Jedro

Sodišče vodi postopek, kar obenem pomeni tudi to, da poda tako materialnopravno kot pravno-pravo diagnozo. Iz tega razloga je načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku omiljeno z institutom materialnega procesnega vodstva.

Izrek

Pritožbi prvotožeče in tožene stranke se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve o odškodninskem zahtevku zaradi premoženjske škode in stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na 3.800.000,00 SIT. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj prvemu tožniku plača odškodnino v znesku 4.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, drugi toženki pa odškodnino v znesku 277.500,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja tožbena zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo. Obenem je toženi stranki naložilo tudi, naj povrne pravdne stroške tožnikov v znesku 572.692,00 SIT. V sodbo pa je povzelo še sklep, s katerim ni dopustilo pobotnega ugovora. Zoper sodbo se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje prvotožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, v katerem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova premoženjske škode, spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se sklicuje na izvedenčeve ugotovitve, da po zlomu leve goleni prvotožnik ni več sposoben za težja fizična dela, nošenje težjih predmetov, dolgotrajno hojo, predvsem pa ne za dela na višini. V zvezi s tem opozarja, da je zaključek sodišča, češ da navedeno ne ustreza resničnemu stanju, zmoten. Ko sodišče ugotavlja, da tožnik sedaj opravlja terensko delo, ki je nekoliko manj težavno, pozablja, da je njegovo prejšnje delo vzdrževalca na daljnovodih zahtevalo od tožnika, da pleza na 40 m visoke daljnovode, kamor je moral nositi tovor ter se je na tej višini zadrževal tudi po 6 ur. Za takšno delo je bil tudi bolje nagrajevan. Sedaj pa se le občasno povzpne do 15 metrov (prej 40), vendar gre le za kratkotrajno zadrževanje na teh višinah. Dalje navaja, da je sicer res, da občasno sodeluje pri dvigovanju posameznih stikal, ki tehtajo tudi po 100 kg, vendar pa pri tem le sodeluje skupaj z drugimi delavci, ker pač ni oseba, ki bi stala križem rok in opazovala sodelavce, ki se mučijo z dvigovanjem bremen. K temu pristavlja, da je to njegovo sodelovanje prej ko ne simbolično. Ob vsem tem naj bi sodišče prezrlo ugotovitev izvedenca, da mu že nošenje ali dvigovanje težjih predmetov iz trgovine predstavlja težavo, saj mu povzroča bolečino v desni rami. Nadalje navaja, da naj bi se sodišče ob ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti preveč osredotočalo le na službeno aktivnost, zanemarilo pa naj bi tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti v prostem času. V zvezi s tem izpostavlja svojo starost - 30 let. Tako iz njegove izpovedi kot tudi iz izvedeniškega mnenja naj bi izhajalo, da se lahko v svojem prostem času ukvarja le še s takšnimi aktivnostmi, ki so primerne za starostnike. Obsojen je na krajše sprehode in še to po ravnem, v teh letih pa bi bilo normalno, da bi lahko hodil v hribe, da bi bil sposoben hoditi na daljše razdalje in ne le na lahne sprehode. Opozarja na izvedenčevo oceno, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 25 %. Pri tem izpostavlja še dejstvo, da je bil pred poškodbo napovprečno športno aktiven, kar dokazuje dejstvo, da je bil košarkarski sodnik. Drugi sklop pritožbenih navedb pa se osredotoča na odločitev glede tožbenega zahtevka zaradi premoženskke škode - izgube zaslužka. Ne drži namreč zaključek sodišča, da bi prvotožnik lahko predložil ustrezna potrdila delodajalca. Iz potrdil delodajalca prvotožnika o višini njegove plače v zadnjih treh mesecih pred poškodbo je namreč razvidno, da se plača spreminja, predvsem pa, da je bila le-ta odvisna od tega, koliko nadur je v določenem mesecu opravil. Iz navedenega logično izhaja, da tožnikov delodajalec za tisto obdobje, ko je bil prvotožnik v bolniškemu staležu, enostavno ne more dati podatkov o tem, koliko bi znašala njegova plača v tistem obdobju, saj tožnik takrat ni delal. Podatki delodajalca bi bili torej lahko le ugibanje. Pač pa je iz podatkov prvotožnika razvidno, da je v zadnjih treh mesecih, ko je še delal, znašala njegova plača 79.708,13 SIT, medtem ko je iz podatkov o nadomestilu prvotožnika za prve tri mesece, ko je bil na bolniškem staležu, razvidno, da je v povprečju prejel le 52.412,77 SIT V povprečju je bil torej prikrajšan za osebni dohodek v višini 27.295,36 SIT. V danem primeru bi moralo sodišče po mnenju priotožnika uporabiti pooblastilo iz 216. člena ZPP. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pa se zoper sodbo pritožuje tudi tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica meni, da je sodišče napačno ocenilo izjave priče Š. in sledilo le navedbam tožnikov, pričine izjave pa je zanemarilo oz. jih sploh ni upoštevalo. Iz natančne presoje vseh dokazov in dejstev namreč izhaja, da je k nesreči v pretežni meri prispeval prvotožnik s svojim nepravilnim zavijanjem v levo v temi in neosvetljenem vozišču. Dalje navaja, da sta tožnika vozila brez čelad, vendar sokrivdo upošteva sodišče le pri drugotožnici, čeprav je tudi prvotožnik utrpel poškodbo glave in mu je bila zanjo prizana odškodnina. Pritožnica se tudi ne strinja z odmero višine odškodnine po posameznih postavkah. Pritožbi sta delno utemeljeni. O temelju odškodninske odgovornosti: Ko se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o temelju odškodninske odgovornosti, sicer nakazuje na to, da se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja, vendar pa ne pojasni, katera dejstva naj bi sodišče ugotovilo napačno in iz katerih razlogov naj bi do napačnih ugotovitev prišlo: morda zaradi pomankljivih ali neustreznih dokazov, zaradi neupoštevanja posameznih dejstev ali dokazov ali pa morebiti zaradi nepravilne dokazne ocene. S posplošeno navedbo, da iz natančne presoje vseh dokazov in dejstev izhaja, da je k nesreči v pretežni meri prispeval prvotožnik s svojim nepravilnim zavijanjem v levo v temi in neosvetljenem vozišču, pritožnik ne more omajati na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pomen te pritožnikove trditve je tako lahko le v tem, da opozarja na preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločbe, ki pa jo mora sodišče opraviti že po uradni dolžnsoti. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so tako predvsem naslednja: - da je zavarovanec tožene stranke z avtomobilom zbil tožnika na kolesu z motorjem, ko je ta zavijal levo; - da je zavarovanec tožene stranke zagledal tožnika na razdalji sto metrov; - da je prvotožnik z roko nakazal smer zavijanja in nakazoval smer vsaj dve do tri sekunde; - da voznik tožene stranke med tem ni pravočasno prilagodil svoje hitrosti ali pa skušal tožnika prehiteti po desni (kot mu nalaga pravilo 2. odstavka 59. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu - ZTVCP) - da je tožnik že pred trčenjem začel s postopnim pomikanjem proti sredini ceste. Ob tako ugotovljenih dejstvih pa na samo odločitev niti ne vpliva pravna opredelitev, ali kolo z motorjem ustreza pojmu motornega vozila ali ne. V obeh primerih je namreč podana odškodninska odgovornost tožene stranke. V prvem primeru predstavlja pravni temelj le-te pravilo iz 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, v drugem pa pravilo o odgovornosti za škodo od nevarne stvari (objektivna odgovornost oziroma odgovornost po načelu domnevane vzročnosti - 174. člen ZOR). Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal v skladu s pravili cestnega prometa ter mu je mogoče očitati krivdno ravnanje, saj se ni pravočasno in pravilno odzval na prvotožnikov manever zavijanja v levo, po drugi strani pa na podlagi ugotovljenih dejstev prvotožniku ni mogoče naprtiti krivde, ki bi utemeljevala njegovo soodgovornost po 2. odstavku 178. člena ZOR ali 3. odstavku 177. člena ZOR. Zaradi dokončne razjasnitve odločitve o temelju odškodninskega zahtevka pa pritožbeno sodišče vseeno poudarja, da je pravilna pravna podlaga odločitve v 178. členu ZOR, torej v določbah, ki govorijo o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila in ki v primeru, kakršen je obravnavana zadeva, napotujejo na uporabo pravil o krivdni odgovornosti. Motorno vozilo v smislu gornjih določil je namreč avtonomen pojem, ki se ne prekriva nujno s pojmom motornega vozila, vsebovanega v drugih predpisih. Kolo z motorjem je šteti za nevarno stvar, zato je glede na konkurenco dveh nevarnih stvari - avtomobila in kolesa z motorjem, treba odgovornost voznika avtomobila in voznika kolesa z motorjem oceniti v sorazmerju s stopnjo njune krivde (glej sodbo VSL II Cp 622/99). Prav tako neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki skušajo doseči, da bi sodišče upoštevalo sokrivdo prvotožnika, ker je vozil brez varnostne čelade. Težišče tožnikove škode, bolečin, nevšečnosti in ostalih posledic je zvezanih z odprtim zlomom goleni. Ob nesreči je sicer res utrpel tudi rano na čelu in udarnino leve ličnice - torej poškodbi na glavi, vendar pa škode iz teh razlogov tožnik niti ne uveljavlja, saj so posledice neznatne in zato tudi niso v nikakršni meri vplivale na odločitev sodišča pri odmeri pravične denarne odškodnine. Ker je pritožba tožene stranke zoper odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v celoti neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo. O škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem: Dejanskega stanja v tej smeri pritožba tožene stranke ne napada ter nasprotuje le višini prisojene odškodnine, oporeka torej pravilnosti uporabljenega materialnega prava (200. člena ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen ter v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje. Ob tem je treba dodatno poudariti, da je bil proces zdravljenja dolgotrajen (bolniški stalež - 17 mesecev, fiksacija goleni s ploščico in vijaki - 21 mesecev ter vezanost na bergle 13 mesecev), boleč, zapleten (3 operacije), zdravju škodljiv (42 RTG slikanj) in zvezan s še drugimi nevšečnostmi, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o višini zneska, ki predstavlja za tožnika ustrezno denarno zadoščenje za nastalo škodo iz tega naslova, utemeljuje tudi dejstvo, da je nevšečno zdravljenje in rehabilitacija preokupirala nezanemarljiv del tožnikovega življenja v najbolj aktivnih letih. Ob primerjavi z zneski, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča prisojena odškodnina (18,5 povprečne neto mesečne plače) iz tega naslova primerna (podobni primeri ob zlomu goleni v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV 2001: št. 463 - 32 povprečnih plač, št. 467 - 13 plač, št. 472 - 19 plač, št. 480 - 17 plač in št. 483 - 23 plač). O škodi iz naslova strahu: V tem delu pa pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je prisojeni znesek pretiran. Pritožnik je sicer utrpel tako primarni kot sekundarni strah, vendar pa že prvo sodišče ugotavlja, da ta ni bil tolikšen, da bi moral denimo jemati pomirjevala ali da bi potreboval pomoč psihiatra, kar bi bilo glede na višino prisojenega zneska pričakovati. Poleg tega pri tožniku ni šlo za strah za življenje ali za ohromelost oziroma tožnik ni imel razloga za strah pred katastrofalnimi ali zelo hudimi posledicami. Ob takšnem dejanskem stanju pa se tudi pravična denarna odškodnina ne more primerjati z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v takšnih, hujših primerih. V primerih s podobnimi poškodbami, ki so navedeni zgoraj, je sodišče prisojalo odškodnino za strah v višini med 3 in 7 povprečnimi neto plačami. Obravnavani primer v ničemer ni takšen, da bi opravičeval prisojo odškodnine v zgornji meji tega razpona, ravno nasprotno. Ob upoštevanju drugačnih, hujših primerov in odškodnin zanje, je po stališču pritožbenega sodišča znesek primernega in pravičnega denarnega zadoščenja na spodnji meji navedenega intervala. Iz tega razloga je pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter prisojeno odškodnino za prestan strah zmanjšalo na 400.000,00 SIT. O škodi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: Zoper odločitev sodišča prve stopnje v tem delu se pritožujeta tako prvotožnik kot tožena stranka. Tožena stranka