Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 9. 2015 in št.... z dne 13. 1. 2016 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, tožencu pa naloži v 30 dneh izdajo odločbe o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prepričan je, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pri njem ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, saj že po kratkem času opravljanja dela sledi izrazit upad delovne učinkovitosti. Že v osnovi je slabo zbran, kar pa tekom opravljanja dela postaja še bolj izrazito. Prav tako je zelo upočasnjen, kar se tekom dneva samo stopnjuje. Čustveno je tesnoben in potrt. Obremenjen je s številnimi somatskimi tegobami kot je slabost, glavobol, težave z želodcem, bolečinami v abdominalni regiji, mravljinčenjem v rokah in nogah ter bolečinami v hrbtenici. Glede na izrazito neugoden preplet kronificiranih somatskih in psihiatričnih težav ob hkratnih kognitivnih upadih ter zelo nizki delovni učinkovitosti je prepričan, da ga je potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznati pravico do invalidske pokojnine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 1. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 7. 9. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. V Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru, je v 63. členu, ki določa definicijo invalidnosti, med drugim določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, pri katerem je prišlo do izgube delovne zmožnosti oziroma ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti in je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage v izvedenih dokazih, zlasti pa v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri sta sodelovala specialist medicine dela, prometa in športa in specialistka psihiatrinja. Ta je v takšni sestavi bila mnenja, da pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da pri njem tudi ni potrebe po skrajšanju delovnega časa. Po mnenju izvedenskega organa je pri tožniku od 8. 7. 2010 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je strojni obdelovalec ulitkov. S polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez stalne ali vsiljene hoje, dela na višini ali lestvah, ne s stalnim dvigovanjem bremen nad 5 kg in samo v dnevnih izmenah. Predlagano delo čiščenje I/I v polnem delovnem času ni ustrezno, ker iz opisa ni razvidno, katera dela bi bila pretežno sedeča. Prav tako ni zmožen za drugo delo čiščenje delavniških prostorov glede na opis z dne 4. 10. 2010. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami na osebnem pregledu, ki sta ga opravila oba specialista.

8. Iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik operiran zaradi artroze levega kolka in displazije. Specialisti še vedno ugotavljajo bolečine, tudi ledveno. Zaradi refluksnih težav so pri njem opravili ob obstoječi hiatalni herniji laparaskopsko funduplikacijo. Pregledan je bil tudi zaradi blagih motenj požiranja, vendar niso našli pomembnega zastajanja hrane. Pri tožniku so specialisti ugotavljali zmerne kognitivne upade in blago psihoorgansko spremenjenost. Mentalno je okorel, nižja je realitetna kontrola. Ne ugotavljajo pa vsebinskih motenj mišljenja, motenj zaznavanja, ampak nekoliko depresivno razpoloženje, tesnobo in beg v socialni umik. Svetovana mu je medikamentozna terapija.

9. Specialistka psihiatrinja pri tožniku ni ugotovila pomembne duševne motnje, niti pomembne spremenjenosti v njegovem psihičnem stanju. Tudi sicer po njenem mnenju za dela po oceni invalidskih komisij niso potrebne kognitivne funkcije izrazite višje stopnje, samo delo ni vezano na večje psihične napore, ker poteka po ustaljenem proceduralnem postopku. Specialistka psihiatrinja je bila izrecno mnenja, da pri tožniku tudi ni potrebno delo po 4 ure. Smiselno enakega mnenja je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa in sicer, da je tožnik zmožen za drugo delo z omejitvami, saj bi na ta način še naprej lahko vzdrževal socialne interakcije.

10. Potem, ko je sodišče prve stopnje oba izvedenca specialista zaslišalo, da je dodatno razčistilo sporna vprašanja glede na to, da je tožnik na mnenje podal pripombe, je odpravilo obstoj kakršnegakoli dvoma v pravilnost podanega mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izvedencema razčistilo bistveno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen za nobeno pridobitno delo oziroma ali je pri njem potrebna še časovna omejitev. Pri oceni tožnikove delazmožnosti sta izvedenca upoštevala vso medicinsko dokumentacijo in naravo tožnikovega obolenja, že ocenjeno preostalo delovno zmožnost in ugotovljene omejitve pri delu, upoštevala pa sta tudi mnenje UZRI Soča in navedla razloge, zakaj nista sledila predlogu za 4 urno delo. Na podlagi medicinske dokumentacije in tožnikovega zdravstvenega stanja, izkazanega v izvidih, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do izgube delovne zmožnosti oziroma do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale še časovno omejitev pri delu. Pri tožniku sta izvedenca sicer ugotovila zmerno stopnjo anksioznosti z izraženo vegetativno komponento in na osebnem pregledu poudarjeno somatizacijo v smeri večje utrudljivosti in zmernih bolečin, vendar teh nista ocenila za takšne, da zaradi njih tožnik ne bi bil zmožen za delo oziroma, da bi bila pri delu potrebna še časovna omejitev. Pri tožniku namreč nista ugotovila prizadetosti kognitivnega funkcioniranja. Za oceno delazmožnosti pa je po mnenju specialista medicine dela, prometa in športa prav funkcionalna zmogljivost tista, ki je najbolj pomembna za oceno delazmožnosti.

11. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDDS-1) je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP. Ker tožnik v postopku ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.