Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da nadaljevanje kazenskega pregona tožnika zoper okrožno državno tožilko ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj iz obrazložitve sklepa o zavrženju ovadbe prepričljivo izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožilstvo zavrglo ovadbo. Tožilstvo jo je zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je imenovana storila kaznivo dejanje, ker v ravnanju tožilke niso podani znaki zlorabe tožilske funkcije, zgolj nestrinjanje tožnika z vsebino obtožnega predloga, v katerem je obdolženec, pa ne pomeni, da je tožilka storila kakšno kaznivo dejanje. Glede ovadbe zoper sodnike je tožilstvo ocenilo, da dokazi ne izkazujejo utemeljenega suma, da so sodniki storili kaznivo dejanje in je bila zato ovadba zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1. izreka zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VI Pg 3168/2015, pod točko 2. je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje oškodovanca kot tožilca v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V K 21566/2015 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 3. izreka pa je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje oškodovanca kot tožilca v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 25690/2015 zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 288. člena KZ-1. 2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil enotno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vse tri zadeve. Glede zadeve opr. št. VI Pg 3168/2015 tožena stranka pojasnjuje, da sta stranki postopka gospodarski družbi, za gospodarske družbe pa 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne predvideva, da se jim lahko dodeli brezplačna pravna pomoč. Pri obeh kazenskih zadevah pa se tožena stranka sklicuje na 24. člen ZBPP, po katerem se kot pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno- ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

3. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s sklepom št. Kt 2616/2015 z dne 22. 4. 2015 (pri Okrajnem sodišču v Ljubljani se vodi pod opr. št. V K 21566/2015) zavrglo kazensko ovadbo tožnika zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Tožnik ima zakonsko možnost, da v vlogi oškodovanca kot tožilca nadaljuje kazenski pregon tako, da vloži obtožni predlog ali predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Tožena stranka meni, da nadaljevanje kazenskega pregona tožnika zoper okrožno državno tožilko A.A. ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj iz obrazložitve sklepa o zavrženju ovadbe prepričljivo izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožilstvo zavrglo ovadbo. Iz sklepa izhaja, da jo je zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je imenovana storila kaznivo dejanje. Iz sklepa izhaja, da je A.A. na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila obtožni predlog zoper tožnika zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Tožilstvo je ugotovilo, da v ravnanju tožilke niso podani znaki zlorabe tožilske funkcije in da zgolj nestrinjanje tožnika z vsebino obtožnega predloga, v katerem je obdolženec, še ne pomeni, da je tožilka storila kakšno kaznivo dejanje. Kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1 tožilka sploh ne more storiti, ker ga lahko stori le sodnik. Tožnik je zoper A.A. vložil nepopolni obtožni predlog. Trenutno mu je rok za dopolnitev podaljšan do 1. 2. 2016. Tožena stranka je 13. 1. 2016 prejela tožnikovo dopolnitev skladno s pozivom, v katerem je bil pozvan, da natančneje opredeli okoliščine, navedene v že vloženem obtožnem predlogu. V tej dopolnitvi tožilki očita, da je storila kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v obtožnem predlogu ne navaja ničesar novega, ne predlaga nobenih novih dokazov, ne predoči novih dejstev, ampak gre zgolj za ponovitev dejstev, ki jih je že navedel v kazenski ovadbi, to pa za nadaljevanje kazenskega pregona ne zadostuje. Državno tožilstvo je razpolagalo z vsemi listinami, ki jih tožnik v svojem obtožnem predlogu navaja kot dokaze in je na podlagi teh listin že podalo ustrezno oceno o tem, kaj listine dokazujejo. Tožnik svojih trditev v ničemer ne konkretizira in so preveč pavšalne. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da državnega tožilca veže legalitetno načelo, kar pomeni, da mora začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede na navedeno, ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel v eventuelnem kazenskem postopku in dokazal, da je tožilka kriva storitve naznanjenih kaznivih dejanj. Torej kazenski pregon zoper njo nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati. Glede tožnikovih navedb, da je bila kasneje obtožba zoper njega zavrnjena, pa tožena stranka pojasnjuje, da če tožilstvo zazna verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, mora začeti postopek pregona, tekom samega dokazovanja pa se lahko ugotovi, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno.

