenila, da je pri upnikih povišana verjetnost kršitve predpisov in da poslovanja z njimi ne želi nadaljevati.

11.Upniki v pritožbi zmotno menijo, da dolžnica v takšnem položaju ni bila upravičena odpovedati pogodb oziroma da takšno ravnanje dokazuje diskriminacijo in zlorabo. Njihovo sklepanje temelji na zmotni predpostavki, da bi jim lahko banka pogodbe odpovedala le, če bi se sklicevala na ustrezne (krivdne) razloge in bi izkazala, da so upniki kršili pogodbo oziroma zakonodajo s področja pranja denarja in financiranja terorizma. Takšno stališče nasprotuje tako zakonski kot pogodbeno dogovorjeni pravici banke do enostranske odpovedi pogodbenega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas. Njena vsebina je prav v tem, da lahko pogodbena stranka, ki je ne veže kontrahirna dolžnost, načeloma prosto izbira, ali bo v pogodbenem razmerju še vztrajala ali ne. Dolžnica kot prevzemnica naročila je pri tem omejena na način, da mora upoštevati dogovorjeni odpovedni rok oziroma mora še določen čas po odpovedi nadaljevati posle, s katerimi ni mogoče odlašati. Njene morebitne širše dolžnosti ob odsotnosti drugačnega dogovora ni utemeljeno enostavno izpeljevati iz prepovedi zlorabe pravic, ki je upniki v konkretnem primeru niso podprli z ustreznimi trditvami. Takšen konstrukt bi dolžnico prikrajšal prav za tisto, kar si je v pogodbah z upniki izposlovala - pravico, da jih lahko z ustreznim odpovednim rokom po lastni presoji odpove brez razlogov oziroma neodvisno od (morda tudi zglednega) ravnanja nasprotne stranke. Ta odločitev je pridržana le njej in je tudi ni dolžna posebej utemeljevati.

12.Ob navedenem upniki zatrjevane zlorabe ne morejo izkazati s sklicevanjem na svoje zgledno poslovanje in sodelovanje z dolžnico oziroma z odsotnostjo krivdnih razlogov za odpoved pogodb. Za zlorabo bi morali zatrjevati dodatne okoliščine, ki bi omogočale razumno sklepanje, da je dolžnica z odpovedmi, podanimi brez razlogov, presegla pravno dopustne meje te pravice oziroma da je ravnala v nasprotju z njenim namenom. Tega niso storili. Da so bile njihove trditve o diskriminaciji preveč pavšalne, je že bilo pojasnjeno. To je pravilno ugotovila tudi dolžnica, ki je še pojasnila, da je ocenila, da je pri upnikih povišana verjetnost kršitve predpisov in da poslovanja z njimi ne želi nadaljevati. Teh trditev upniki niso opredeljeno prerekali, temveč so zaključili, da je banka pogodbe odpovedala zaradi lastnih poslovnih interesov, ker z njimi zaradi izgube zaupanja pač ni želela poslovati. S takšnimi navedbami niso zadostili niti trditvenemu bremenu glede zlorabe pravice. Zlorabo so neuspešno opirali še na stališča sodne prakse (sodba VSC Cpg 51/2023), ki ne le, da se nanašajo na neprimerljivo zadevo (unovčenje bančne garancije), temveč tudi niso prestala revizijskega preizkusa (sklep VS RS III Ips 3/2023).

13.Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presodilo, da je dolžnica pogodbe odpovedala v okviru svojih upravičenj. Kot je pojasnilo, je banka transakcije upnikov spremljala na podlagi določb 54., 55. in 70. člena ZPPDFT-2 in se je za odpovedi pogodb odločila, ker so bila pojasnila upnikov zanjo neustrezna. Te ugotovitve upniki ne zmorejo izpodbiti z opozarjanjem, da jim je dolžnica pogodbe odpovedala zato, ker so najeli odvetnike. Kot je bilo pojasnjeno, se je dolžnica o nadaljnjem sodelovanju z upniki lahko prosto odločala. V položaju, ko so se na njene dodatne zahteve po pojasnilih odzvali tudi z negodovanjem in pooblastitvijo odvetnikov, takšno ravnanje ni nerazumen razlog za izgubo zaupanja v stranko, zato ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin nanj ni mogoče opreti sklepanja o zlorabi pravice. Ali je dolžnica tudi pravilno ocenila, da pri upnikih obstaja povišana verjetnost kršitve predpisov, pa je povsem drugo vprašanje, ki za odločitev o konkretni zadevi ni relevantno. Upniki namreč dolžnici pogodbene volje ne morejo vsiliti, kot tudi ne občutka in presoje vpliva obravnavanega dogajanja na zaupanje, ki ga uživajo pri njej. Zato tudi ni pomembno, da je sodišče prve stopnje opozorilo na okoliščino, da sta istovrstne pogodbe upnikom prej odpovedali že drugi slovenski banki.

14.Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnica pogodbe odpovedala v skladu s svojo pravico, zadostno obrazložena s sklicevanjem na dolžničino lastno presojo upnikovih odgovorov na zahtevana pojasnila. Ker odpovedi niso bile podane iz krivdnih razlogov, za odločitev v zadevi niso pomembne obširne trditve in dokazi upnikov, s katerimi so skušali prikazati neoporečnost njihovega poslovanja (da niso kršili predpisov o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, da so izpostavljene transakcije banki obširno in zadostno pojasnili ter da nobena od transakcij ni bila neobičajna, nepravilnosti pa ni ugotovil niti FURS). Sodišču prve stopnje se zato do njih ni bilo treba opredeliti in tudi ne izvesti z njimi povezanih dokaznih predlogov.

O mandatarjevi dolžnosti opravljanja poslov po odpovedi naročila

15.S predlaganim zavarovanjem povezana terjatev upnikov bi po (veljavni) odpovedi pogodb lahko temeljila na dolžnosti prevzemnika nadaljevati nujne posle (tretji odstavek 783. člena OZ). Že ob prvem sojenju je bilo pojasnjeno, da je taka dolžnost pogojena z okoliščino, da uporabnik nima drugega transakcijskega računa, in da ni neomejena ter lahko ugasne tudi zaradi neskrbnega ravnanja uporabnika, ki si mora prizadevati za sklenitev pogodbe z drugim ponudnikom plačilnih storitev. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova presodilo, da upniki terjatve iz tega naslova nimajo. Ta presoja, ki v prvem postopku ni imela podlage, sedaj temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju in je prestala pritožbeni preizkus.

16.Ob prvem odločanju o predlaganem zavarovanju upnikom ni bilo mogoče očitati neskrbnega ravnanja, saj sta tedaj pretekla le dva tedna od odpovedi pogodb, upniki pa so trdili in dokazovali, da si prizadevajo za sklenitev pogodbenega razmerja z drugim ponudnikom plačilnih storitev, kar jim do vložitve predloga za zavarovanje še ni uspelo. Ker ni bilo razumno pričakovati, da bi tedaj že razpolagali s pisnimi dokazi oziroma odgovori bank na zatrjevana povpraševanja, so ravnali primerno, ko so svoja prizadevanja dokazno podprli s predlogom za zaslišanje B. B. Potreba in primernost tega dokaznega predloga sta pozneje odpadli, ko so upniki dodatno pojasnili, da sta poslovno sodelovanje z njimi zavrnili banki C. in D., kar tudi izhaja iz predloženih prevodov dopisov teh bank (A56-A57). Z njima so upniki verjetno izkazali svoja zatrjevana (začetna in neuspešna) prizadevanja, ki so izhajala tudi iz odzivov na predhodna zaprtja njihovih računov pri drugih bankah (A9-A22). Vendar to ne omogoča avtomatičnega sklepanja o utemeljenosti predloga za zavarovanje v novem postopku. Višje sodišče je v tej zadevi že opozorilo, da dolžnost banke na podlagi tretjega odstavka 783. člena OZ ni neomejena in da je v nadaljevanju mogoče problematizirati skrbnost prizadevanja upnikov za prevzem skrbi za posle, predvsem glede na potek časa in dolžničino nasprotovanje terjatvi. Prav to se je zgodilo v konkretnem primeru in procesni položaj v novem postopku se je pomembno spremenil.

