Jedro

Tožena stranka je tožniku pogodbo o poslovodenju, ki je hkrati pogodba o zaposlitvi, zakonito odpovedala na podlagi določbe te pogodbe, po kateri predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga predstavlja razlog za odpoved pogodbe o poslovodenju in odpoved pogodbe o zaposlitvi z enomesečnim odpovednim rokom, saj je takšna pogodbena določba v skladu z 72. čl. ZDR.

Glede na v pogodbi o zaposlitvi opredeljen razlog za odpoved pogodbe o poslovodenju oziroma zaposlitvi ni bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila z izkazom poslovnega izida (kar je bil razlog za predčasno razrešitev), ampak kdaj je bil tožnik predčasno razrešen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2007, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za isto obdobje plača prispevke za socialno varnost in plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, za plačilo odpravnine zaradi neutemeljene razrešitve s funkcije poslovodje družbe v višini 25.481,66 EUR z zakonsko določenimi obrestmi od 31. 5. 2007 do plačila ter da se mu dosodi, da je od 31. 5. 2007 dalje upravičen do neomejenega razpolaganja z vsemi deponiranimi denarnimi sredstvi na računu št. 33000-0000461808 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.749,94 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da ni nezakonito, da je postopek odpovedi vodil direktor ustanovitelja tožene stranke, namesto direktorja tožene stranke. Tožnik je bil 31. 5. 2007 odpoklican z mesta direktorja tožene stranke, od tega dne dalje je toženo stranko kot novi direktor zastopal J.S.. S prenehanjem mandata je tožnik postal v razmerju do tožene stranke eden izmed zaposlenih, J.S. pa je s prevzemom funkcije direktorja dobil pristojnosti, da izvaja vsa pooblastila, ki jih ima delodajalec v razmerju do zaposlenih, vključno s pristojnostjo, da tožniku poda odpoved, če so podani razlogi za to. Vabilo na zagovor zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je tožniku poslal ustanovitelj, pred katerim je tudi tekel sam postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za toženo stranko zaslišani direktor J.S. je izrecno izpovedal, da on ni vabil tožnika na zaslišanje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času odpovedi direktor družbe, zaradi česar naj bi prišlo do subsidiarne uporabe četrtega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ne le, da tožnik takrat ni bil več direktor, temveč je sodišče prve stopnje z analogijo dejansko spreminjalo vsebino zakona, saj se četrti odstavek 18. člena ZDR nanaša na primere, ko se družba šele ustanavlja. V kolikor pa je sodišče prve stopnje dejansko mislilo na tretji odstavek 18. člena ZDR, pa je potrebno ugotoviti, da ta ureja le vprašanje sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo, nikakor pa ne tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ustanovitelj tožene stranke s poslovnimi rezultati družbe seznanjen šele 18. 5. 2007. Tako tožnik kot priča O.S. sta izpovedala, da so bile bilance poslane večkrat in sicer najprej 27. 3. 2007. Neprepričljivo je, da sodišče verjame priči A.K., ki ima kot direktor lastnika tožene stranke interes, da se ohrani v veljavi odpoved, ki jo je dal sam, ne pa priči O.S., ki nima nobenega interesa glede izida postopka. Prej so se vse bilance vedno pošiljale družbi X, in tako je bilo tudi v spornem obdobju. To pa pomeni, da ima družba Y dejanski sedež na X, kjer so prostori odvetnika T. in neimenovanega biroja gospe T.. Iz tega sledi hipoteza, da je neimenovani biro gospe T. verjetno družba X, čeprav je v sodnem registru vpisano, da gre za družbo v 100 % lasti švicarskega lastnika, katerega direktorica je gospa J., za katero vse stranke priznavajo, da je oseba, ki se ukvarja z računovodstvom za ustanovitelja tožene stranke. Bilance so bile tako poslane na dejanski sedež ustanovitelja tožene stranke, zato da je bil ustanovitelj z rezultati poslovanja seznanjen 27. 3. 2007. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je na tožniku dokazno breme, da so bile bilance vročene gospodu A.K. kot direktorju lastnika delodajalca. Subjektivni 30-dnevni rok iz petega odstavka 88. člena ZDR začne teči od dneva, ko se z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznani delodajalec in ne, ko se s tem razlogom seznani lastnik delodajalca. Delodajalec je bil s poslovnim rezultatom seznanjen z dnem zaključka bilance in njene oddaje, to je z 27. 3. 2007. Najkasneje s tem dnem je bila tožena stranka seznanjena s tem, kakšni rezultati so bili doseženi, prav tako pa je bilo s tem seznanjeno tudi računovodstvo lastnika družbe. Prav nenavadno je, da rezultati družbe A.K. menda niso zanimali vse do maja 2007. Zaključek sodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je g. A.K. vročil bilance, je tako napačen, saj vse kaže na to, da ima lastnik dejanski sedež drugje, kot pa je njegov formalni poslovni sedež in da sam niti ne opravlja nalog direktorja lastnika. Tožnik je ravnal v skladu z ustaljeno prakso in bilanco poslal računovodstvu lastnika. Ustanovitelj je bil z bilancami seznanjen že s tem, ko so bile posredovane računovodstvu. Zadnji dan v mesecu marcu je rok za oddajo bilance in tako skrajni rok, ko mora biti bilanca narejena. Kakšni so poslovni rezultati, pa je znano že bistveno pred tem, ob zaključku poslovnega leta. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni bila dana pravočasno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bili podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V petem odstavku 5. člena pogodbe o prodaji poslovnih deležev je določeno, da lahko kupec tožnika razreši z njegovega položaja direktorja, če je depozit v višini 36.081.822,00 SIT matematično porabljen s pokrivanjem razlike med načrtovanim dobičkom in dejanskim dobičkom. V letu 2005 je ta razlika znašala 13 mio SIT, v letu 2006 pa 24,4 mio SIT, kar pomeni, da matematična razlika znaša 1,3 mio SIT glede na deponirana sredstva. Takšna razlika pa ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, saj razlika znaša le 1,4 % vsega dobička, ki ga je ustvarila tožena stranka oziroma 0,2 % prihodka v letu 2006. Odpis terjatve zoper X ne predstavlja normalnega poslovnega dogodka, kakor zmotno meni sodišče prve stopnje. Tožnik opozarja na stališče pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1011/99 z dne 22. 10. 2000 o tem, da odpoklic s funkcije direktorja še ne predstavlja avtomatično zakonitega razloga z prenehanje delovnega razmerja, če je imel direktor sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da direktorju delovno razmerje lahko preneha le v skladu s 100. členom ZDR oziroma iz drugih z zakonom določenih razlogov. Tožena stranka pri odpovedi ni upoštevala, da je tožnik starejši delavec, da je v družbi zaposlen vse od njenega nastanka in je ves ta čas družbo uspešno vodil, da ima eno najdaljših delovnih dob v družbi ter v zadnjem času zdravstvene težave. Odpoved je tako nezakonita tudi zaradi neupoštevanja določb 100. člena ZDR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila odpoved podana od istih pravnih subjektov in njihovih zakonitih zastopnikov, ki so na strani delodajalca sodelovali v postopku dogovarjanja in sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Tožniku je bila v postopku odpovedi omogočena pravica do zagovora, tožnik je zagovor tudi podal, tožena stranka pa je njegove navedbe obravnavala. Iz izpovedbe priče O.S. izhaja, da so bile bilance tožene stranke na naslov lastnika tožene stranke prvič posredovane šele po pisni zahtevi lastnika, kar pomeni, da jih je ta prejel šele 18. 5. 2007. Za drugačne zaključke pritožba nima nobene podlage, še posebej ne za hipoteze glede sedeža in lastnika tožene stranke. Razen tega so te navedbe pritožbena novota, zaradi česar je tožnik z njimi prekludiran. Pritožbene navedbe o tem, da je bistveno, kdaj se je z bilanco seznanila tožena stranka, naj bi nakazovale na situacijo absurda, ko bi moral tožnik, glede na ugotovljene izide poslovanja tožene stranke, sam proti sebi začeti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob jasnih pogodbenih določbah glede letne ravni dobička ter trenda, ki bi moral biti v porasti, je preseganje deponiranih sredstev lahko samo še dodaten razlog in ne edini za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tožnik imel možnost povečanje deponiranih sredstev, česar pa ni storil. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča z dne 22. 10. 2000, saj tožnik pozablja, da je bila pogodba sklenjena v času po uveljavitvi novega ZDR in da je bila odpovedana v skladu z zakonom. Varstvo starejših delavcev velja le v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov. Nejasne so pritožbene navedbe o neupoštevanju 100. člena ZDR, ki sicer govori o kriterijih za določanje presežnih delavcev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je direktor ustanovitelja tožene stranke A.K. z bilanco poslovanja za leto 2006 seznanil šele 18. 5. 2007, vendar pa navedeno niti ni odločilno dejstvo v tem sporu. Tožena stranka je namreč tožniku pogodbo o poslovodenju, ki je hkrati očitno tudi pogodba o zaposlitvi, odpovedala ob sklicevanju na določbo petega odstavka 18. člena te pogodbe. S to določbo sta se stranki dogovorili, da predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga predstavlja odpoved te pogodbe o poslovodenju in odpoved pogodbe o zaposlitvi, z enomesečnim odpovednim rokom. Takšen dogovor je v skladu z določbo 72. člena ZDR, ki določa, da v kolikor poslovodne osebe sklepajo pogodbo o zaposlitvi, lahko v tej pogodbi stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju s pogodbo dogovorjenega razloga za odpoved, pa odločilno dejstvo ni več, kdaj se je delodajalec seznanil z izkazom poslovnega izida, bilanco stanja ter izkazom bilančnega dobička za leto 2006, saj je glede pogodbeno dogovorjenega odpovednega razloga (predčasna razrešitev) rok za odpoved pričel teči šele z odpoklicem tožnika s funkcije direktorja, to je 31. 5. 2007, kar pomeni, da dne 11. 6. 2007 podana odpoved ni bila dana po izteku prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka se z razlogom za odpoved, ki je v predčasnem odpoklicu tožnika s funkcije direktorja, ni mogla seznaniti z dnevom, ko je prejela bilance, temveč z dnem odpoklica.

Zgolj zato, ker je tožniku vabilo na zagovor poslal direktor lastnika tožene stranke, tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena. Res je, da bi bilo bolj pravilno, če bi to storila tožena stranka sama. S tem v zvezi tožnik upravičeno navaja, da je hkrati z njegovo razrešitvijo bil sprejet sklep o imenovanju J.S. za direktorja, kar pomeni, da bi tožnika na zaslišanje lahko vabil novi direktor tožene stranke. Vendar pa je kljub navedenemu potrebno šteti, da je zagovor tožniku omogočila tožena stranka, saj je zagovor potekal pred odvetniško kandidatko Odvetniške družbe T. in partnerji, ki je imela pooblastilo delodajalca, delodajalec pa je tožena stranka.

Tudi ni bistveno, da je redno odpoved podpisal tudi direktor družbe X J.K., saj je podpisana tudi od direktorja tožene stranke in opremljena z njenim žigom, v uvodu redne odpovedi pa je tudi izrecno navedeno, da jo odpoveduje tožena stranka.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik zakonito in iz utemeljenih razlogov predčasno odpoklican s funkcije direktorja (o tem več v nadaljevanju v zvezi z odločitvijo o tožnikovem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi neutemeljene razrešitve), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved namreč v uvodu med pravnimi podlagami za odpoved navaja tudi določbo 6. alineje 72. člena ZDR, ki določa, da se v pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi lahko uredijo drugače, kot pa je določeno v zakonu. Navedeno pomeni, da se s pogodbo o zaposlitvi stranki lahko dogovorita, da ima prenehanje funkcije poslovodne osebe za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni stranki tako kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko določita odpoklic poslovodne osebe, ali drug način prenehanja statusno pravnega položaja poslovodne osebe ali prokurista. V skladu s takšno zakonsko možnostjo sta se stranki v četrtem odstavku 18. člena pogodbe o poslovodenju izrecno dogovorili, da predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga predstavlja odpoved te pogodbe in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na nekoliko nerodno dikcijo ni nobenega dvoma, da sta stranki kot poseben razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dogovorili predčasen odpoklic s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga. Kaj je utemeljen razlog za predčasen odpoklic pa je v tej zadevi potrebno presojati glede na določbe tretjega odstavka 18. člena pogodbe o poslovodenju.

Vse navedeno pomeni, da je tožnikov zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi neutemeljen že zgolj glede na določbi četrtega odstavka 18. člena pogodbe o poslovodenju in 6. alineje 72. člena ZDR. Res pa je, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi (očitno iz previdnosti) kot pravni temelj navaja tudi določbo 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Kadar delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpove iz večih razlogov oziroma ob sklicevanju na različne pravne podlage, potem za njeno zakonitost zadošča, da je podana ena od njih in ni potrebno, da bi bile podane kumulativno. Navedeno pomeni, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že zgolj na podlagi ugotovitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito podana na podlagi v pogodbi o poslovodenju dogovorjenega razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z zakonitostjo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je med strankama sporno predvsem to, ali je bila odpoved podana v roku 30 dni od dneva, ko se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved. Kdaj se je delodajalec seznanil s temi razlogi je sicer predvsem vprašanje dejanskega stanja. Glede tega vprašanja sta stranki, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, za odločilno šteli, kdaj je bila tožena stranka oziroma direktor ustanovitelja tožene stranke seznanjen z bilanco za leto 2006. Ne glede na to, da pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je to zgodilo šele 18. 5. 2007, saj pošiljanje bilance na naslov družbe X, takšne seznanitve ne dokazuje, pa je potrebno opozoriti, da se pri razlogu nesposobnosti, delodajalec z razlogi, ki utemeljujejo odpoved, ne seznani že takrat, ko izve za objektivno dejstvo, da niso doseženi pričakovani delovni rezultati, temveč ko se seznani tudi s tem, da je to objektivno dejstvo posledica tega, da delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno in da delavec zato ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bi v tej zadevi sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo zgoraj opisano sestavljenost odpovednega razloga nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih rezultatov kot posledica nestrokovnega, nepravočasnega in nekvalitetnega dela), kot čas seznanitve z razlogi za odpoved, moralo šteti datum zagovora. Šele na zagovoru se je tožena stranka seznanila s tem, da je nedoseganje poslovnih rezultatov posledica tožnikovega neustreznega dela. Ob takšni ugotovitvi pa niti ne bi bilo več bistveno, da je v začetni fazi postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi najbolj aktiven bil direktor ustanovitelja tožene stranke, saj je tožnik zagovor podal pred pooblaščenko tožene stranke.

Tožnik ima sicer prav, ko opozarja, da s sklicevanjem na subsidiarno uporabo četrtega odstavka 18. člena ZDR ni mogoče utemeljevati tega, da bi „postopek“ v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vodil ustanovitelj delodajalca in ne pristojni organ delodajalca. Določbo četrtega odstavka 18. člena ZDR se uporablja v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo in le za čas ustanavljanja delodajalca. Vendar pa zmotno stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi če jo presojamo v okviru razloga nesposobnosti. Čeprav ZDR uporablja izraz „postopek pred odpovedjo“ ne gre za nek formaliziran postopek, v okviru katerega bi ugotavljali bistvene kršitve določb postopka. Bistveno je, da je bil tožniku omogočen zagovor in je tožnik zagovor podal pred pooblaščencem tožene stranke. Odpoved pa ni nezakonita zgolj zato, ker je tožnika na zagovor vabil ustanovitelj tožene stranke in ker je ta tudi bil prisoten pri tožnikovem zagovoru. Aktivna vloga direktorja lastnika tožene stranke je razumljiva glede na to, da je ta s tožnikom sklenil pogodbo o odkupu tožnikovega lastniškega deleža pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obsežnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z razlogi za nedoseganje pričakovanega dobička v letu 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni dosegla načrtovanega dobička, niso objektivne narave in takšni, da tožnik nanje ne bi mogel vplivati. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, ker svojega dela ni opravil dovolj strokovno in kvalitetno ter da je imel vse pristojnosti, da bi delo in posle opravljal in vodil tako, da bi toženo stranko popeljal k zadovoljivim ciljem. Tožnik sicer polemizira z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede stečaja nad družbo X, vendar pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora vsaka družba, ki posluje z drugimi družbami, pričakovati, da bo katera od teh družb eventualno lahko šla tudi v stečaj.

Ob povsem jasnih določbah pogodbe o poslovodenju se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je izpad pričakovanega dobička le za 1,3 mio SIT presegel deponirana sredstva. Za odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že to, da ni bil dosežen dobiček v višini najmanj 30 milijonov letno.

Povsem zmotno je stališče tožnika, da na zakonitost izpodbijane odpovedi lahko vpliva dejstvo, da je tožnik starejši delavec. Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZDR starejši delavci uživajo posebno varstvo pred odpovedjo le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz istega razloga je zmotno sklicevanje tožnika na določbo 100. člena ZDR, saj se tudi ta nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1011/99 z dne 23. 2. 2001, saj se ta nanaša na prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki ni poznal možnosti, da se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodnimi osebami lahko na drugačen način uredi vprašanje prenehanja takšne pogodbe. Razen tega pa izpodbijana sodba ni v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča, ki ga citira pritožba. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo avtomatsko zaradi odpoklica, temveč na podlagi odpovedi, pri čemer je šlo za odpovedni razlog, ki je predviden z veljavnim zakonom. Sicer pa je v zvezi s sodno prakso potrebno opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007. V njej je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da že sama razrešitev poslovodje d.o.o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto pomeni utemeljen razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v primeru, če se jo presoja kot redno odpoved iz razloga nesposobnosti.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila tudi obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo odpravnine zaradi neutemeljene razrešitve s funkcije poslovodja tožene stranke. Odpravnina v višini šestih mesečnih plač bi bila v tretjem odstavku 18. člena pogodbe o poslovodenju dogovorjena le za primer neutemeljene razrešitve. Ob ugotovitvi, da tožnik ni dosegel pričakovanih in s pogodbo o poslovodenju dogovorjenih rezultatov, ker svojega dela ni opravljal dovolj strokovno in kvalitetno ter da je imel vse pristojnosti, da bi dela in posle opravljal tako, da bi zastavljene cilje dosegel, ni mogoče govoriti o neutemeljeni razrešitvi. Zlasti še, ker je bilo v tretjem odstavku 18. člena pogodbe o poslovodenju izrecno dogovorjeno, da se kot utemeljen razlog za razrešitev šteje dogovor strank o doseganju dobička v višini najmanj 30 milijonov letno, kakor je to bilo dogovorjeno v pogodbi o prodaji poslovnih deležev.

Iz istega razloga je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za neomejeno razpolaganje z deponiranimi denarnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je prvi odstavek 18. člena pogodbe o poslovodenju izplačilo depozita vezal na neutemeljeno razrešitev tožnika pred iztekom mandata. Glede na to, da je bil tožnik utemeljeno odpoklican s funkcije direktorja, je sodišče prve stopnje tudi ta del tožnikovega zahtevka moralo zavrniti kot neutemeljen.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnih primerih pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V tej zadevi ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik z vložitvijo tožbe ali siceršnjim ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.