Jedro

Odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti ni mogoče razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi dovoljevala vročitev prvostopenjske sodbe s pritrditvijo na sodno desko.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba višjega sodišča se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega B. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Oškodovani Z. T. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in na podlagi določbe drugega odstavka KZ obdolžencu naložilo v plačilo znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženega B. P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov“ po prvem odstavku 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki bo moralo obdolžencu šele vročiti prvostopenjsko sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena, saj kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana.

4. Zagovornik se je o odgovoru državnega tožilca pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da obsojencu sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena. Obsojenec je v postopku imel zagovornika in prvostopenjsko sodišče bi mu moralo vročiti sodbo po določbah 118. ali 119. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je vročitev sodbe opravilo s pritrditvijo na sodno desko, čeprav za uporabo določbe četrtega odstavka 120. člena ZKP niso bili izpolnjeni pogoji. Zakonsko besedilo omogoča vročitev sodbe s pritrditvijo na sodno desko le takrat, ko obdolženec spremeni naslov prebivališča pa tega sodišču ne sporoči. Obdolženec naslova prebivališča ni spremenil, sodni vročevalec je vedel, da se obsojenec nahaja v Bosni in Hercegovini v času vročanja, sodno pisanje je bilo vrnjeno sodišču. Sodna pošiljka se sodišču ni vrnila z oznako preseljen. Zagovornik se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 131/2005 z dne 24. 8. 2006 in I Ips 25/2001 z dne 11. 9. 2003. 7. Za presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti so pomembna naslednja procesna dejstva: sodba sodišča prve stopnje je bila odpravljena naslovnikom dne 22. 9. 2010 (list. št. 618 spisa); sodišče je odredilo vročitev sodbe obdolžencu po sodnem vročevalcu istega dne (list. št. 619 spisa) na znani naslov bivališča; dne 6. 10. 2010 je bila opravljena poizvedba pri vročevalcu po telefonu o vročitvi sodbe ter ugotovljeno, da sodba obdolžencu še ni bila vročena, ker naj bi se le-ta nahajal v Bosni in Hercegovini in naj bi prišel po približno enem tednu nazaj v Republiko Slovenijo (uradni zaznamek z dne 6. 10. 2010 na list. št. 620 spisa); na list. št. 622 spisa se nahaja uradni zaznamek prvostopenjske sodnice z dne 8. 10. 2010, da je sodni vročevalec po telefonu sporočil, da obdolženčeva žena noče sprejeti sodne pošiljke, ker se obdolženec nahaja v Bosni in Hercegovini in ne ve kdaj se vrne, da je obdolženec po telefonu nedosegljiv in da bo vročevalec poslal pisno poročilo; uradnemu zaznamku sledi odredba, da naj se sodba pritrdi na sodno desko za čas osmih dni; sodni vročevalec je dne 21. 10. 2010 (list. št. 629 spisa) podal poročilo o osebni vročitvi naslovniku P. B., v katerem je navedel razloge, zaradi katerih sodbe ni bilo mogoče vročiti (odsotnost naslovnika iz naslova stalnega bivališča v L. zaradi odhoda v Bosno in Hercegovino po smrti matere in prodaje kmetije z zemljo in živino), navedel je tudi, da je po poizvedbah ugotovil, da naj bi se obdolženec ob prvem vročanju (25. 9.) verjetno vrnil domov do 10. 10., ob zadnjem pa (18. 10.), da naj bi se vrnil do konca meseca oktobra 2010; sodno pošiljko – sodbo je vročevalec vrnil sodišču; dne 3. 11. 2010 je sodišče prve stopnje zadevo predložilo višjemu sodišču zaradi reševanja zagovornikove pritožbe zoper sodbo;

5. 11. 2010 je obdolženec zaprosil sodišče prve stopnje, da mu vroči sodbo; dne 8. 11. 2010 je sodišče obdolžencu odgovorilo, da je poskušalo vročiti sodbo na njegov naslov, ker pa se tam ni nahajal in ni sporočil sodišču na katerem naslovu se nahaja, je bila sodba vročena s pritrditvijo na sodno desko, da je zagovornik vložil pritožbo zoper sodbo in da se zadeva nahaja na Višjem sodišču v Ljubljani zaradi odločitve o pritožbi; pisanje je bilo obdolžencu poslano in vročeno na znani naslov bivališča. dne 12. 11. 2010 je sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču poslalo pisanje obdolženca, v katerem zahteva vročitev sodbe, s pojasnilom, da ocenjuje, da je bila obdolžencu sodba pravilno vročena s pritrditvijo na desko in da ni razlogov za ponovno vročanje.

8. Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZKP sodišče vroči pisanje obdolžencu, ki ima zagovornika, tako tudi sodbo, zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. Rok za vložitev pravnega sredstva ali odgovora na pritožbo teče od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe ali pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po poteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. Določeni so pogoji, po katerih je obdolžencu, ki ima zagovornika, mogoče vročiti sodbo s pritrditvijo na sodno desko. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem v zahtevi, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za vročitev sodbe s pritrditvijo na sodno desko. Sodišče prve stopnje je odredilo vročitev sodbe obdolžencu na znani naslov bivališča v L. Po obvestilu vročevalca, da sodbe obdolžencu ne more vročiti, ker se le-ta za določen čas nahaja v Bosni in Hercegovini in vročevalcu naslov obdolženčevega bivališča v Bosni in Hercegovini ni znan, ter obdolženec po telefonu ni dosegljiv, je odredilo vročitev sodbe s pritrditvijo na oglasno desko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tudi ni ugotavljalo, da je obdolženec spremenil naslov prebivališča (po podatkih v spisu pa tudi ni imelo podlage za tak sklep). Iz poročila vročevalca oziroma uradnega zaznamka sodišča o navedbah vročevalca, je izhajalo le, da je obdolženec v Bosni in Hercegovini ter da obdolženčeva žena, katero je vročevalec našel na naslovu znanega bivališča obdolženca, torej na naslovu stalnega bivališča, ne želi sprejeti pošte, ker ne ve, kdaj se obdolženec vrne. Ni bilo podlage za sklep, da se je obdolženec odselil in naslova oziroma spremembe bivališča ni sporočil sodišču. Ugotovljeno je bilo le, da je obdolženec odšel za določen čas v Bosno in Hercegovino in da datum njegove vrnitve ni bil točno znan. Tudi po predložitvi zadeve višjemu sodišču je sodišče prve stopnje obdolžencu, ko je dne 5. 11. 2010 zahteval, da se mu vroči sodba, dne 8. 11. 2010 pisno odgovorilo ter odgovor poslalo na znani naslov bivališča, na naslov, na katerega je odredilo vročitev sodbe. Vložnik zahteve se po navedenem utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 25/2001 z dne 11. 9. 2003, da odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti, ni mogoče razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi dovoljevala vročitev prvostopenjske sodbe s pritrditvijo na sodno desko.

9. Sodišče prve stopnje bi moralo obdolžencu vročiti sodbo na podlagi 119. člena ZKP, kar v zahtevi utemeljeno uveljavlja zagovornik. Obdolžencu sodba sodišča prve stopnje tako ni bila vročena. Ker sodišče ni ravnalo skladno z določbami ZKP o vročitvi sodbe in je sodbo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP pritrdilo na oglasno desko, višje sodišče pa je, ker je obravnavalo pritožbo zagovornika očitno štelo, da je vročitev pravilno opravljena, ima vložnik zahteve prav, da je bila z ravnanjem obeh sodišč obdolžencu kršena pravica do pritožbe, kar smiselno izhaja iz navedb v zahtevi, ter da je kršitev četrtega odstavka 120. člena ZKP, vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

10. Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Po drugem odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. S procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se lahko vloži pritožba in sodba, ki je glede na določbe prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna (sodbi VSRS I Ips 25/2001 in Ips 131/2005). Ker je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 17. 11. 2010 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je potrebno razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje. Tako bo pritožbeno sodišče lahko o pritožbi obdolženčevega zagovornika in o morebitni pritožbi obdolženca odločalo šele, ko bo obdolženi vložil pritožbo zoper sodbo ali, če pritožbe ne bo vložil, ko bo potekel pritožbeni rok.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obdolženega B. P. za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbo višjega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo obdolžencu vročiti prvostopenjsko sodbo in nadalje izvesti postopek s pritožbo obdolženca zoper sodbo, če bo le-ta vložena ter po izvedenem postopku predložiti zadevo v odločanje pritožbenemu sodišču.