Jedro

Obdolženec tudi v pritožbi priznava, da je prejšnji večer na izrecno prigovarjanje prijateljev poizkusil droge, kakšna je bila količina in ali je čutil kak vpliv drog, pa za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom drog niti ni pomembno. Glede na rezultat toksikološke preiskave je očitno, da je obdolženec zaužil tudi MDMA, ki pa je v krvi ostal tudi naslednje jutro, njegova prisotnost v krvi obdolženca med vožnjo pa pomeni, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, ne glede na to, ali je pri tem kršil še kakšno drugo določbo ZPrCP ali drugega predpisa, ki ureja varnost cestnega prometa, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje, da je sicer vozil v okviru cestnoprometnih predpisov. Neutemeljeno pa je tudi nestrinjanje z rezultati kromatografske preiskave vzorca krvi, ki ga obdolženec izraža šele v pritožbi. Ker mu je poročilo o toksikološki analizi bilo vročeno 20. 2. 2020, bi nedvomno lahko vsaj na zaslišanju 6. 3. 2020 izrazil svoje nestrinjanje, a iz zagovora ne izhaja, da bi na kakršenkoli način oporekal rezultatom toksikološke analize krvi. V pritožbi izraženo nestrinjanje tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni z verjetnostjo izkazano, da obdolženec tega ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa gre zgolj za pavšalno nasprotovanje rezultatom analize krvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, za katerega mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v višini 200,00 EUR in stroškov strokovnega pregleda v znesku 827,39 EUR.

2. Zoper tako sodbo, ki mu je bila vročena 5. 5. 2020, je obdolženec vložil pritožbi 28. 4. 2020 in 13. 5. 2020. V obeh pritožbah uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo o prekršku razveljavi in ga oprosti vseh očitkov oz. podredno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi z dne 13. 5. 2020, ki je vsebinsko identična pritožbi z dne 28. 4. 2020, obdolženec dodaja le, da ambulanta medicine dela in športa še vedno ne deluje in naj bi se odprla 18. 5. 2020, ter da je v vmesnem času opravil oftalmološki pregled in prilaga izvid z dne 7. 5. 2020. Pritožbo z dne 13. 5. 2020 je tako pritožbeno sodišče štelo kot dopolnitev pritožbe z dne 28. 4. 2020 in obe vlogi obravnavalo kot enotno pritožbo.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V predmetni zadevi je predlagatelj z obdolžilnim predlogom obdolžencu očital, da je vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je preizkus s hitrim testom na prisotnosti prepovedanih drog Drug Wipe 6S pokazal prisotnost kokaina, nakar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je obdolženec tudi opravil. Po prejemu poročila o toksikološki preiskavi je predlagatelj dopolnil obdolžilni predlog (list. št. 26), saj iz Poročila o toksikološki preiskavi ISM Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 14. 2. 2020 (list. št. 23-24) izhaja, da je obdolženec imel v krvi benzoilekognin in MDMA. Ker je benzoilekognin le metabolit kokaina in po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni uvrščen v seznam prepovedanih drog, je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca, v katerem je ta storitev prekrška priznal in ga obžaloval, in izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo pisne dokaze naštete v 3. točki obrazložitve, utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu dokazano, da je 31. 1. 2020 ob 10.10 uri vozil osebni avtomobil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, saj je imel v krvi prisoten MDMA, ki po Uredbi o razvrstitvi prepovedani drog spada med prepovedane droge in je uvrščen pod št. 88 v I. skupini.

5. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, za očitek vožnje pod vplivom prepovedanih drog zadošča že ugotovitev prisotnost prepovedane droge v krvi in ni potrebno ugotavljati, kakšen vpliv je imela prepovedana droga na obdolženčevo vožnjo, niti njene koncentracije. Za zanesljivo in nedvoumno ugotovitev prisotnosti prepovedane droge v krvi je nujno potrebna toksikološka analiza krvi, zato ima obdolženec sicer prav, da z napravo za hitro ugotavljanja prisotnosti prepovedanih drog ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da je pod vplivom prepovedanih drog in da je šele strokovni pregled pokazal, da je imel v telesu prepovedane droge, koncentracija pa niti ni bila ugotavljana.

