Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja razrednika, ki ni ukrepal v skladu s Pravili šolskega reda toženke (pravili obnašanja in ravnanja), namenjenimi zagotavljanju varnega delovnega in učnega okolja. Navedeno pomeni, da toženka za opustitev svojega zaposlenega odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ. Po tej določbi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje vsaka pravna ali fizična oseba, torej tudi sodelavec oziroma drug delavec delodajalca. Toženka in stranska intervenientka nista dokazali, da je razrednik učenca, ki je skočil na desno roko tožnice, ravnal tako, kot je bilo treba.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki III izreka, tako da se v tem delu na novo glasi:

"III. Zahtevek stranske intervenientke za povrnitev stroškov postopka se zavrne."

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba stranske intervenientke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki in stranska intervenientka krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka plačati tožnici odškodnino v višini 22.067,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 1.707,76 EUR, stranskemu intervenientu 30,00 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama (sodba Pd 83/2019 z dne 8. 9. 2022). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 810/2022 z dne 19. 9. 2023).

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju toženki naložilo, da tožnici plača 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2019 dalje. Kar je zahtevala tožnica več (plačilo razlike do vtoževanih 22.067,48 EUR), je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožnica povrniti stroške toženki v znesku 2.816,74 EUR (II. točka izreka) in stranski intervenientki v znesku 40,00EUR (III. točka izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (IV. točka izreka).

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke, II., III. in IV. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede odločitve o višini odškodnine v bistvenem navaja, da je sodišče nekritično prezrlo njeno izpoved, da ni imela težav do škodnega dogodka. Sodišče je neupravičeno zaključilo dokazni postopek in ji kršilo pravico do izjave, ker je njene predlagane dokaze zavrnilo brez zadostne obrazložitve. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 213. in 287. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Sodišče je sprejelo selektivno in arbitrarno dokazno oceno. Ker se sodišče ni opredelilo do medicinske dokumentacije, odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu in zdravniškega potrdila z dne 7. 2. 2024, je kršilo 8. člen ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni sledilo njenemu predlogu za postavitev poimensko določenega izvedenca in je brez ustrezne obrazložitve postavilo drugega izvedenca. Zaradi starosti postavljenega izvedenca in opravljanja dela cenzorja v zavarovalništvu obstaja objektivni dvom v njegovo nepristranskost. V zvezi z vročitvijo izvedenskega mnenja navaja, da ji je sodišče odvzelo pravico do izjave. Ta ji mora biti zagotovljena pred izvedbo ključnega dokaza. Sodišče ji je posredovalo priloge šele po podaji ustnega mnenja, izvedenca pa ni ponovno zaslišalo. Iz zdravstvenih izvidov z dne 7. 9. 2016 in 9. 9. 2016, ki ju je izvedenec selektivno povzel, izhaja, da tožnica težko giba z roko in je njena gibljivost bolečinsko nekoliko zavrta. Pristransko in nestrokovno mnenje izvedenca nima podlage v podatkih spisa. Meni, da je izvedenec z ugotovitvijo, da poškodba roke ni bila sprožilni mehanizem za vso simptomatiko oziroma bolečine desnega ramena, prevzel vlogo sodišča. Izpostavlja, da je bila v bolniškem staležu dve leti zaradi poškodbe pri delu in ne bolezni. Ker izvedensko mnenje zavrača enotne ugotovitve specialistov, temelji na hipotetični razlagi degenerativnih sprememb, ne upošteva, da je škodni dogodek edini poškodbeni dogodek (razen pika žuželke leta 2004) in da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, bi moralo sodišče skladno z 254. členom ZPP postaviti drugega izvedenca. S tem, ko je sodišče oprlo odločitev na protislovno in pomanjkljivo izvedensko mnenje, je storilo bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je v zadostni meri konkretizirala zahtevek iz naslova povrnitve stroškov prevoza na zdravljenje, saj temelji na objektivno preverljivih podatkih iz zdravstvene dokumentacije in matematičnem izračunu prevoženih kilometrov. Sodišče bi jo moralo skladno z materialno procesno dolžnostjo pozvati k dopolnitvi navedb oziroma predložitvi dodatnih pojasnil. Ker tega ni storilo, ji morebitne pomanjkljivosti trditvene podlage ne morejo škodovati. Napačna je odločitev o stroških postopka. Priglašeni stroški toženke niso konkretizirani skladno z Odvetniško tarifo. Tudi sicer je toženka povzročila sama svoje stroške, ker je zavrnila zahtevo tožnice za posredovanje podatkov o zavarovanju odgovornosti. Tožnica ni dolžna povrniti stroškov, ki so nastali zaradi krivdnega ravnanja toženke. Stranska intervenientka ni izkazala, da ji je nastal strošek v znesku 40,00 EUR. Tega ni ustrezno specificirala, zato ga sodišče ne bi smelo priznati. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranska intervenientka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti toženke. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je skladno s 144. členom OZ izključena odškodninska odgovornost toženke, kadar je škodni dogodek rezultat nepredvidljivega ravnanja učenca, ki ga ni mogoče preprečiti niti ob ustrezni profesionalni skrbnosti. Toženka ni razpolagala s kakršnokoli informacijo o vedenjskih težavah učenca, na podlagi katere bi bila dolžna izvajati posebno nadzorstvo nad njim. Ker ni razpolagala z nobenim podatkom o varnostnih tveganjih, ni mogla predvideti nepričakovane reakcije učenca. Pri nenadnem skoku učenca na desno roko tožnice gre za nepredvidljiv odziv, ki ga nihče ne bi mogel preprečiti. Noben predpis ne nalaga toženki, da bi v prvih štirih dnevih šolanja izvajala nadzor nad učencem z občasnimi vedenjskimi težavami. Od toženke ni mogoče zahtevati, da bi v tem časovnem obdobju sprejela kakršnekoli posebne varnostne ukrepe. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi dolžnega nadzorstva oziroma protipravnem ravnanju. Ni izpolnjena niti predpostavka pravno relevantne vzročne zveze. Vztraja, da toženka ne bi mogla preprečiti škodnega dogodka, ker v prvih štirih dnevih ni imela možnosti, da bi zaznala vedenje, ki ga prej ni zaznal niti vrtec; postopki zagotovitve spremljevalca trajajo mesece in ni nobenih ukrepov, ki bi lahko preprečili skok učenca. Glede odmere odškodnine nima pripomb. Zatrjuje, da bo treba o stroških postopka ponovno odločiti glede na uspeh strank. Priglaša stroške pritožbe.

