Jedro

Šele v primeru izpolnjenih formalnih pogojev iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86 lahko pristojni upravni organ ugotavlja utemeljenost uveljavljanega obnovitvenega razloga in odloči na podlagi 257. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.7.1999, s katero je le-ta o pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada d.d. odločila, da se 1. točka izreka sklepa Upravne enote K. z dne 18.3.1997, odpravi in se odločanje o predlogu za obnovo postopka v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se v denacionalizacijski zadevi nepremičnin, parc. št. 61/2 in 61/3 k.o. S., po pok. upravičencu J.S., dovoli obnova postopka (končanega z odločbo Upravne enote K. z dne 19.4.1996) iz razloga 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je presodila, da je treba za ugotovitev obstoja obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86, najprej ugotoviti, kdaj in ali sploh je tožnica postala stranka v denacionalizacijskem postopku, in glede na to, ali je sploh upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, ter ali je ta vložen pravočasno. Za ugotovitev, ali je v obravnavani zadevi tožnica imela položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, ki ga zatrjuje, je treba natančno ugotoviti, kdaj je denacionalizacijski upravičenec umrl in glede na to, kdaj je v njegove pravice in obveznosti vstopila tožnica kot njegova pravna naslednica. Odvisno od te ugotovitve bo tudi nadaljnje odločanje o tem, ali je predlog vložila upravičena oseba in ali je predlog pravočasen. Tega dejstva pa upravni organ v predhodnem preizkusu ni ugotovil. Ker zaradi opustitve predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka ni bilo mogoče preizkusiti sklepa prvostopnega upravnega organa, je tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča ravnala pravilno, ko je sklep odpravila.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke s pravnim interesom, glede na to, da je hči upravičenca J.S. Kot edina dedinja je imela, zaradi varstva pravnih pravic in koristi glede pričakovanega denacionalizacijskega premoženja, vsekakor položaj stranke v postopku. Meni, da je kot stranka pravočasno in pravilno predlagala obnovo postopka. Sicer pa predloga za obnovo postopka sploh ne bi bilo treba vložiti. Z odločbo, katere obnova je bila predlagana, sta bili namreč zavrnjeni dve predlagani obliki denacionalizacije, to je zahtevek za vrnitev v last in posest ter v odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine, ne pa tudi zahtevek za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, kar pomeni, da o vseh zahtevkih sploh še ni bilo pravnomočno odločeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje.

O predlogu za obnovo postopka lahko pristojni organ odloči le, če pred tem ugotovi, da je predlog pravočasen, da ga je vložila upravičena oseba ter, da je okoliščina, na katero predlog opira, verjetno izkazana (256. člen ZUP/86). V tem smislu bi tudi po presoji pritožbenega sodišča moral upravni organ v obravnavanem primeru (v fazi predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka) preizkusiti tožničino vlogo in ugotoviti, ali obstajajo formalni pogoji za dovolitev obnove postopka. Ker v obravnavanem primeru navedena dejstva, pomembna za odločitev o predlogu za obnovo postopka, v predhodnem preizkusu predloga po 1.odstavku 256. člena ZUP/86, niso bila ugotovljena, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča in pred njim tožene stranke, da mora prvostopni upravni organ v ponovnem postopku preizkusiti, ali predlog za obnovo postopka izpolnjuje formalne pogoje za meritorno odločanje oziroma reševanje stvari. Šele v primeru izpolnjenih formalnih pogojev iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86, pa bo tudi po presoji pritožbenega sodišča pristojni upravni organ lahko ugotavljal utemeljenost uveljavljanega obnovitvenega razloga in odločil na podlagi 257. člena ZUP/86. Glede na navedeno na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe v zvezi z njenim zatrjevanim položajem stranke v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo predlaga. Ker gre v tem upravnem sporu za presojo o tem, ali so bili verjetno izkazani obnovitveni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, tožnica v pritožbi tudi ne more z uspehom izpodbijati odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje z zatrjevanjem, da v odločbi, katere obnovo je predlagala, ni bilo odločeno o vseh zahtevanih oblikah denacionalizacije.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.