Jedro

V okviru programa raziskovanje in razvoj športa se sofinancira nakup tehnologij, potreben za spremljanje in razvoj športne vadbe. Ne gre torej za nakup kakršnekoli tehnologije oziroma tehnologije, namenjene za katerokoli dejavnost, povezano s športom, temveč za tehnologijo, ki je namenjena specifično za izvajanje raziskovalnih in razvojnih nalog v športu. Temu ustrezna so tudi merila, ki dajejo pri vrednotenju prednost opremi oziroma programom, ki so ozko povezani z raziskovalno problematiko športa, oziroma tistim aplikativnim programom, ki se izvajajo v okviru športnih organizacij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2012 (v nadaljevanju Javni razpis) Svet tožene stranke odločil, da se v letu 2012 tožeči stranki ne dodeli zaprošenih sredstev za prijavljeni program „A. d.d. - Center za ...“ na področju programov raziskovanja in razvoja športa (RR).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je pristojna komisija na področju programov raziskovanja in razvoja športa obravnavala 129 pravilnih in popolnih vlog. Za področje RR so razpisana sredstva znašala 765 000 EUR, zaprošena pa 6 721 906 EUR in so s tem presegla višino razpisanih sredstev za 8,79-krat. Komisija je vloge ovrednotila skladno z določbami 35. in 36. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije (v nadaljevanju Pravilnik) in nato pripravila predlog delitev sredstev. Programe je ovrednotila na podlagi meril iz 29. člena Pravilnika, ki so: možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom, pomembnost programa in zmožnost uresničitve programa. Upoštevala je tudi določbe 18. člena Pravilnika, ki določajo, katere organizacije imajo prednost pri izboru programov, upoštevana pa je bila tudi določba prvega odstavka 29. člena Pravilnika, ki določa, kateri programi imajo prednost pri izboru.

Tožeča stranka je na javni razpis prijavila program „A. d.d. - Center za … “, katerega predračunska vrednost je 101 875,00 EUR in višina zaprošenih sredstev 78 780,00 EUR. Pri vrednotenju „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ je bil upoštevan vsebinski vidik programa in možnost dodane vrednosti sofinanciranja s strani tožene stranke. Pri tem je bilo upoštevano, da imajo večje možnosti uresničevanja javnega interesa aplikativni programi, ki se izvajajo pod okriljem krovnih športnih organizacij in so v njihovem interesu, programi znanstvenoraziskovalnih projektov, ki so ozko povezani z raziskovalno problematiko športa, programi razvojnih projektov in programi, ki nudijo večjo dodano vrednost sofinanciranja s strani fundacije. Pri tehtanju vsebinskih vidikov programa in ob upoštevanju navedenega je bilo programu pri tem merilu dodeljenih 0 točk, ker program slabo uresničuje javni interes, saj se nanaša na nabavo: infrardeče fotocelice, elektronskega štartnega bloka, OptoGait sistema, bilateralne kolenske opornice za analizo izometrične kontrakcije fleksije in ekstenzije kolenskega sklepa in naprave Cosmed K4B2 (za potrebe Centra za ...) ter na nabavo naprave Masterplus MS200 (za potrebe Oddelka za fizioterapijo in rehabilitacijo) za izvajanje zdravstvenih pregledov športnikov. Iz vloge izhaja, da prijavljeni program ne sodi med aplikativne programe niti med programe znanstveno-raziskovalnih ali razvojnih projektov oziroma nakupa tehnologije, potrebne za spremljanje in razvoj športne vadbe, obenem pa program tudi ne nudi večje dodane vrednosti sofinanciranja s strani tožene stranke, ki bi se bolj izrazito odražala na področju raziskovanja in razvoja športa.

Ker gre za program prosilca, ki deluje na nacionalni ravni, je bilo pri merilu „pomembnost programa“ tožeči stranki dodeljenih 10 točk. Z vidika zmožnosti uspešne realizacije programa ima program z ozirom na podatke vloge solidne zmožnosti uresničitve in je bil zato pri merilu „zmožnost uresničitve programa“ ovrednoten s 6 točkami.

Program tožeče stranke je tako zbral skupno 16 točk in se zato, glede na določbe 29. člena Pravilnika, ki določa, da se sofinancirajo programi, ki zberejo najmanj 22 od možnih 30 točk, ni uvrstil v izbor programov, ki jih sofinancira tožena stranka.