4. Glede kazenske zadeve, ki se pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. III K 25690/2015 pa tožena stranka pojasnjuje, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo tožnika in B. d.o.o. zoper sodnike C.C., Č.Č. in D.D. iz Višjega sodišča v Ljubljani. Ovadba je bila podana zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem odstavku 288. člena KZ-1. Iz obrazložitve sklepa tožilstva izhaja, da se to kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom. Sodnik se mora zavedati svojega dejanja in ga hoče storiti. Podan mora biti njegov naklep, da stranki škoduje ali ji neupravičeno da prednost. Tožilstvo je ocenilo, da dokazi ne izkazujejo utemeljenega suma, da so sodniki storili kaznivo dejanje in je bila zato ovadba zavržena. Tožnik je nato vložil nepopoln obtožni predlog in po večkratnem podaljševanju roka za dopolnitev mu je bil rok podaljšan do 1. 2. 2016. Po pozivu tožene stranke je tožnik dopolnil tudi ta postopek in v dopolnitvi navedel, da so sodniki odločali pristransko, nepošteno in krivično, da niso opravili svoje uradne dolžnosti, ampak so zavestno kršili zakon in izkrivljali pravo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojega obtožnega predloga ne konkretizira, ni podal natančnega opisa očitanega kaznivega dejanja in se v celoti strinja s sklepom državnega tožilstva, saj iz listin v spisu izhaja, da ni podan utemeljen sum, da so sodniki storili očitano kaznivo dejanje. Tožnik ni navedel nikakršnih novih okoliščin ali predložil kakršnihkoli novih dokazov, s katerim okrožno državno tožilstvo v času izdaje obtožnega predloga ni razpolagalo. Zgolj navajanje, da se ne strinja z odločitvijo državnega tožilstva, pa za nadaljevanje kazenskega pregona ne zadostuje. Tožena stranka ugotavlja, da ni možno razbrati niti majhne verjetnosti za uspeh v postopku in je zato prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnila.

5. Tožnik v tožbi uvodoma pojasnjuje, da se tožba ne nanaša na tisti del odločbe, kjer je bila prošnja zavržena (torej glede pravdne zadeve), ampak na obe kazenski zadevi. Za brezplačno pravno pomoč je zaprosil iz razloga, ker ni pravnik in ne more napisati in zastopati obtožnega predloga brez pomoči odvetnika. V obtožnem predlogu je predstavil vse potrebne parametre, ki kažejo na to, da je tožilka ravnala nezakonito, saj v njenem obtožnem predlogu ni bilo niti najmanjše verjetnosti za sum kaznivega dejanja. Pri obtožnem predlogu je vztrajala toliko časa, dokler ga ni umaknil drug tožilec. Tožena stranka je po tožnikovem mnenju kršila njegovo pravico do sodnega postopka s pomočjo odvetnika. Ker sam nima sredstev za njega, mu tožena stranka onemogoča, da bi v postopku s pomočjo odvetnika dokazal kaznivo dejanje tožilke. Enako velja tudi glede njegove ovadbe zoper sodnike, da bo lahko samo s pomočjo odvetnika dokazal, da je v tem primeru šlo za naklep. Brez odvetnika ne more sestaviti popolnih vlog. Po tožnikovem mnenju so sodniki ravnali pristransko in nepošteno. Tudi v tem primeru mu je tožena stranka kršila pravico do vodenja postopka s pomočjo odvetnika. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu omogoči, da bo postopke nadaljeval s pomočjo odvetnika.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da nadaljevanje kazenskega pregona tožnika zoper okrožno državno tožilko A.A. ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj iz obrazložitve sklepa o zavrženju ovadbe prepričljivo izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožilstvo zavrglo ovadbo, saj iz sklepa izhaja, da jo je tožilstvo zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je imenovana storila kaznivo dejanje, ker v ravnanju tožilke niso podani znaki zlorabe tožilske funkcije, zgolj nestrinjanje tožnika z vsebino obtožnega predloga, v katerem je obdolženec, pa ne pomeni, da je tožilka storila kakšno kaznivo dejanje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da državnega tožilca veže legalitetno načelo in da glede na navedeno ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel v eventuelnem kazenskem postopku in dokazal, da je tožilka kriva storitve naznanjenih kaznivih dejanj, pravilno pa je ugotovila tudi to, da če tožilstvo zazna verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, mora začeti postopek pregona, da pa se lahko tekom samega dokazovanja ugotovi, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da iz obrazložitve sklepa tožilstva, ki se nanaša na ovadbo zoper sodnike, izhaja, da se to kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, da se mora sodnik zavedati svojega dejanja in ga hoče storiti, da mora biti podan njegov naklep, da stranki škoduje ali ji neupravičeno da prednost, pri čemer je tožilstvo ocenilo, da dokazi ne izkazujejo utemeljenega suma, da so sodniki storili kaznivo dejanje in je bila zato ovadba zavržena. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ni možno razbrati verjetnosti za uspeh v postopku.