17.Dolžnica je pojasnila, da je prva upnica 11. 3. 2025 (že mesec dni po vložitvi predloga za zavarovanje) odprla račun pri drugem ponudniku (A.), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Z nastopom te okoliščine je glede na doslej navedene razloge odpadel še zadnji morebitni temelj zatrjevane terjatve prve upnice, ki zato s pritožbo ne more uspeti.

18.Sodišče prve stopnje je še presodilo, da terjatve do dolžnice nista izkazala niti preostala upnika, saj bi tudi onadva že lahko odprla računa pri drugem ponudniku. Tudi te presoje upniki s pritožbo niso uspeli izpodbiti. Neutemeljen je očitek, da izpodbijani sklep v tem delu ni obrazložen oziroma da presega trditveno podlago dolžnice. Odprtje novega računa prve upnice že samo po sebi načenja vprašanje, zakaj nista enako ravnala tudi preostala upnika, ki sta s prvo upnico nesporno povezana (tretji upnik je direktor in edini družbenik prve upnice, ki ima polovični poslovni delež v drugi upnici). Da bi ju pri tem kaj oviralo, iz trditvene podlage ni razbrati. Nasprotno: dolžnica je pojasnila, da je samo v EU skoraj 4000 bank in še več nebančnih ponudnikov plačilnih storitev (številni omogočajo odprtje računa tudi na daljavo) ter izrecno izpostavila, da bi druga upnica in tretji upnik lahko račune odprla tudi pri bankah v X. ali pri istem ponudniku kot prva upnica, še posebej, ker se izvajalci plačilnih storitev načeloma ne branijo podobnih strank iz skupine. Teh navedb, ki so bile podane dva meseca po odpovedi pogodb, upniki niso opredeljeno prerekali. Trditveno breme o tem, zakaj kljub navedenim možnostim in dodatnemu času še vedno ne bi mogli odpreti drugih računov in s tem prevzeti skrb za takšne posle, se je glede na navedeno prevalilo nazaj na upnike. Čeprav to izhaja celo iz vloge dolžnice (ki je drugo upnico in tretjega upnika izrecno opozorila, da bi morala svoje navedbe dopolniti s pojasnili, zakaj nista odprla računa pri istem izvajalcu kot prva upnica), upniki omenjenega bremena niso zmogli, saj v zvezi s tem niso podali nobenih navedb. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tudi druga upnica in tretji upnik odprla nov račun (kar smiselno pomeni, da sta imela možnost prevzeti skrb za obravnavane posle), utrjuje dodatni čas, ki sta ga imela na voljo. V opisanih okoliščinah konkretnega primera je že obdobje dveh mesecev od odpovedi pogodb več kot zadosten čas, da lahko naročitelj prevzame skrb za tovrstne posle. Zakaj tega nista storila, druga upnica in tretji upnik nista pojasnila in zato nista izkazala, da bi imela ob izdaji izpodbijanega sklepa (dobre tri mesece po odpovedi pogodb) terjatev do banke iz naslova neprevzetih skrbi za posle (tretji odstavek 783. člena OZ).

Sklepno

19.Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Višje sodišče prav tako ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Drugačno stališče sodišča prve stopnje je napačno (zakaj stališče o neprimernosti dokaznih predlogov z zaslišanjem v postopku zavarovanja z začasno odredbo ne velja absolutno, je bilo že pojasnjeno v sklepu VSL I Cpg 83/2025), a na pravilnost izpodbijanega sklepa zaradi spremenjenega procesnega položaja ni vplivalo.

Zveza:

Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (2018) - ZPlaSSIED - člen 87, 87/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 333, 333/1, 783, 783/1, 783/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.