Komisija za pritožbe je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Na podlagi ponovne preučitve spisne dokumentacije in pritožbe ugotavlja, da je bilo vrednotenje vloge oziroma predloženega programa pravilno. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da ne more slediti trditvi pritožbe, po kateri je program pri merilu „možnosti uresničevanja javnega interesa“ upravičen do 10 točk, saj ne gre za aplikativni program, znanstveno-raziskovalni projekt ali program razvojnih projektov v smislu tretjega odstavka 30. člena Pravilnika. Nanaša se namreč le na nabavo opreme, ki bi se uporabljala za izvajanje različnih aktivnosti tožeče stranke. V tej zvezi Komisija ugotavlja tudi, da je program nedvomno pomemben za tožečo stranko in za izvajanje njenih dejavnosti, vendar pa po vsebini slabo uresničuje javni interes na področju športa, saj je tožeča stranka le v manjšem delu svojih aktivnosti usmerjena k doseganju ciljev na področju športa, v ostalem delu pa gre za doseganje ciljev na drugih vsebinskih področjih, zlasti na področju zdravstva ter raziskovanja, znanosti, izobraževalnega procesa in varstva pri delu ter nenazadnje gospodarstva. Zato ne gre za program, ki nudi večjo dodano vrednost za sofinanciranje s strani tožene stranke. Splošno znano je tudi, da v slovenskem prostoru že obstajajo opremljeni inštituti, ki nudijo „športu“ strokovno podporo, spremljanje vadbe in svetovanje, izvajanje meritev in analiz in podobno. Zato za zvišanje števila točk in s tem za dodelitev sredstev tudi po presoji pritožbenega organa ni podlage. Pri tem pojasnjuje, da sta merili „možnost uresničevanja javnega interesa“ in „pomembnost programa“ dve različni in medsebojno neodvisni merili in da zato nizka ocena pri enem merilu še ne pomeni enake posledice pri drugem merilu. Poudari še, da je prijave na razpis ocenjevala strokovna komisija, ter da jih je ocenjevala skladno s kriteriji in merili iz Pravilnika, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je že v pritožbi navedla, zakaj meni, da je upravičena do dodelitve 10 točk pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa“. Javni interes na področju športa je definiran v Zakonu o športu (v nadaljevanju ZSpo) in v Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju NPS) in obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena v vseh segmentih športa, ki se opredelijo v NPS in v programih lokalnih skupnosti. Po NPS je šport prepleten različnimi družbenimi področji, med drugim z zdravstvom in gospodarstvom. Gre za javno dobro in obenem ekonomsko kategorijo, za katero je smiselno, da ga država spodbuja in sofinancira. Med usmeritve nacionalnega programa vrhunskega športa NPS določa ravno priprave in nastope športnikov, ki imajo možnosti za visoke uvrstitve in razvoj pogojev za izpeljavo programov vrhunskega športa. Ob upoštevanju kakovosti športa in vrhunskega športa se tako pokaže, da program tožeče stranke vsekakor uresničuje javni interes. Nabava opreme namreč omogoča kvalitetno izvajanje postopkov funkcionalne diagnostike tako za vrhunske športnike kot tudi za ostale športnike in rekreativce. S to opremo je mogoče izbrati najboljše metode in sredstva treniranja, načrtovanja in popravljanja športe priprave (rehabilitacije) posameznika. Poleg tega omogoča izvajanje preventivnih pregledov funkcij skeleta in mišičja, ugotavljanje telesne asimetrije, deficite mišične jakosti in zmanjšano gibljivost sklepov. Pri funkcionalni diagnostiki gre torej za zelo pomembno zadevo, saj se uporablja tako v preventivne kot v kurativne namene, in sicer na področju priprave in tekmovanj posameznikov, ki nimajo objektivnih zmožnosti za vključitev v program vrhunskega športa in jih program športne rekreacije ne zadovoljuje, kot tudi na področju priprave in tekmovanj športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda, pa tudi širše. Tožeča stranka je tudi strokovni partner Olimpijskega komiteja, opravlja funkcionalno diagnostiko in svetovanje za nacionalne športne zveze, njen strokovni kader pa je del podporne ekipe športnikov na Olimpijskih igrah v Londonu. Znotraj A. d.d. delujeta dva centra, in sicer Center za … ter Center za … . Gre za sodelovanje strokovnjakov s področja športa in zdravja ter s tem za prepletanje športa, zdravja in gospodarstva, ki ga nudi tudi zadevni program in s tem uresničuje javni interes tudi v širšem smislu.

Nabava opreme je potrebna za spremljanje in razvoj športne vadbe. Program zato sodi tudi med aplikativne programe, zato ne vzdržijo drugačni zaključki tožene stranke. Uporablja se ga za meritve in svetovanja kot tudi v raziskovalne namene. Ta program in opremo uporablja tožeča stranka v obeh raziskovalnih projektih, pri katerih sodeluje in ki ju navaja in opisuje v nadaljevanju tožbe (Projekt št. L5-4293 „Vrednotenje živčno-mišičnih stabilizacijskih funkcij trupa in razvoj programov preventivne vadbe proti bolečini v spodnjem delu hrbta“, Program št. P5-0147 „Kineziologija monostrukturnih, polistrukturnih in konvencionalnih športov“). Poleg tega se ta oprema oziroma program uporablja za raziskovalno dejavnost študentov Fakultete za šport in Zdravstvene fakultete.

V zvezi z ostalimi argumenti tožene stranke se tožeča stranka sprašuje, kaj pomeni „večja dodana vrednost sofinanciranja s strani fundacije“ in kako omenjeno „splošno znano dejstvo“ (da obstajajo opremljeni inštituti, ki nudijo strokovno podporo športu) vpliva na odločitev Komisije. Poleg tega meni, da ni logično, da je pri merilu delovanje na nacionalni ravni dobila največ možnih točk glede na to, da po drugi strani ne uresničuje javnega interesa, saj sta merili povezani in se ne izključujeta. Zato tožeča stranka meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja oziroma, da je naredila napačen sklep o dejanskem stanju, ter zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Dodatno navaja še, da je strokovna komisija vlogo tožeče stranke ovrednotila v skladu s 35. in 36. členom Pravilnika in ob upoštevanju metodologije, določene s Pravilnikom. Zato je tožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, neutemeljen. Vrednotenje pa je tudi ustrezno obrazloženo v obeh izdanih odločbah in zato ni mogoče toženi stranki očitati kršitve standardov obrazložitve.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno vrednotenje programa tožeče stranke, ki ga je prijavila na Javni razpis, in sicer samo v tistem delu, ki se nanaša na merilo „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ iz 29. člena Pravilnika. V ostalem, to je glede točkovanja po preostalih dveh merilih, tožeča stranka ne ugovarja. Zato sodišče šteje, da je v preostalem delu doseženo število točk (10 in 6) in s tem dejansko stanje ugotovljeno pravilno.

V zvezi s spornim delom izpodbijane odločitve pa sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru predmet Javnega razpisa sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa in založništva v športu ter da se v okviru programov raziskovanja in razvoja športa sredstva iz naslova sofinanciranja (v višini 765 000 EUR) namenjajo: 1. za dejavnosti raziskovanja in razvoja športa, 2. za nakup tehnologij za spremljanje in razvoj športne vadbe in 3. za znanstveno-raziskovalne projekte in druge programe razvoja športa.

Nakup tehnologij, potreben za spremljanje in razvoj športne vadbe, ki je predmet sofinanciranja v konkretnem primeru, se torej sofinancira v okviru programa raziskovanje in razvoj športa in se zato tudi temu ustrezno vrednoti na podlagi meril iz 29. in 30. člena Pravilnika (Raziskovanje in razvoj športa). Ne gre torej za nakup kakršnekoli tehnologije oziroma tehnologije, namenjene za katerokoli dejavnost, povezano s športom, temveč za tehnologijo, ki je namenjena specifično za izvajanje raziskovalnih in razvojnih nalog v športu. Zato so temu ustrezna tudi merila, ki dajejo pri vrednotenju prednost opremi oziroma programom, ki so ozko povezani z raziskovalno problematiko športa, oziroma tistim aplikativnim programom, ki se izvajajo v okviru športnih organizacij (tretji odstavek 30. člena Pravilnika). To pa pomeni, da je javni interes v konkretnem primeru zožen na področje športa in to na tisti segment, ki se nanaša na raziskovanje in razvoj, to pa hkrati pomeni, da za vrednotenje programa na podlagi zadevnega merila (možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa) ni bistveno zasledovanje javnega interesa nasploh in tudi ne zasledovanje vsakršnega javnega interesa na področju športa, temveč predvsem tistega, ki se, tudi v primeru, ko gre za razpisani nakup tehnologij, nanaša na raziskovanje in razvoj športa.