5.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo tožnice in stranske intervenientke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke oziroma stranske intervenientke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba stranske intervenientke ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na prvi odstavek 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost šole za škodo, ki jo "drugemu" povzroči mladoletnik pod njenim nadzorstvom. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja. Ker je opravljala delo iz dejavnosti toženke in v njeno korist, je ni mogoče ločiti od toženke. Tožnice zato v razmerju do toženke ni mogoče šteti za "drugo osebo" v smislu navedene določbe.

8.Kljub navedenemu pa je odločitev prvostopenjskega sodišča o odškodninski odgovornosti toženke materialnopravno pravilna. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja razrednika, ki ni ukrepal v skladu s Pravili šolskega reda toženke (pravili obnašanja in ravnanja), namenjenimi zagotavljanju varnega delovnega in učnega okolja. Navedeno pomeni, da toženka za opustitev svojega zaposlenega odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ. Po tej določbi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje vsaka pravna ali fizična oseba, torej tudi sodelavec oziroma drug delavec delodajalca. Toženka in stranska intervenientka nista dokazali, da je razrednik učenca, ki je skočil na desno roko tožnice, ravnal tako, kot je bilo treba.

9.Pravilna je presoja, da so kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda) po 131. členu OZ. Kot protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s poškodbo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo opustitev dolžnega in takojšnjega ukrepanja razrednika. Prvošolec je že pred škodnim dogodkom pljuval, ščipal, brcal, trgal narisane risbice, jih metal skozi okno, brcal v šolski inventar, dvigoval klopi in mize, dvignil stol in ga hotel vreči v tožnico. O neprimernem vedenju učenca je tožnica seznanila njegovega razrednika. Razrednik ji je ob tem potrdil, da je učenec tudi pri pouku nemiren in ga moti. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene navedbe stranske intervenientke, da toženka ni razpolagala s kakršnokoli informacijo o vedenjskih težavah učenca.

