Jedro

ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku (torej v upravnem sporu), vendar mora pa organ navesti razlog (torej okoliščino oziroma okoliščine), utemeljen na 24. členu ZBPP, zakaj ocenjuje, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS, št. Bpp 83/2019 z dne 11. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1876/2018/18 (1323-03) z dne 10. 5. 2019. V obrazložitvi je najprej ugotovil, da je tožnik v prošnji za BPP prosil za ''Upravni spor zoper odločbo z dne 10. 5. 2019, v zvezi z vlogo za državljanstvo'', kot želeno vrsto, obliko in obseg pa ''Pravno zastopanje in svetovanje pred sodiščem na 1. in 2. stopnji''. Po prvem odstavku 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP praviloma odobri v obsegu, kot ga prosi prosilec, vendar ima organ pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, da lahko obseg BPP določi drugače, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat. Ker tožnik tožbe zoper odločbo še ni vložil, je organ štel, da vlaga prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper to odločbo. V nadaljevanju je organ povzel 10., 13. in 24. člen ZBPP, nato pa vsebino odločbe MNZ z dne 10. 5. 2019. Pri tem je najprej citiral 10., 27. b in 27. d člena Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS) in 2. člen Uredbe, na podlagi katerih je bila odločba izdana, ter podrobno opisal celoten postopek pred izdajo odločbe MNZ, vključujoč pred revizijskim postopkom izdanim zagotovilom UE Ljubljana, št. 213-1399/2017-46 z dne 23. 7. 2018, ter nato samim revizijskim postopkom, ki je rezultiral v izdaji odločbe z dne 10. 5. 2019. 2. Organ je tudi navedel, da je ministrstvo v tem (revizijskem - op. sod.) postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje glede 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno, zato je dopolnilo postopek, tudi s pozivi tožniku, čemur se ta ni ustrezno odzval, ministrstvo pa se je opredelilo do vseh njegovih navedb. Organ za BPP je tako zaključil, da tožnik s tožbo zoper izpodbijano odločbo nima možnosti uspeha, ker je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, ni bilo kršitev pravil postopka, MNZ pa je tudi podrobno navedlo razloge za odločitev ter odpravilo s strani UE Ljubljana izdano zagotovilo po 11. členu ZDRS. Organ je tudi ugotovil, da je ministrstvo podrobno obrazložilo pravno podlago, do sedaj sprejeto sodno prakso, kot tudi razloge, zaradi katerih je štelo, da prosilec kljub posredovanim dopolnitvam ni izkazal, da bi imel pred preselitvijo družine v RS, predvsem pa v obdobju daljše brezposelnosti (avgust 2010 - april 2011), središče svojih interesov v RS, ter zakaj je štelo, da tožnik za ta čas ni nesporno izkazal svoje fizične prisotnosti v RS, oziroma zakaj ni izvedlo predlaganega zaslišanja prič. Ob upoštevanju prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je organ ocenil, da tožnik s tožbo nima verjetnega izgleda za uspeh v upravnem sporu, zato je njegovo prošnjo za BPP zavrnil. 3. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi je uvodoma povzel potek upravnega postopka, ki se je zaključil z izdajo odločbe MNZ z dne 10. 5. 2019, poudaril, da so bile v postopku pred njeno izdajo kršene določbe ZUP, ker se MNZ ni opredelilo do tožnikovih argumentov v izjavah v postopku. V vlogi za BPP je tožnik predlagal, da se mu dodeli BPP za pravno zastopanje in svetovanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji. Organ za BPP je odločil, da ker o tožbi zoper izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno, da bi bilo kakršnokoli dodeljevanje BPP za zastopanje in svetovanje pred sodiščem druge stopnje preuranjeno. Tožnik je za omenjeni obseg BPP zaprosil zato, da mu v primeru, če bo treba vložiti pravno sredstvo, ne bo treba vložiti ponovne prošnje za BPP, saj se s ponovno vložitvijo prošnje postopek podaljša, hkrati pa to ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP storil enako napako kot MNZ in zmotno ugotovil dejansko stanje. Kot že navedeno, ne drži, da bi se MNZ opredelilo do tožnikovih izjav, zato odločba z dne 10. 5. 2019 ne vsebuje vseh razlogov po 214. členu ZUP, tožnik pa tudi ne razume, zakaj njegove navedbe niso vplivale na odločitev MNZ, saj ta ni obrazložena. MNZ tudi ni dopustilo zaslišanja prič, ki bi izpovedale glede dejanskega bivanja tožnika. Odločitev organa za BPP je zato napačna, ker je odločba MNZ nezakonita iz zgoraj navedenih razlogov. Tožnik namreč ocenjuje, da ima veliko možnosti za uspeh s tožbo v upravnem sporu. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, ki naj ji naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Namen brezplačne pravne pomoči je - kot izhaja iz 1. člena ZBPP - uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Brezplačna pravna pomoč se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen ZBPP). Tako se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, II U 158/2018 z dne 17. 10. 2018, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014, I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013, in tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013) gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Vendar pa obseg oziroma meje tega preizkusa ne smejo preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se glede na nadaljnje zakonsko besedilo nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Kot je sodišče navedlo npr. v sodbi, I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019, ''mora ta pravni standard pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.''

10. Po presoji sodišča je organ za BPP v tej zadevi opisano mejo očitne nerazumnosti tožnikovega predloga za BPP presegel, saj je zelo podrobno povzel razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, nato pa tem razlogom dodal več (k odločbi z dne 10. 5. 2019) pritrdilnih ugotovitev, kot zaključno pa navedel, da se s temi ugotovitvami o pravilnosti odločbe z vseh ugovarjanih vidikov v postopku (zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka) strinja in da je iz teh razlogov odločba pravilna in zakonita, sklicujoč se pri tem tudi na prvi odstavek 63. člena ZUS-1, ki ga je tudi citiral. 11. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, saj to pomeni obravnavo vprašanj, ki so lahko zgolj predmet obravnave v sodnem postopku (torej v upravnem sporu), vendar mora pa organ navesti razlog (torej okoliščino oziroma okoliščine), utemeljen na 24. členu ZBPP, zakaj ocenjuje, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Takega razloga pa organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel izrecno, niti ni mogoče o njegovem obstoju sklepati posredno (glede na obširne razloge, ki pa jih je navedel), izostanek pravno relevantnih razlogov pa po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče pri tem še pripominja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da organ izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložil oziroma oprl na ustrezne razloge.

13. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285 EUR. Ker pa je pooblaščenec tožnika davčni zavezanec, mu je sodišče priznalo še 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da so stranke v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči oproščene plačila sodnih taks po samem zakonu (10. člen Zakona o sodnih taksah).