V konkretnem primeru iz spisov, konkretno iz prijave tožeče stranke na Javni razpis oziroma iz opisane vsebine programa (A. d.d. - Center za …) kot nesporno sledi, da gre pri nakupu tehnologij (kot predmeta sofinanciranja) za nakup opreme Centra za …, ki deluje v okviru tožeče stranke. Pri tem tudi ni spora, da program uresničuje (tudi) javni interes na področju športa. Ocena 0, ki je bila dodeljena tožeči stranki pri obravnavanem merilu, namreč ne pomeni, da javni interes ni prisoten. V skladu z opisnikom števila točk iz preglednice o vrednotenju programov pomeni le, da program javni interes slabo uresničuje. Slabo pa ga po ugotovitvah tožene stranke uresničuje zato, ker se nanaša na nabavo opreme za izvajanje zdravstvenih pregledov športnikov in kot takšen „ne sodi med aplikativne programe niti med programe znanstveno raziskovalnih projektov ali med programe razvojnih projektov oziroma tehnologije, potrebne za spremljanje in razvoj športne vadbe, hkrati pa program tudi ne nudi večje dodane vrednosti sofinanciranja s strani fundacije, ki bi se bolj izrazito odražala na področju raziskovanja in razvoja športa“. Kot takšen – namenjen za izvajanje zdravstvenih pregledov športnikov ter drugih aktivnosti na področju zdravstvenega varstva športnikov in ne za izvajanje raziskovalnih oziroma razvojnih projektov (športne vadbe) torej po presoji tožene stranke ne uresničuje javnega interesa v zgoraj opisanem, zoženem pomenu besede in zato temu sledi tudi sporna ocena.

S takšnim zaključkom oziroma s takšno oceno se strinja tudi sodišče. Tožbene oziroma pred tem že (vsebinsko enake) pritožbene navedbe namreč z ozirom na vsebino programa, kot je opisan v prijavi, ne prepričajo o nasprotnem. Tako v tožbi kot v pritožbi namreč tožeča stranka obširno navaja in opisuje, kako s svojim programom uresničuje javni interes na področju športa, vendar iz njenih navedb izhaja le, da gre za javni interes na področju športa v širšem pomenu besede. Ne izkaže pa po presoji sodišča v zadostni meri javnega interesa, ki se zasleduje z Javnim razpisom. Zgolj trditev, da sodi program („A. d.d. - Center za …“) med aplikativne in da se ga (oziroma njegovo opremo) uporablja tudi v raziskovalne namene, ne zadošča. Iz vsebine programa namreč dovolj jasno sledi, da je oprema, ki je predmet razpisa, prvenstveno namenjena za izvajanje zdravstvenih pregledov športnikov, kot se to pravilno in skladno s spisi ugotavlja že v prvostopni odločbi. Tudi ni dovolj trditev, da gre za opremo, ki je potrebna za spremljanje in razvoj športne vadbe in s tem za opremo, ki je ustrezna po namenu. Izkazano bi moralo biti, da se oprema za ta namen tudi uporablja, kar pa iz listin, ki so v spisih, ni razvidno. Iz prijave je razvidno le, da je namenjena za diagnostične postopke (v okviru oddelka za funkcionalno diagnostiko) oziroma za fizioterapevtsko rehabilitacijo (v okviru oddelka za fizioterapijo in rehabilitacijo), ne pa tudi, da bi se nanašala neposredno na športno vadbo in še manj na njen razvoj ali na raziskave v tej smeri. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na raziskovalna projekta, ki ju, razen tega, da iz njunega programa ni razvidno, da se nanašata na športno vadbo oziroma na raziskave s tega področja, tožeča stranka v prijavi na javni razpis ne omenja in zato njenih navedb v tej smeri tožena stranka utemeljeno ne upošteva.

Sodišče se strinja s toženo stranko tudi, ko (v odločbi o pritožbi) navaja, da sta „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „pomembnost programa“ dve različni merili in da sta zato oceni po vsaki od njiju lahko različni. „Večja dodana vrednost sofinanciranja s strani fundacije“, za katero tožena stranka ugotavlja, da ni podana, pa v skladu z drugim odstavkom 29. člena Pravilnika pomeni višje vrednotenje tistih programov, ki v večji meri odražajo vsebino projektov, ki jih razpiše fundacija na področju raziskovanja in razvoja športa. Razlogi tožene stranke v tem delu torej niso nerazumljivi, kot zatrjuje tožeča stranka v tožbi. Da bi šlo v konkretnem primeru za takšen program, pa tožeča stranka v svojih vlogah niti ne uveljavlja.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na to, da so ključne dejanske okoliščine v zadevi nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.