Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik priznal svojo odškodninsko odgovornost glede zadnje v pobot postavljene terjatve, sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage tožnika. Ta je ves čas postopka zatrjeval, da je sicer imel s službenim vozilom prometno nezgodo, vendar za škodo ni odgovoren in da nezgode ni povzročil namenoma. Glede na te njegove trditve in njegovo izpoved, da je zapis na spornem računu, ki se nahaja v prilogah nastal zaradi njegove bojazni, da ga direktor ne bo več poklical na delo, saj mu je s tem grozil, je privolitev podpisal le zato, da je delo pri toženi stranki obdržal. Kljub večkratnim urgencam tožnik ni dobil na vpogled računa, iz katerega je razvidno, kakšna škoda je na avtomobilu dejansko nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče je razsodilo: da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plače za obdobje od januarja 2016 do marca 2016, in sicer za mesec: - januar 2016 v bruto znesku 790,73 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoč neto znesek plače, zmanjšan za že izplačan znesek 516,43 EUR, kar je iz naslova plače za mesec januar 2106 zahtevanega več, je zavrnilo; - za februar 2016 v bruto znesku 790,73 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoč neto znesek plače; - za marec 2016 v bruto znesku 263,57 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoč neto znesek plače; vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016, dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožena stranka je tožeči stranki za obdobje od januarja 2016 do marca 2016 dolžna plačati dnevnice v skupnem znesku 1.439,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati: - razliko sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 406,95 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek ter tožeči stranki izplačati pripadajoč neto znesek, kar je iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 zahtevanega več, je zavrnilo; - regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 793,73 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek ter tožeči stranki izplačati pripadajoč neto znesek, zmanjšan za že izplačan znesek 332,14 EUR; kar je iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015 zahtevanega več, je zavrnilo, tožena stranka pa mora neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zahtevek za odvod prispevkov od bruto zneskov regresa za letni dopust za leto 2013 in 2015 je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 474,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016, dalje do plačila (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.581,33 EUR (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti odvetniške stroške v znesku 123,63 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic ..., odprt pri UJP A. v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.581,33 EUR in ugodilni del sodbe, saj tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je toženi stranki zaradi tožnikovega malomarnega dela na projektu B. v R Italiji nastala škoda v znesku 1.221,73 EUR, prav tako pa je tožnik povzročil škodo na vozilu, za popravilo katerega je morala tožena stranka odšteti 2.859,60 EUR. Tožnik je priznal, da je toženki povzročil škodo, s tem ko se je zavezal na računu št. ... z dne 17. 11. 2015, da bo škodo povrnil in je toženi stranki 500,00 EUR iz tega naslova že poravnal. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov lastnoročni zapis na tej listini, v skladu s katerim se mu je škoda obračunavala v obrokih, po prepričljivi izpovedi tožnika nastal pod pritiskom, ker se je bal za svoje delo pri toženi stranki in da zaradi tega zapis in plačila ne predstavljajo njegove pripoznave dolga, je napačno. Prav tako je utemeljena tudi nadaljnja v pobot dana terjatev tožene stranke glede škode na gradbišču v Italiji v višini 1.221,73 EUR, saj je tožena stranka predložila reklamacijski zapisnik, iz katerega izhaja, da je naročnik reklamiral delo tožeče stranke v skupnem znesku 2.443,47 EUR in ker sta delo opravljala skupaj z C.C., sta za škodo odgovorna vsak do ene polovice. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pa se do navedb tožene stranke ni opredelilo, je kršilo tudi pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja tožene stranke D.D., je s tem kršilo 23. člen Ustave RS, saj tudi ni navedlo razlogov, zaradi katerih tega dokaza ni izvedlo. Nadalje še navaja, da v izrek ne sodi ugotovitev, da ne obstoji terjatev toženke v znesku 3.581,33 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke D.D. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 1. 2. 2018 na l. št. 39 do 44, se direktor tožene stranke, ki je bil na narok pravilno vabljen, brez pisnega opravičila naroka ni udeležil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je zaslišanju odpovedal. Prav tako je pravilno in obrazloženo zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke ter izvedbo dokaza z zaslišanjem priče E.E. Tožena stranka je bila s pozivom sodišča izdanega na podlagi 286. člena ZPP dne 25. 11. 2016 pozvana, da v roku 30 dni v zvezi s predlaganimi ali v bodoče predlaganimi dokazi z zaslišanjem prič predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priče lahko izpovedale. Tožena stranka take izjave za predlagano pričo E.E. ni predložila in tudi ni predložila dokaza o tem, da je izjavo poskušala pridobiti, pa je bila pri tem neuspešna. Poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka zavrnitve predlaganih dokazov, za katere je sodišče že na naroku za glavno obravnavo obrazložilo razloge, zaradi katerih jih ne bo izvedlo, ni grajala skladno z določbo 286.b člena ZPP. V pritožbi tožena stranka ni navedla, da kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogla uveljavljati predhodno brez svoje krivde, zato pritožbeno sodišče njenih navedb s tem v zvezi ne sme upoštevati. Zaradi navedenega tudi niso podane s tem v zvezi očitane kršitve po 22. in 23. členu Ustave RS. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišča prve stopnje dejstva v zvezi s škodo, ki naj bi jo tožnik povzročil na vozilu, dejstva ugotavljalo mimo trditev tožnika. Tožnik je namreč ves čas postopka zatrjeval, da za škodo ni odgovoren. V zvezi s to škodo pa sta bila na predlog tožeče stranke zaslišana tako tožnik kot tudi priča C.C. 6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je izreklo o vseh pomembnih trditvah ene in druge stranke, zavzelo je jasne razloge o odločilnih dejstvih, jih tudi ustrezno obrazložilo in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju. Prav tako v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi zvočnih posnetkov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka sicer pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper ugotovitev, da njena terjatev zoper tožnika ne obstoji. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se tožena stranka pravzaprav pritožuje le zoper ugotovitev o neobstoju njene terjatve zoper tožnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče v izreku sodbe (točka V izreka) napačno odločilo, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 3.581,33 EUR, saj ne gre za odločitev o tožbenem zahtevku in bi o obstoju ali neobstoju terjatve moralo sodišče prve stopnje, po prepričanju tožene stranke odločiti s posebnim sklepom. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem toženi stranki le pojasnjuje, da odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. V takem primeru je izrek tročlenski, vendar pa je po mnenju nekaterih teoretikov možen tudi dvočlenski izrek, kot je v obravnavani sodbi, če je ugotovljeno, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji.

8. Tako je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in II ter ugodilnem delu točke III izreka preizkusilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, kot je bilo že navedeno, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo.

9. V zvezi s terjatvama, ki jih je tožena stranka v skupnem znesku 3.581,33 EUR uveljavljala v pobot, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - da terjatev v višini 1.221,73 EUR ni izkazana, saj tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev v zvezi z višino škode, niti plačilom škode, prav tako tudi ne, da je terjatev zapadla in da je tožnik ravnal pri delu malomarno. Vse to iz reklamacijskega zapisnika, ki ga je tožena stranka predložila, ne izhaja; - da tudi terjatev v višini 2.859,60 EUR ni izkazana. Iz računa z dne 17. 11. 2015 ne izhaja, za kakšno popravilo vozila gre, saj tožena stranka ni predložila predračuna, ampak le račun, ki se na predračun sklicuje, nadalje tožena stranka ni dokazala, da je račun dejansko plačala, poleg tega pa tudi ni predložila policijskega zapisnika, o katerem je izpovedala priča C.C., ki je bila ob dogodku v avtomobilu, in iz katerega bi bilo razvidno, kdo je nezgodo povzročil. Tako tožena stranka tudi glede te terjatve ni izkazala, niti tega, da je račun, na katerega se sklicuje dejansko plačala, prav tako pa tudi ne, kolikšna škoda bi ji ob pogoju, da je račun plačala, nastala in tudi ne kdo je, oziroma bi bil zanjo odgovoren.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik priznal svojo odškodninsko odgovornost glede zadnje v pobot postavljene terjatve, sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage tožnika. Ta je ves čas postopka zatrjeval, da je sicer imel s službenim vozilom prometno nezgodo, vendar za škodo ni odgovoren in da nezgode ni povzročil namenoma. Glede na te njegove trditve in njegovo izpoved, da je zapis na računu, ki se nahaja v prilogah pod B7, nastal zaradi njegove bojazni, da ga direktor ne bo več poklical na delo, saj mu je s tem grozil, je privolitev podpisal le zato, da je delo pri toženi stranki obdržal. Kljub večkratnim urgencam ni tožnik ne od tožene stranke pa tudi ne od E.E. dobil na vpogled računa, iz katerega je razvidno, kakšna škoda je na avtomobilu dejansko nastala.

11. Glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s postavljenim pobotnim ugovorom tožene stranke, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala, da ji je terjatev v višini 3.581,33 EUR sploh nastala, saj za to ni predložila nobenih ustreznih dokazil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika v postavljeni višini ne obstoji.

12. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.