10.Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek stranske intervenientke o nepredvidljivosti učenčevega ravnanja in neobstoju pravno relevantne vzročne zveze. Po teoriji adekvatne vzročnosti so pravno relevantni tisti vzroki, ki po rednem teku stvari pripeljejo do posledice; merilo je objektivna predvidljivost. Glede na predhodne vedenjske težave učenca njegov skok na tožničino desno roko za toženko kot strokovno institucijo ni predstavljal nepredvidljivega ali naključnega dogodka. Opustitev razrednika je neposredno omogočila realizacijo tveganja, zato je vzročna zveza med opustitvijo profesionalne skrbnosti toženke (v smislu drugega odstavka 6. člena OZ) in poškodbo tožnice pravno izkazana.

11.Sodišče na dokazni predlog stranke glede izbire konkretnega izvedenca ni vezano (prvi odstavek 244. člena ZPP). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti predlaganega izvedenca, zadošča že pojasnilo, da zoper sklep sodišča o določitvi izvedenca ni pritožbe (255. člen ZPP). Ker se pritožbeno sodišče v presojo utemeljenosti razlogov za določitev določenega izvedenca medicinske stroke ne sme spuščati, so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče brez ustrezne obrazložitve postavilo drugega izvedenca (in ne tistega, ki ga je predlagala tožnica).

12.Svoje pomisleke v zvezi z določitvijo izvedenca oziroma načinom izvedenskega dela je tožnica uveljavila z zahtevo za izločitev, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 9. 5. 2024. Tega sklepa tožnica v pritožbi ne izpodbija (363. člen ZPP). Tudi sicer ni izkazan objektivni dvom v nepristranskost postavljenega izvedenca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da se določba Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 102/2024) o prenehanju statusa izvedenca zaradi dopolnjene starosti 75 let v času odločanja še ni uporabljala. Glede v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je izvedenec v preteklosti opravljal delo cenzorja za drugo zavarovalnico in ne stransko intervenientko, pa tožnica ni (pravočasno) zahtevala izločitve pred sodiščem prve stopnje, niti ta okoliščina sama po sebi ne vzbuja dvoma v nespristranskost izvedenca.

13.Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 213. in 287. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, ker naj bi prvostopenjsko sodišče brez vsebinsko zadostne obrazložitve zavrnilo njene dokazne predloge. Pritožbeni očitek o neupravičenem zaključku dokaznega postopka in kršitvi pravice do izjave je v prvi vrsti pavšalen, saj tožnica ne konkretizira, katere dokazne predloge naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo brez obrazložitve. Kolikor se očitek nanaša na zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca, je sodišče prve stopnje v točkah 7 do 10 obrazložitve sodbe podalo jasne in razumne razloge. Izvedenec, ki je tožnico osebno pregledal in preučil vso medicinsko dokumentacijo, je med zaslišanjem celovito in konsistentno odgovoril na vprašanja in pripombe tožnice. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij ter ni podvomilo v pravilnost mnenja. S tem je prvostopenjsko sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga 254. člen ZPP, in je postavitev novega izvedenca pravilno zavrnilo. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot prepričljiv in popoln ter takšno oceno v sodbi tudi obrazložilo. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zavrača pritožbene navedbe tožnice o protislovnosti, nepreverljivosti in nestrokovnosti mnenja.

14.Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti pri vročanju prilog izvedenskega mnenja. Četudi so bile te listine tožnici vročene po ustni podaji mnenja, ji je bil omogočen dodaten rok za izjasnitev o dokaznem gradivu, tožnica pa po prejemu listin ni predlagala ponovnega zaslišanja istega izvedenca.