6. Obdolženec tudi v pritožbi priznava, da je prejšnji večer na izrecno prigovarjanje prijateljev poizkusil droge, kakšna je bila količina in ali je čutil kak vpliv drog, pa za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom drog niti ni pomembno. Glede na rezultat toksikološke preiskave je očitno, da je obdolženec zaužil tudi MDMA, ki pa je v krvi ostal tudi naslednje jutro, njegova prisotnost v krvi obdolženca med vožnjo pa pomeni, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, ne glede na to, ali je pri tem kršil še kakšno drugo določbo ZPrCP ali drugega predpisa, ki ureja varnost cestnega prometa, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje, da je sicer vozil v okviru cestnoprometnih predpisov. Neutemeljeno pa je tudi nestrinjanje z rezultati kromatografske preiskave vzorca krvi, ki ga obdolženec izraža šele v pritožbi. Ker mu je poročilo o toksikološki analizi bilo vročeno 20. 2. 2020, bi nedvomno lahko vsaj na zaslišanju 6. 3. 2020 izrazil svoje nestrinjanje, a iz zagovora ne izhaja, da bi na kakršenkoli način oporekal rezultatom toksikološke analize krvi. V pritožbi izraženo nestrinjanje tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni z verjetnostjo izkazano, da obdolženec tega ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa gre zgolj za pavšalno nasprotovanje rezultatom analize krvi.

7. Obdolženec tudi navaja, da so mu zaradi postopanja državnih organov kršene ustavne pravice, saj mu pristojne inštitucije (ZD Celje) niso omogočile opravo pregleda za potrditev njegove sposobnosti za vožnjo motornega vozila, ker sedaj ne izdajajo takih potrdil in mu je onemogočeno dokazovanje, da je več kot sposoben vožnje motornega vozila. Obdolženec ima očitno v mislih kontrolni zdravstveni pregled, ki ga zaradi trenutne epidemiološke situacije v državi očitno ni mogel opraviti, vendar to ne predstavlja posega v njegove ustavne pravice. Ker s potrdilom o kontrolnem zdravstvenem pregledu ne more dokazovati, da v času vožnje ni bil pod vplivom alkohola, temveč da je sicer sposoben za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, tako potrdilo pa potrebuje zgolj za vložitev predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, mu z nemožnostjo pridobitve takega potrdila ni onemogočeno dokazovanje, da ni bil pod vplivom prepovedane droge in mu ni bila kršena pravica do obrambe. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pa je nerelevanten tudi k dopolnitvi pritožbe priložen izvid oftalmološkega pregleda, saj ta v ničemer ne dokazuje, da obdolženec dne 31. 1. 2020 ni vozil pod vplivom prepovedanih drog. Glede navedeno pritožbene navedbe ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu dokazano, da je izpolnil objektivne znake očitanega mu prekrška.

8. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje obdolžencu očitalo, da je poleg objektivnih zakonskih znakov izpolnil tudi subjektivne zakonske znake in da je prekršek storil z eventualnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal, da zaradi uživanja prepovedanih substanc lahko nastane prepovedana posledica (prekršek vožnje pod vplivom prepovedanih drog), pa je kljub temu odločil, da bo vozil vozilo v cestnem prometu. Glede na obdolženčevo jasno in odkrito priznanje uživanja prepovedanih drog, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se za volan nikakor ne bi usedel, če bi sumil, da je pod vplivom prepovedanih drog. Iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugi psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (priloga A1) izhaja, da je obdolženčeva vožnja bila nezanesljiva, da je bil utrujen in da je njegov govor bil zatikajoč in nerazločen, bil pa je prisoten horizontalni drget oči in horizontalni drget v končnih položajih, kot tudi vertikalni drget, Ker so bili prisotni vsi ti znaki, tudi pritožbeno sodišče namreč ne dvomi, da se je obdolženec zavedal, da je vožnja motornega vozila v cestnem prometu po zaužitju drog prepovedana, in ker je vedel tudi, da je zaužil prepovedane droge, se je nedvomno zavedal, da z vožnjo motornega vozila po zaužitju drog lahko stori prekršek, pa se je kljub takemu zavedanju odločil, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu.

9. V okviru uradnega preizkusa obdolžencu določenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja in ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (dosedanje nekaznovanosti in obžalovanja storjenega prekrška) globo za prekršek izreklo na spodnji predpisani meji v višini 1.200,00 EUR, pravilno pa je tudi določilo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ki je predpisana za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. Ker pa je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve obeh prekrškov, kot sta se mu očitala v obdolžilnem predlogu, mu je utemeljeno naložilo v plačilo tudi stroške postopka o prekršku.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v plačilo naložilo tudi stroške postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.