Jedro

Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da poročila NFL sama po sebi niso nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Svoje stališče je pravilno utemeljilo s sklicevanjem na 19. člen ZODPol, s katerim je normativno urejen status ter avtonomnost in neodvisnost delovanja NFL kot specializirane notranje organizacijske enote generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II K 3080/2021 z dne 23. 2. 2022 na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku dne 23. 2. 2022. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in zahtevi za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba vztraja, da je bila odredba sodišča prve stopnje o opravi hišne preiskave izdana nezakonito ter v nasprotju z določili Ustave in ZKP, zaradi česar meni, da bi jo bilo treba izločiti, enako pa tudi vse listine, na katerih temelji predlog za izdajo odredbe o hišni preiskavi, ter listine oziroma dokaze, ki so bili pridobljeni v posledici izdane odredbe o hišni preiskavi. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo le povzelo navedbe iz predloga tožilstva, ki se v ničemer ne sklicuje na poročilo ali izjavo policistov o dogodku z dne 21. 12. 2020. Po oceni pritožbe bi namreč bila odredba za hišno preiskavo lahko zakonita le, če bi policista o navedenem dogodku podala pisno izjavo, ki bi morala biti del predloga tožilstva oziroma dokaz tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve napadenega sklepa pravilno pojasnilo, da so vse okoliščine dejanja, vključno z dogodkom z dne 21. 12. 2020, ustrezno zapisane v pisni pobudi za izdajo odredbe za hišno preiskavo, ki jo je PP G. skupaj s prilogami naslovila na tožilstvo. Navedeno pobudo je tožilstvo izrecno navedlo kot prilogo k svojemu predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi in jo povzelo v besedilo. V nasprotju s prepričanjem pritožbe tako ni nobene potrebe, da bi morali policisti o dogodku z dne 21. 12. 2020 dodatno sestaviti še poročilo ali izjavo. Toliko bolj, ker to tudi sicer ne more vplivati na zakonitost odredbe za hišno preiskavo, katere bistvo ni le v zaznavah policistov, temveč v obremenilnih izjavah B. B., C. C. in D. D., ki so razvidne iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon B. B. ter uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od C. C. in D. D. Na tej podlagi je preiskovalni sodnik kritično in poglobljeno presodil, da so predloženi podatki in dokumentacija zadostovali za izdajo odredbe za hišno preiskavo, pri čemer so v tej smeri podani razlogi v celoti razvidni iz njegove obrazložitve. Zgolj iz načina ubeseditve sodne odredbe tako ni mogoče sklepati, da je preiskovalni sodnik opustil samostojno presojo predpostavk za njeno izdajo in da je to vsebinsko presojo namesto njega opravil predlagatelj, državni tožilec. Navedeno podlago za izdajo sodne odredbe je v točkah 10-11 in 15 obrazložitve napadenega sklepa pravilno prepoznalo tudi sodišče prve stopnje, zato pritožba neutemeljeno skuša prikazati, da je zakonitost hišne preiskave utemeljevalo z dokazi, ki so bili izvedeni po izdaji sodne odredbe. V pritožbi izpostavljeno izpovedbo policistke E. E. je namreč sodišče prve stopnje povzelo izključno v posledici navedb obrambe, podanih v predlogu za izločitev dokazov, pri čemer je izrecno pojasnilo, da je bila zaslišana šele v preiskavi. Procesna ureditev ZKP pa dopušča, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave tudi z izvedbo potrebnih dokazov razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov. Očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje z opisanim ravnalo arbitrarno in v nasprotju s pravili poštenega sodnega postopka, so zato neutemeljeni.

6. Povsem brez podlage je tudi pritožbeno zatrjevanje, da v obravnavani zadevi za opravo hišne preiskave niso bili podani utemeljeni razlogi za sum. Ti primarno izhajajo iz izjav B. B., C. C. in D. D., katerih bistvo je v trditvah, da je obdolženec C. C. prodal prepovedano drogo. Pritožba tem izjavam ne nasprotuje, temveč obširno problematizira ravnanje policistov v postopku ugotavljanja identitete B. B. in C. C. dne 21. 12. 2020, v posledici katerega so bile pridobljene navedene izjave. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pojasnilo, da odredba za hišno preiskavo temelji na podatkih, do katerih sta policista E. E. in F. F. prišla s klasičnimi metodami dela, med katere spadajo patruljiranje, opazovanje določenih objektov, poostren nadzor in druge naloge, opredeljene v 6. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Tako je že v sodni odredbi zadostno navedeno, da sta policista PP G. dne 21. 12. 2020 opravljala kontrolo naselja G., pri čemer sta na H. ulici 1 opravila kontrolo otroškega igrišča, kjer sta opazila dve osebi, za kateri sta ocenila, da sta s svojim obnašanjem vzbudili sum, da izvršujeta kaznivo dejanje ali prekršek. V navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah sta namreč policista zaznala, da se je ena izmed oseb s kapo in obrazno masko, potem ko je opazila policijski avtomobil, obrnila s hrbtom proti policistoma. Sum, da osebi izvršujeta kaznivo dejanje, pa je pri policistih utrdilo dejstvo, da sta policista v njuni bližini zaznala vonj po prepovedani drogi. Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete torej zadošča obstoj suma, ki je najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek.1 Glede na to je zaključiti, da sta policista imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati B. B. in C. C., ki sta v nadaljevanju postopka prepovedano drogo tudi izročila. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, ki trdi, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker opisano obnašanje navedenih ni bilo sumljivo, ter da niso navedene nobene konkretne okoliščine, zakaj sta policista sploh opravila kontrolo otroškega igrišča in kakšne okoliščine naj bi kazale na sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška.

7. Prav tako neutemeljeno pritožba vztraja pri izločitvi poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), ki jo utemeljuje z neuspešnim ponavljanjem navedb iz predloga za izločitev dokazov, da NFL deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve oziroma policije in torej ne gre za neodvisni organ s statusom sodnega izvedenca, na mnenju katerega bi lahko temeljila sodba sodišča. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve napadenega sklepa pravilno zaključilo, da poročila NFL sama po sebi niso nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Svoje stališče je pravilno utemeljilo s sklicevanjem na relevantno sodno prakso2 in 19. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol), s katerim je normativno urejen status ter avtonomnost in neodvisnost delovanja NFL kot specializirane notranje organizacijske enote generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti. Pavšalni očitki pritožbe, ki temeljijo zgolj na njenem napačnem dojemanju statusa NFL in zakonitosti poročila o preiskavi, so zato neutemeljeni. Zlasti, ker navedena določba NFL podeljuje izrecno pristojnost, da izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in mnenja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov. V celoti pa je tudi zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL, namreč skladno z določbama tretjega in četrtega odstavka 19. člena ZODPol NFL opravlja naloge avtonomno in v skladu s strokovnimi standardi in vodili, forenzični strokovnjaki, ki so zaposleni v laboratoriju, pa so pri opravljanju izvedeništva neodvisni.

8. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba zagovornika obdolženca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Sodba VS RS I Ips 43958/2014 z dne 21. 6. 2018. 2 Primerjaj sodbe VS RS I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009, I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 443/2006 z dne 22. 3. 2007 in sklep VSM V Kp 16412/2020 z dne 7. 7. 2021, sklep VSL V Kp 53384/2014 z dne 14. 10. 2015 ter sodbo in sklep VSL X Kp 11063/2016 z dne 10. 1. 2022.