izpostavlja, da lahko tožnik opravlja še vrsto dejavnosti, ki jih je opravljal pred nezgodo, prvotožnik pa ugotovljene posledice prikazuje kot telesno stanje starostnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prizadevanja obeh strani za spremembo odškodnine iz tega naslova neutemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Tudi ob ugotavljanju tistega zneska, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova, je potrebno stopnjo in stanje oškodovančevih duševnih bolečin najprej primerjati z vidika okoliščin konkretnega, oškodovančevega primera, nato pa ga umestiti med podobno težke primere iz aktualne sodne prakse. Stopnja duševnih bolečin je po eni strani objektivno odvisna od same teže zmanjšanih življenjskih aktivnosti, po drugi strani pa tudi od oškodovančevega subjektivnega doživljanja tega zmanjšanja. Kakšnih posebnih, za konkretnega oškodovanca specifičnih subjektivnih doživljanj ob nastalih posledicah prvotožnik ni ne zatrjeval in torej še manj dokazal. Sodišče se je zato pravilno oprlo na dejstvo ugotovljenih posledic in štelo, da so duševne bolečine takšne, kot jih oškodovanec trpi glede na njegove lastnosti, te pa so: da je športen tip človeka, da je njegovo delo odvisno tudi od fizičnega stanja ter da gre za mladega človeka. Kot je bilo namreč ugotovljeno, objektivno gledano posledice niso takšne, ki bi se na oškodovancu odražale kot okrnjenost posameznega dela telesa ali celo njegova izguba. Te posledice tudi niso takšne, da bi bil oškodovancu priznan status invalida ali da bi bila v njegovi službi potrebna prekategorizacija. Posledice niso niti takšne, da bi bil tožnik sedaj nesposoben za delo na terenu, marveč se odražajo zgolj v zmanjšanju njegovih sposobnosti. Slednje pa je tudi eden izmed razlogov, da je tožnik sploh upravičen do kakršnekoli odškodnine. Ob ugotavljanju ustrezene višine pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so navkljub zmanjšanju njegovih sposobnosti le-te še vedno takšne, da je sposoben dela na višini 15 metrov (pa čeprav le občasno, kot pravi pritožba) ter da še vedno lahko dviguje 100 kg bremena (čeprav skupaj s sodelavci, torej kot eden izmed njih, le da njegov prispevek ob tem ni več tolikšen kot pred nesrečo). Tudi v zasebnem življenju, torej drugi sferi, kjer se odraža njegova zmanjšana aktivnost, so njegove sposobnosti še vedno tolikšne, da lahko kolesari v 4 km oddaljeno službo in se ukvarja s športnimi aktivnostmi. Res pa je, da se z le-temi ne more več ukvarjati tako, kot se je pred nezgodo. Ravno slednje pa je drugi razlog, da je tožnik sploh upravičen do kakršnekoli odškodnine. Uravnoteženost med dejstvom, da tožnik ni izgubil življenjskih aktivnosti (ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke) in dejstvom, da so te kljub vsemu zmanjšane (ki ga zatrjuje pritožba tožeče stranke), pa je ravno tolikšna, da opravičuje odškodnino, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje in je tudi ustrezno umeščena med podobne primere iz sodne prakse - prisojena odškodnina je namreč ravno toliko nižja od tiste v drugih primerih zloma goleni (št. 480, 483 in 487 spredaj citiranega dela, kjer je šlo v vseh primerih za težje trajne posledice), kolikor so življenjske aktivnosti manj intenzivno in na manj življenskih področjih zmanjšane ter duševne bolečine posledično manj hude. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožnika in toženca v tem delu zavrnilo. O premoženjski škodi zaradi izgubljenega zaslužka: Pritožba prvotožnika zoper zavrnitev tega dela zahtevka je utemeljena. Res je sicer, da 7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP uveljavlja kontradiktorno naravo postopka, v katerem so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kljub temu pa v pravdnem postopku ne nastopata le stranki, marveč je tukaj tudi sodišče, katerega vloga ni omejena zgolj na pasivnega opazovalca, ki po izvedenem dokaznem postopku odloči o tožbenem zahtevku. Sodišču je dana tudi t.i. razjasnevalna dolžnost. Sodnik je namreč tisti, ki bo v sporu odločil in njemu je tudi znano, na katerih pravilih bo utemeljil svojo odločitev. Dolžnost sodišča je zato tudi v tem, da pravne opredelitve obravnavanega problema ne skriva, saj je od le-te tudi odvisno, katera dejstva so sploh pravno odločilna. Stranke namreč sodišču ne zatrjujejo vseh potankosti iz življenjskega primera, ampak le pravno pomembna dejstva. Iz tega razloga pa je po 2. odstavku 298. člena ZPP sodnik dolžan skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče (kar je treba razumeti tudi tako, da se osredotoči na ključna dejanska vprašanja). 