Jedro

V primeru, če je bilo izdano začasno obrtno dovoljenje, obratovalnica preneha po samem zakonu, če obrtnik v roku, ki ga določa začasno obrtno dovoljenje oz. za katerega velja začasno obrtno dovoljenje, ne izpolni pogojev, postavljenih v tem dovoljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 10.4.1992, s katero je navedeni upravni organ zavrnil njeno zahtevo za prenehanje obrtne obratovalnice s poslovnim predmetom Salon za umetno sončenje " Hawaii" z dnem 31.10.1991. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevo pritožnice za prenehanje opravljanja dejavnosti njene obrtne obratovalnice z navedenim datumom, ker bi sicer legaliziral njeno nezakonito opravljanje dejavnosti od dne, ko ji je poteklo začasno obrtno dovoljenje. Kot neupoštevane je tožena stranka zavrnila pritožničine ugovore, da bi prvostopni upravni organ moral upoštevati, da je redno plačevala vse družbene dajatve in obračunavala predpisane prispevke in da sploh ni navedel pravne podlage za izdajo svoje odločbe. Meni, da je jasno, da je obratovalnica, ustanovljena na podlagi začasnega obrtnega dovoljenja, prenehala po izrecni določbi 7. točke 96. člena obrtnega zakona, ker v roku enega leta ni predložila zahtevanega dokaza o strokovni usposobljenosti oziroma izobrazbi (93. člen navedenega zakona), kot ji je bilo naloženo z začasnim obrtnim dovoljenjem, izdanim na podlagi 90. člena tega zakona.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila določila 96. člena obrtnega zakona in zakona o upravnem postopku. Ponavlja trditve iz pritožbe, da je tudi po 1.10.1989 poravnavala vse družbene dajatve in prispevke, zaradi česar je utemeljeno štela, da ji je bilo dovoljenje podaljšano. Upravni organ ji tudi nikoli ni izdal odločbe o prenehanju obratovalnice, kot to določa obrtni zakon. Šele na njeno zahtevo za prenehanje poslovanja z 31.10.1991 je prejela odločbo, da se ta njena zahteva zavrne. Navaja, da je njena zahteva v skladu z določbo 7. točke 96. člena obrtnega zakona in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker jo je vložila neupravičena oseba.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da tožnica z zahtevkom, da ji preneha obrtna obratovalnica z datumom 31.10.1991 ni mogla uspeti, ker je na podlagi začasnega obrtnega dovoljenja z dne 3.11.1988 smela dejavnost opravljati le eno leto. V tem času bi si morala pridobiti stalno obrtno dovoljenje, ali pa vsaj prositi za podaljšanje začasnega obrtnega dovoljenja do maksimalnega roka treh let iz 5. odstavka 90. člena obrtnega zakona, če bi za to imela opravičene razloge. Ker vsega tega ni napravila, je s potekom veljavnosti navedenega dovoljenja izgubila pravno podlago za nadaljnje opravljanje obrtne dejavnosti in jo je od takrat naprej opravljala nezakonito. Takega nezakonitega poslovanja tožnica ni mogla sanirati s plačevanjem davkov in prispevkov, zato je navedene njene ugovore utemeljeno zavrnila že tožena stranka.

Začasno obrtno dovoljenje lahko izda pristojni občinski upravni organ po 1. odstavku 90. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88, 24/89 - OZ) v primerih, kadar prosilec za izdajo obrtnega dovoljenja ne izpolnjuje vseh pogojev o poslovnem prostoru ali o strokovni izobrazbi. Po določbi 7. točke 96. člena tega zakona obrtna obratovalnica preneha po samem zakonu, če samostojni obrtnik, ki je pridobil začasno obrtno dovoljenje, v roku treh let ne izpolni pogojev iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Določbi 90. in 7. točke 96. člena obrtnega zakona sta med seboj povezani in ju je treba tako tudi uporabiti, t.j., da obratovalnica preneha po zakonu, če samostojni obrtnik, ki je pridobil začasno obrtno dovoljenje, v roku katerega določa oz. za katerega velja začasno obrtno dovoljenje, ne izpolni pogojev iz 1. odstavka 90. člena tega zakona. Le taka razlaga in uporaba določbe 7. točke 96. člena obrtnega zakona je po mnenju sodišča smiselna in pravilna. Gramatikalna razlaga te določbe, ki navaja le maksimalni rok, za katerega je mogoče izdati začasno obrtno dovoljenje, bi namreč omogočila legalizacijo nezakonitega poslovanja tožnice, kar ni bil namen navedene zakonske določbe. Po presoji sodišča zato tožena stranka ni nepravilno uporabila določbe 7. točke 1. odstavka 96. člena obrtnega zakona, kot to zatrjuje tožnica. Ne glede na to, da s postavljenim zahtevkom tožnica ni mogla uspeti, pa sodišče še dodaja, da prvostopni upravni organ vsak čas lahko ugotovi prenehanje veljavnosti obrtnega dovoljenja z njegovim potekom in s tem prenehanje obratovalnice na podlagi navedene določbe v zvezi z določbo 2. odstavka 95. člena obrtnega zakona.

Glede na navedeno tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).