9. Sodišče želi razen navedenega še dodati, da je iz upravnega spisa razvidno, da je v zvezi z zavrženjem ovadbe zoper tožilko Vrhovno državno tožilstvo podalo tožniku z dopisom z dne 19. 8. 2015 še dodatna pojasnila, v katerem mu je pojasnilo, da je imela okrožna državna tožilka ob vložitvi obtožnega predloga na razpolago dovolj podatkov za njegovo vložitev, dejansko pa se je nato tekom obravnav izkazalo, da je potrebno obtožni predlog umakniti, saj sodišče potrebuje za izrek obsodilne sodbe gotovost in ne zadostuje zgolj verjetnost, da je nekdo kaznivo dejanje storil. Vrhovno državno tožilstvo je tožniku pojasnilo, da odločitev za umik obtožnice ne pomeni, da je bilo ravnanje državnih tožilcev, ki so obtožnico vložili, nezakonito ali strokovno napačno. Še toliko manj pa to pomeni, da so s tem storili katero izmed kaznivih dejanj. Glede na vse navedeno zato naslovno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kot subsidiarni tožilec v kazenskem postopku ne bi imel izgledov za uspeh.

10. Glede kazenskega postopka zoper višje sodnike, kjer želi tožnik biti udeležen v postopku v vlogi oškodovanca kot tožilca pa želi sodišče zgolj na načelni ravni dodatno pojasniti še to, da je potrebno kaznivo dejanje Protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja iz 288. člena KZ-1 razlagati v smislu in v skladu z 134. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču (prvi odstavek 134. člena URS). To pomeni, da zgolj zaradi sodniške odločitve same po sebi sodnik ne more kazensko odgovarjati. Gre za institut imunitete sodnika, s katerim je zagotovljena čim večja nepristranost in neodvisnost pri sojenju, saj če bi sodniki lahko za vsako svojo odločitev kazensko odgovarjali, bi to pomenilo, da vsakokratno sojenje poteka pod določenim pritiskom in tako ne bi bilo več mogoče govoriti o neodvisnosti sodstva. Kljub temu je zakonodajalec z 288. člen KZ-1 predvidel tudi možnost, da lahko sodnik zlorabi svojo sodniško funkcijo, saj si je povsem mogoče zamisliti tudi situacijo, ko bi nekdo pri sojenju v škodo nekoga zavestno kršil zakon. Vendar pa mora biti za kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1 hkrati podanih več znakov, da je mogoče govoriti o takem kaznivem dejanju. Kot je razvidno iz besedila tega člena, mora biti najprej sploh podana kršitev zakona ali izkrivljenje prava, sodnik mora to zavestno storiti, razen tega mora to storiti z namenom, da bi stranki bodisi škodoval ali pa ji neupravičeno dal prednost. Po drugem odstavku 288. člena KZ-1 je predvidena taka zloraba tudi v primeru, če bi bila sodna odločitev oprta na dejstva, za katera bi sodnik vedel, da ne obstajajo ali se krivo podtikajo, kar je relevantno predvsem za tiste sodnike, ki odločajo na prvi stopnji. Po mnenju sodišča je treba zakonski znak kaznivega dejanja, da sodnik „krši zakon ali izkrivlja pravo“ razlagati v tem smislu, da mora kršitev zakona ugotoviti neka sodna inštanca, bodisi neposredno višje sodišče ali pa ustavno sodišče. Če pa že ta znak ni podan, potem je še toliko manj možno govoriti o zavestni kršitvi zakona z namenom nekomu škodovati.

11. Glede tožbenih navedb, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč zato, ker sam ni pravnik in ne more zastopati obtožnega predloga brez odvetnika in da mu je kršena pravica do vodenja sodnega postopka, pa sodišče pojasnjuje, da je inštitut brezplačne pravne pomoči res namenjen temu, da tisti, ki si odvetnika ne morejo plačati, dobijo ustrezno brezplačno pravno pomoč, vendar pa je za dodelitev brezplačne pravne pomoči kljub temu potrebno izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa ZBPP, in eden od pogojev je tudi ta, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh, ki pa v konkretnem primeru ni izkazan. Tožena stranka mora predhodno ugotoviti, ali ima zadeva izglede za uspeh (vsebinski pogoj) in ali je finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen, preden prosilcu dodeli brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka pa je dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj tožnik kot subsidiarni tožilec nima izgledov za uspeh.

12. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

13. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.