Pritožbeni očitek tožnice o selektivni in arbitrarni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni utemeljen. Pritožba pavšalno očita, da je sodišče zavračalo enotne ugotovitve več specialistov, pri čemer ne navede, za katere enotne ugotovitve gre. Do izvidov, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točki 38 obrazložitve. Na vsebino odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo sodišče pri ugotavljanju vzročnosti med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ki je predmet dokazovanja v tem odškodninskem sporu, ni vezano. Vzročnosti med škodnim dogodkom in težavami z desnim ramenom ne dokazuje niti zdravniško potrdilo z dne 7. 2. 2024 (o poškodbi desne roke zaradi pika žuželke v letu 2004). Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je celovita, logična in v celoti ustreza 8. členu ZPP.

Pri vprašanju predobstoječih bolezenskih in degenerativnih sprememb je ključna presoja, ali bi tožnica imela enake težave tudi brez škodnega dogodka. Izvedenec je po analizi medicinske dokumentacije prepričljivo izključil, da bi bila poškodba desnega ramena klinično potrjena v izvidih z dne 7. 9. 2016 in 9. 9. 2016. Navedbe tožnice v teh dveh izvidih o težkem gibanju z desno roko in boleči roki od ramena navzdol predstavljajo zgolj anamnezo (izjavo pacientke zdravniku) in ne objektivne klinične diagnoze.3 Izvedensko mnenje jasno razmejuje predobstoječe stanje od posledic škodnega dogodka. Izvedenec je pojasnil, da so predhodne bolezenske spremembe potrjene in dokumentirane s pregledi že pred obravnavanim dogodkom (v juliju 2015 in z MR preiskavo v januarju 2016). Zaradi teh degenerativnih sprememb se bolečine lahko širijo od nivoja ramen do prstov obeh rok, zato škodni dogodek ni sprožilni mehanizem za težave tožnice z vratno hrbtenico, desno ramo, desnim komolcem in ledveno-križno hrbtenico. Ker te spremembe niso vplivale na obseg škode in potek zdravljenja poškodbe desne podlahti, ni zatrjevanega nasprotja med navedenima izvidoma in ugotovitvami izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede konkretnega obsega nepremoženjske škode tako utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju in ne izpovedi tožnice, s čimer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica ni podala konkretnih navedb o številu opravljenih pregledov in dolžini opravljenih razdalj za posamezne preglede in terapije. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage o teh odločilnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev premoženjske škode v obliki stroškov prevoza. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev materialno procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati tožnice h konkretizaciji navedb, ker jo je na pomanjkljivost trditvene podlage pred tem pravočasno in jasno opozorila nasprotna stranka oziroma stranska intervenientka v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2022. V takšnem primeru dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če je sodišče ne opravi.4

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice o nekonkretiziranosti stroškovnega zahtevka toženke. Skladno z drugim odstavkom 163. člena ZPP je toženka stroške opredelila v stroškovniku z dne 18. 12. 2025, v katerem je specificirala opravljena dejanja odvetnika in število točk, s katerimi je po določbah Odvetniške tarife ovrednoteno njegovo delo. Dejstvo, da toženka pred sporom ni posredovala podatkov o zavarovanju njene odgovornosti, ne pomeni zakrivljenega ravnanja, zaradi katerega bi izgubila pravico do povračila stroškov tega postopka.

Utemeljena pa je pritožba tožnice glede materialnih stroškov stranske intervenientke v znesku 40,00 EUR. Stranska intervenientka priglašenih stroškov za fotokopije in poštnino ni specificirala niti po postavkah niti po količini, temveč jih je uveljavljala v pavšalnem znesku. Takšna priglasitev onemogoča preizkus kriterija potrebnosti stroškov, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo stroškovni zahtevek stranske intervenientke.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je v preostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo stranske intervenientke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranska intervenientka s pritožbo ni uspela. Tožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ki se nanaša na stransko terjatev (stroške postopka stranske intervenientke). Odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in nista bila za pravdo potreben strošek. Zato obe stranki in stranska intervenientka same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS II Ips 161/2018; točka 12 obrazložitve.

2Prim. zadeve VSRS II Ips 246/2010, VIII Ips 164/2018 in VIII Ips 85/2019.

3Prim. sodbo VSRS VIII Ips 193/2015.

4Prim. zadevi VSRS III Ips 35/2012 in III Ips 34/2013.