Jedro

Za presojo ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev ali podaljšanje pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja.

Čim je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, ni potrebno obrazlagati, zakaj ni upravičena uporaba milejšega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 30.8.2002 odločilo, da se zoper obd. M.K. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša pripor za dva meseca, in sicer do 2.11.2002 do 2.05 ure. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 12.9.2002 pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. M.K. je dne 1.10.2002 neposredno pri sodišču prve stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka (2. odstavek 192. člena in 2. odstavek 202. člena ZKP), ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, ter da uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic iz 19., 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu namesto pripora izreče hišni pripor. Razen tega uvodoma navaja, da je v tej kazenski zadevi zaradi delno vsebinsko enakih razlogov že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa preiskovalne sodnice in senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.8.2002 in 6.8.2002, o kateri še ni bilo odločeno, zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče o obeh zahtevah odloči z eno odločbo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru navaja, da je zagovornik obdolženca v tej kazenski zadevi dne 29.8.2002 že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vsebinsko enakih razlogov. O tej zahtevi je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 263/2002. Ponovno uveljavljani razlog kršitve določb kazenskega postopka, češ da sodišče pri odločanju o priporu ni zadostilo načelu sorazmernosti, ker ni vključilo tehtanja, zapovedanega v 2. odstavku 192. člena ZKP, ni podan. Sklicuje se na razloge že navedenega sklepa Vrhovnega sodišča, kjer je navedeno, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora, ki predstavlja najhujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi, pri takšnih kaznivih dejanjih pa zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena. Meni, da je ob realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pravilna presoja pravnomočnega sklepa prvostopenjskega sodišča o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi, prav tako pa tudi o sorazmernosti med pravico do varnosti ter priporom kot posegom v pravico do osebne svobode. Ponovno se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca, v katere razlogih je navedeno, da je sodišče pri odreditvi pripora upoštevalo zakonske pogoje, določene za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, in je tudi presodilo, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z odreditvijo milejših ukrepov. V takem položaju izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu o podaljšanju pripora ni mogoče očitati kršitve določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, prav tako pa tudi ni mogoče očitati, da so njegovi razlogi pomanjkljivi.

Glede na predlog, da naj Vrhovno sodišče o obeh zahtevah za varstvo zakonitosti odloči z eno odločbo, je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče že odločilo o zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3.8.2002 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 6.8.2002, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, je zagovornik obdolženca izpodbijal ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ugotovitev o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje z elementi nasilja ter ugotovitev, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da je sorazmeren ukrep za zagotovitev takšne varnosti ter da ni podlage za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom. S sodbo z dne 12.9. 2002, opr. št. I Ips 263/2002, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, se zagovornik obdolženca sklicuje na določilo 2. odstavka 192. člena ZKP, po katerem mora sodišče pri izbiri ukrepa paziti, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom, v zvezi s tem pa navaja, da je utemeljitev uporabe pripora neskladna z navedeno odločbo, če sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj zatrdi, da je pripor nujno potreben in ga z milejšimi ukrepi ni mogoče nadomestiti. Sodišče mora celo po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ne obstaja kakšen milejši ukrep in izbrati tistega, ki najmanj posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode in druge njegove pravice, zlasti še, če je bil podan utemeljen predlog za hišni pripor. Po stališču zagovornika ta preizkus in presoja v izpodbijanem sklepu manjkata, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker konkretne presoje možnih ukrepov ne more nadomestiti pavšalna navedba o tem, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi.

Zahteva zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Že v razlogih sodbe Vrhovnega sodišča z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 263/2002, s katero je zavrnilo zahtevo obdolženčevega zagovornika zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, je navedeno, da je sodišče pri odreditvi pripora upoštevalo zakonske pogoje, ki so določeni za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti in s tem tudi presodilo, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov, ter da je pri odločanju, kateri ukrep naj odredi, upoštevalo določbo 2. odstavka 192. člena ZKP, zaradi česar pravnomočnemu sklepu o odreditvi pripora ni mogoče očitati kršitve te določbe in tudi ne, da so v njem navedeni razlogi pomanjkljivi.

Tudi pravnomočnemu sklepu o podaljšanju pripora ni mogoče očitati pomanjkljivosti, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pravilno sicer zagovornik obdolženca povzema določilo drugega stavka 2. odstavka 192. člena ZKP, da mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Vendar pa je v prvem stavku 2. odstavka 192. člena ZKP določeno, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri ukrep iz 1. odstavka 192. člena ZKP naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti so določeni v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v 2. odstavku 202. člena ZKP pa je predpisano, da mora biti v razlogih sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora tudi obrazloženo, zakaj je odreditev ali podaljšanje pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Zatrjevanje zagovornika obd. M.K., da sodišče v pravnomočnem sklepu ni ravnalo v skladu z določilom 2. odstavkla 192. člena ZKP, torej da ni preizkušalo, ali se da tudi z milejšim ukrepom odpraviti ponovitneno nevarnost, ni utemeljeno. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora so pojasnjeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Pri tem je poleg vrste in teže obdolžencu očitanega kaznivega dejanja upoštevalo osebnostne značilnosti obdolženca ter njegovo nagnjenost oziroma odvisnost od alkohola, zaradi česar realne nevarnosti, da bi na prostosti ponovil enako dejanje, ki naj bi ga storil zoper svojo partnerko, tudi zoper koga drugega, ni mogoče izključiti. Pravilno je v pravnomočnem sklepu tudi ocenjeno, da gre za potrebo po varovanju najvišje vrednote, to je življenja drugih, zaradi česar je pripor neogibno potreben in ga z milejšimi ukrepi ni mogoče nadomestiti. Pri tem ni odveč opozoriti na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.10.2002, št. Up-533/02, v katerem se v razlogih sklicuje že na večkrat sprejeto stališče, po katerem za presojo ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev ali podaljšanje pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, ob izkazani realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pa je v taki situaciji pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

V navedeni kazenski zadevi je po presoji, opravljeni v skladu z 2. odstavkom 192. člena ZKP, sodišče s pravnomočnim sklepom ugotovilo in tudi obrazložilo, da je le s podaljšanjem pripora zoper obdolženca mogoče zagotoviti neogibno varnost drugih ljudi. Čim je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, je nepotrebno obrazlagati, zakaj ni upravičena uporaba milejšega ukrepa, v konkretnem primeru ukrepa hišnega pripora po 199.a členu ZKP, saj se hišni pripor lahko odredi iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP le v primeru, ko odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona in Ustave Republike Slovenije, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).