285. člen ZPP pa sodišču nalaga, da postavlja vprašanja in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Tako kot je dolžnost sodišča poskrbeti, da se zadeva vsestransko razišče in da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, utemeljena s tem, da je le sodišču zanesljivo znano, na katerih materialnopravnih pravilih bo utemeljilo svojo odločitev, tako je dolžnost sodišča, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, utemeljena s tem, da je sodišče tisto, ki bo, upoštevaje splošne življenjske izkušnje, pravila logičnega mišljenja in procesna pravila iz poglavja o dokazovanju (18. poglavje ZPP), opravilo dokazno oceno in ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval škodo zaradi izgube zaslužka ter sodišču predložil plačilne liste za marec, april in maj (3 meseci pred nesrečo) ter listino o izplačilu nadomestila v času bolniškega staleža za prve tri mesece le-tega. Zoper takšen zahtevek je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala, nato pa je ostalo to vprašanje v celotnem teku postopka nedotaknjeno, torej neobravnavano. Glede na to, da je tožnik zatrjeval dejstva in zanje predložil dokaze, bi ga bilo sodišče v skladu z načelom odprtega sojenja dolžno pozvati, naj svoje dokazno gradivo ustrezno dopolni, če je štelo, da bodisi ni pogojev za uporabo 216. člena ZPP in so obenem ti dokazi nezadostni ali pa da ti pogoji so, vendar pa tožnik ni predložil vseh razpoložljivih dokazov. Ker tega ni storilo, je tožnik utemeljeno štel, da je predložil v sebi sklenjeno dejansko - dokazno gradivo. Med predloženimi dokazi in kasneje ugotovljenimi dejstvi je namreč vselej vrzel. Ta je vsaj tolikšna, kolikor jo premosti dokazno sklepanje. Enkrat je večja, drugič je manjša. Ko je tolikšna, da je zgolj z dokaznim sklepanjem ni mogoče premostiti, je to treba ob podanih pogojih iz 216. člena ZPP storiti s prosto dokazno presojo. Meja, kdaj je dejansko - dokazno gradivo v sebi še sklenjeno in kdaj ne več, je meja mehke logike. Tisti, ki o tem odloča, je sodnik. Iz tega razloga je tudi sodnik tisti, ki mora v skladu z 285. členom ZPP stranko pozvati, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila (pritožbeno sodišče poudarja, da gre v prvi vrsti za dopolnitev in ne za to, da bi sodišče nadomeščalo dolžnost strank iz 7. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, marveč po eni strani povzema 216. člen ZPP (odločanje po prostem preudarku), po drugi strani pa ugotavlja nezadostnost dokazov. Ravno zato, ker pred sodiščem ponujeno dejansko - dokazno gradivo sploh ni bilo obravnavano, prvotožnik šele v pritožbi (potem ko je iz sodbe razbral, da sodišče dejansko - dokaznega gradiva ne šteje za sklenjenega) pojasnjuje, zakaj so po njegovem naziranju podani pogoji za uporabo 216. člena ZPP. Ker zaradi kršitev pravil o materialnem procesnem vodstvu, stranki v tem delu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker o zadevi tako še ni dokončno odločeno, je sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških, saj bo o njih lahko odločeno šele, ko bo odločeno tudi o glavni stvari (člen 165/4 ZPP). V novem postopku naj sodišče opravi dokazni postopek v skladu z zgoraj navedenimi pravili. Pritožbeno sodišče je spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločanje o zahtevku zaradi nepremoženjske škode, na podlagi poooblastila iz 358. člena ZPP, v preostalem delu, kjer sta pritožbi neutemeljeni, pa jo je na podlagi 353. člena ZPP potrdilo, saj niso bili podani niti razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti.