Up-100/02 - 7

30. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 839/2000 z dne 10. 4. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 321/97 z dne 22. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdnem postopku tožnik) od toženca zahteval izročitev stanovanja v V. št. 28/b v prvem nadstropju hiše na parceli št. 2643/5 k.o. U. v izmeri 88 m2 prostega oseb in stvari ter kleti na severozahodni strani pritličja hiše V. 28/c (parc. št. 2643/5 k.o. U.). Pritožnik se je zoper tako sodbo pritožil, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev sodišča. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pritožnik meni, da sta izpodbijani sodbi nerazumljivi in arbitrarni. Zatrjuje, da sta sodišči zanemarili dejstvo, da je toženec s podpisom darilne pogodbe z dne 7. 12. 1986 priznal pritožniku lastništvo celotne parcele št. 2643/5 k. o. U., s tem pa tudi lastništvo na njej stoječe hiše. Pritožnik se je na podlagi te darilne pogodbe vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik celotne parcele št. 2643/5 k. o. U. Stališče sodišč v izpodbijanih sodbah, po katerem je toženec postal lastnik dela večstanovanjske hiše na podlagi ustnega dogovora o skupni gradnji in zato njegova izselitev ni dopustna, je po mnenju pritožnika zgrešeno. Pritožnik zatrjuje, da izpodbijani sodbi posegata v njegovo že pridobljeno pravico in mu nezakonito odrekata lastnino ter iz nje izvirajoča upravičenja. Meni, da sta sodišči zaradi napačne uporabe prava hudo posegli v njegovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Z večino navedb v ustavni pritožbi oporeka le pravilnosti uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da sta izpodbijani sodbi nerazumljivi in arbitrarni, še zlasti pa naj bi bilo nesprejemljivo stališče sodišč, po katerem je toženec postal lastnik dela večstanovanjske hiše na podlagi ustnega dogovora o skupni gradnji in zato njegova izselitev ni dopustna. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da sta sodišči v obravnavani zadevi zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijanih sodbah zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Sodišči sta namreč svoje stališče, da je toženec lastnik spornega stanovanja in kleti na podlagi realiziranega dogovora o skupni gradnji in realiziranega dogovora o razdelitvi solastnih nepremičnin, dovolj izčrpno obrazložili ter ga utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Tudi za utemeljitev kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ne zadošča zgolj pritožnikovo nasprotovanje pravilnosti stališča, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje oprli svojo odločitev. Pritožnik bi moral izkazati, da izpodbijani sodbi temeljita na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivo.

Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v korist pritožnika, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger