Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki nezakonita in da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 4. 2011 ni prenehala veljati in še vedno velja; (2) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od poteka 120-dnevnega odpovednega roka do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od poteka 12-dnevnega odpovednega roka do vrnitve na delo obračunati plačo v višini 784,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter ji priznati vse druge pravice iz pogodbe o zaposlitvi ter (4) toženi stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.
2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po I., II. in III. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na osnovnem nerazumevanju, kakšne so dolžnosti delodajalca pri zaposlovanju, ohranjanju zaposlitve oziroma odpuščanju delavcev invalidov. Pri tem dodatno opozarja na prispevek dr. Andraža Terška z naslovom „Neznosnost legalistične ignorance (13): grobo kršenje pravic delavcev invalidov“, objavljenem na spletnem portalu IUS INFO dne 20. 10. 2014. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sestavek navedenega avtorja upošteva kot del njenih pritožbenih navedb, saj se tožnica nanj v celoti sklicuje. Navaja, da mora delodajalec zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, obdržati v delovnem razmerju ali ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi. Samo v primeru, če objektivno ne more zagotoviti delavcu invalidu, ki je pri njem v delovnem razmerju, njegovih iz invalidskega zavarovanja uveljavljenih pravic, je v določbi 102. člena ZPIZ-1-UPB-1 oziroma 116. členu ZDR določena izjema, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. Gre za kategorično pravno obveznost delodajalca - „morati“, zato mora biti vedno jasno, nedvoumno, stvarno in na temelju prisiljujočih razlogov dokazano, da delodajalec te pravne obveznosti ni mogel izpolniti na temelju predhodne natančne, skrbne, strokovne in prepričljivo utemeljene vsestranske analize dejanskih okoliščin. Ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije seveda sama po sebi ni in ne sme biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne ustreza pogoju „osebnih razlogov“ v okviru nesposobnosti za delo iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Pogoj, da komisija dovoli odpoved je, da se delodajalec sklicuje na prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1, inštitut posebne komisije, sestavljene iz predstavnikov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, Inšpektorata za delo RS, Zavoda RS za zaposlovanje, delodajalcev in sindikatov pa je bil uveden z namenom, da se zagotovi nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov s strani delodajalcev. Kaj naj bi bilo primerno delovno mesto od 13. 8. 2005 dalje, določa 37. člen ZZRZI, ki izrecno opozarja na dolžnost delodajalca, da pri formiranju delovnega mesta za invalide obvezno upošteva Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu (Code of practice on managing disability in the workplace, ILO, Ženeva, oktober 2001). Določena je zakonska obveznost, da delodajalci obvezno uporabljajo citirani kodeks, uporabljati pa ga morajo tako, da zagotavljajo enake možnosti invalidov, njihovo zaposlovanje in ohranitev njihove zaposlitve. Kodeks v 6. poglavju – OHRANJANJE ZAPOSLITVE - določa, da se mora v prizadevanjih za vzpodbujanje, ohranjanje zaposlitve ali vračanje invalidnih delavcev na delo delodajalec zavedati vrste razpoložljivih možnosti. V nekaterih primerih se lahko delavec vrne na svoje prejšnje delo, ne da bi bile potrebne kakšne spremembe. V drugih primerih so potrebne nekatere prilagoditve delovnega mesta ali delovnega okolja. V nekaterih primerih pa je potrebna premestitev na drugo delo v okviru delovnega mesta. Strategija ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu mora vključevati ukrepe, ki vzpodbujajo ohranjanje zaposlitve za vse navedene primere. To pomeni usposabljanje ali ponovno usposabljanje prizadetih oseb z zagotavljanjem informacij predpostavljenim in sodelavcem, uporabo pripomočkov in naprav pravic do dostopa do drugih vrst pomoči, če so potrebne ter prilagoditve in nadomestitve možnosti v postopkih izvajanja dela, ki preprečujejo poslabšanje statusa. Opozarja, da so pomembne, jasne in izčrpne tudi določbe 6.1.3, 6.1.4, 6.1.5 in 6.6.2 Kodeksa, ki jih povzema ter navaja, da ima delodajalec ustavno pravno dolžnost skrbno poskrbeti za delovno mesto oziroma delo delavca invalida. Njegova dolžnost najprej pomeni skrbno in prepričljivo dokazano prizadevanje v tej smeri, nadalje pa, da je njegova dolžnost najti drugo, drugačno, spremenjeno, prilagojeno delo ali pač ustrezno zaposlitev in delo v okviru delovnega procesa za delavca invalida. To le dodatno podkrepljuje zatrjevanja pritožnice, da želja tožene stranke, da vsi delavci krožijo po vseh linijah v proizvodnji, ni in ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tožnici kot delovni invalidki III. kategorije oziroma ne more biti razlog za to, da ji tožena stranka ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto oziroma za ustrezno delo. Vsi delavci tožene stranke razen tožnice in še nekaterih drugih invalidov z omejitvami pri delu so krožili na vseh linijah v proizvodnji že leta pred reorganizacijo. Zato je neresnična in izmišljena navedba tožene stranke, kateri sodišče prve stopnje neutemeljeno sledi, da naj bi tožena stranka z reorganizacijo in ukinitvijo tožničinega delovnega mesta „proizvodni delavec - ročno pakiranje“ zasledovala cilj, da bi lahko vsi delavci krožili. Povedano drugače, takšne navedbe tožene stranke je mogoče interpretirati kvečjemu na način, da je tožena stranka želela, da kroži tudi pritožnica in še nekateri drugi invalidi, istočasno pa je tožena stranka vedela, da isti delavci invalidi zaradi zdravstvenih omejitev ne bodo mogli krožiti. Torej je bil edini cilj tožene stranke, da se znebi delavcev invalidov, kar je nezakonito in neustavno, saj invalidnost v nobenem primeru ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. V tem smislu je bila ukinitev tožničinega delovnega mesta zgolj navidezna. Razen uporabe štampiljke se ni spremenilo prav nič. Želja tožene stranke, da vsi delavci krožijo po vseh linijah, je prirejena za potrebe tega postopka, saj so vsi delavci tožene stranke, razen nekaterih invalidov, krožili že vsaj desetletje pred tem. Tožena stranka je pritožnici več kot deset let zagotavljala delo, ki je ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti na način, da je pritožnica delala zgolj na eni izmed dveh linij. Po reorganizaciji se je tožena stranka samovoljno in brez kakršnegakoli utemeljenega razloga odločila, da pritožnici takšnega dela ne bo več zagotavljala. Povsem neargumentirano in neobrazloženo ter napačno se sodišče prve stopnje sklicuje na izpovedi prič, češ da laminatna linija predstavlja zgolj 10 % proizvodnje. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje namreč z ničemer ne pojasnita, kako naj bi to dejstvo vplivalo na nezmožnost zagotavljanja dela tožnici. Nikakršne navedbe tožene stranke, izpovedi prič ali obrazložitve sodišča prve stopnje ni o tem, zakaj ne bi mogla tožnica opravljati dela na laminatni liniji v obsegu, ki domnevno znaša 10 % proizvodnje. Ker je izpodbijana sodba, razen od točke 18. dalje enaka predhodni sodbi sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 1025/2014, pritožnica v nadaljevanju podaja pritožbo zoper izpodbijano sodbo, opr. št. I Pd 1225/2015 v bistvenem delu z enako vsebino, ki jo je podala zoper predhodno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 1025/2014. Sodba temelji na zmotni ugotovitvi, da je prišlo do prenehanja potrebe tožnice ter napačni presoji, da je tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev, da naj bi tožena stranka tožnici po reorganizaciji ne mogla zagotavljati ustreznega delovnega mesta. Delodajalec lahko v primeru poslovnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. To lahko stori le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali pa končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 102. člena ZPIZ-1, s čemer je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sporočilo sodbe je, da lahko tožena stranka odpusti delavca invalida že zaradi njegove želje in interesa, da organizira delovni proces na način, da vsi delavci delajo na vseh proizvodnih linijah, da torej krožijo, kar pa je materialnopravno zgrešeno, ter je v razmerju do tožnice diskriminatorno in vsebinsko ne pomeni nič drugega kot odpoved delovnega razmerja iz razloga invalidnosti. Če je tožena stranka z reorganizacijo zasledovala željo, da vsi delavci opravljajo delo v vseh prostorih tako pri aluminijastih kot laminatnih tubah, to še ne utemeljuje sklepanja, da je s tem prenehala potreba po delu tožnice, ki ni mogla krožiti. Napačen in neobrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi interes delodajalca po kroženju pomenil, da tožnici ni več mogoče zagotavljati dela v prostoru, ločenem od proizvodnje. Sodišče prve stopnje brez dokazne ocene ugotovi, da naj pri toženi stranki ne bi bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v neobrazloženem delu ni mogoče preizkusiti. Podan je tudi pritožbeni razlog kršitve tožničine pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so njene navedbe ostale neizčrpane, sodišče pa je brez sklicevanja na kakršenkoli dokaz enostransko zaključilo, da naj tožena stranka tožnici po izvedeni reorganizaciji ne bi mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Reorganizacija tožene stranke je pomenila apriorno izključevanje invalidov, brez kakršnekoli ocene ali obstoji možnost, da se reorganizacijo oziroma njen cilj doseže s tem, da se invalide obdrži. To pa je v nasprotju z varovalno določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in pomeni diskriminacijo varovane kategorije delavcev. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb tožnice in več prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., iz katerih izhaja, da se pri reorganizaciji spremeni samo naziv delovnega mesta, vsebinsko pa do sprememb ni prišlo. Te ugotovitve so ključne pri ugotovitvi za spor, da potreba po tožničinem delu dejansko ni prenehala in da bi tožena stranka po reorganizaciji tožnici lahko ponudila ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je med drugim navedlo, da občasno delo agencijskih delavk samo po sebi ne more pomeniti, da zaradi tega ni prenehala potreba po delu tožnice, je pa to vsekakor eden izmed ključnih dokazov, ki skupaj potrjujejo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, obstaja po odhodu tožnice, ter da so delo, ki bi ga lahko v celoti pokrivala tožnica, po njenem odhodu opravljale tako druge delavke, kot tudi agencijske delavke, čeprav bi tožena stranka morala prvenstveno to delo ponuditi tožnici kot delavki invalidki. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo tudi določbe postopka, saj je zapisalo, da izjavi prič F.F. in G.G. nista upoštevni v smislu določb ZPP, po drugi strani pa je njuni izpovedbi povzelo in ju upoštevalo kot listinski dokaz tožnice. Takšnega dokaznega sredstva procesno pravo ne pozna, zato izjav prič, s katerimi priči sodišču sporočata, da ne želita pričati, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati oziroma bi priči moralo neposredno zaslišati. Glede na navedeno je sodba povsem napačna in nezakonita tudi v delu, kjer ugotavlja, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno in nezakonito. Mnenje komisije je neobrazloženo in ga kot takšnega ni mogoče preizkusiti, zato tega ni moglo storiti sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ne razpolaga z dokumenti, s katerimi je razpolagala komisija in sodišče tudi navaja, da je lahko mnenje preizkusilo zgolj z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v tem (sodnem) postopku. Zato v resnici ne gre za preizkus pravilnosti mnenja komisije, temveč za samostojno oceno sodišča prve stopnje, ali bi lahko tožena stranka pritožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Niti komisija niti sodišče prve stopnje v nasprotju z ustavo in zakonom ne upoštevata dolžnosti, ki jih ima delodajalec pri zagotavljanju dela delavcem invalidov. Ni dovolj, da delodajalec preveri obstoječa delovna mesta ali da je za tožnico katero delovno mesto ustrezno, pač pa je dolžan aktivno ravnati in po potrebi tudi prilagoditi posamezno delovno mesto na način, ki ustreza omejitvam pri delu delavca invalida. To bi v konkretnem primeru lahko tožena stranka storila na način, na kakršnega je tožnici delo zagotavljala več kot 10 let z delom na laminatni liniji. Reorganizacija je bila pri toženi stranki zgolj fiktivna, odpoved je bila nezakonita, saj ni prišlo do nobenih sprememb, ki bi toženo stranko upravičevale do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ne bi smela ukiniti tožničinega delovnega mesta, če pa bi že ukinila, bi morala tožnici prvenstveno zagotoviti drugo ustrezno delovno mesto, kar bi lahko in bi morala storiti, pa ni. Varstvo invalidov je ustavno zagotovljena kategorija iz 52. člena Ustave Republike Slovenije (URS), zato v danem primeru navedena ustavna določba ni bila spoštovana, saj sodišče prve stopnje tožnici delovni invalidki ni nudilo ustreznega pravnega varstva. Sodišče je kršilo tudi 14. člen URS, ki izrecno prepoveduje diskriminacijo na osnovi invalidnosti, uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni tudi, da je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožnica tudi navaja, da ravnanje sodišča pomeni kršitev ustavne pravice iz 2. člena URS (arbitrarnost odločanja sodišč), 8. člena URS (odstopanje od mednarodnih dokumentov na področju zaščite delavcev invalidov), 21. člena URS (grobo kršenje tožnikove osebnosti in človekovega dostojanstva), 23. člena URS (kršenje pravice do sodnega varstva), 34. člena URS (kršenje pravice do osebnega dostojanstva), 49. člena URS (kršenje svobode dela), 50. člena URS (kršenja pravice do pravice do socialne varnosti invalidov kot posebej zaščitene kategorije), 15. člena Evropske socialne listine, Konvencije MOD št. 158 in 159, Konvencije o pravicah invalidov, 26. in 27. člena Direktive SE 2000/78/ES ter Kodeksa MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP), preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice tožnice do sodelovanja v postopku v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma do poštenega sojenja in varstva pravic. Kršitev nekaterih ustavnih pravic, ki jih uveljavlja tožnica (2., 22. in 23. člen URS) se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi ugovori, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo, saj glede na to, da je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo, ni mogoče govoriti o arbitrarnem odločanju v smislu kršitve ustavnega načela pravne države iz 2. člena URS oziroma kršitvi 22. in 23. člena URS zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
6. Ker je predmet tega spora presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici – invalidki, ki jo je tožena stranka podala dne 26. 4. 2013, vendar se je postopek odpovedi pričel v letu 2012, je za presojo zakonitosti odpovedi treba uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 42/02 in nasl; ZDR), v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 21/2013; ZDR-1). ZDR je v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določal, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, delodajalec pa lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je ta v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije. Posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR uživajo invalidi, torej tudi tožnica, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot izhaja iz listin v spisu. Po določbah 1. in 2. odstavka 116. člena ZDR delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po prejšnjem (1.) odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Po določbi prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe) mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in mu ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno z ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in spremembe). Iz navedenega izhaja, da je invalidu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve le, če je delodajalec o tem pridobil mnenje Komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. Prvotno je s sodbo opr. št. I Pd 1028/2013 z dne 10. 4. 2014 razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 4. 2011 ni prenehala veljati in še vedno velja. Odločilo je tudi o reintegraciji tožnice ter reparaciji. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pd 725/2014 z dne 21. 8. 2014 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev. Pritožbeno sodišče se je strinjalo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zaradi česar je tožena stranka tudi sprejela program razreševanja presežnih delavcev, vendar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila tožnici odpoved podana zaradi ukinitve delovnega mesta „proizvodni delavec - ročno pakiranje“, obenem pa tožena stranka ni imela nobenega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici in ki bi ustrezalo njenim zdravstvenim omejitvam. Namen uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev je razviden iz drugega odstavka 100. člena ZDR in je v tem, da se na njihovi podlagi odloči, kateri od primerljivih, to je med seboj zamenljivih delavcev, bo ohranil zaposlitev in kateri bo postal presežni delavec. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da v primeru tožnice, kot to izhaja iz spisa, glede ohranitve zaposlitve tožnice ni bilo možno primerjati z nobenim drugim delavcem, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta „proizvodni delavec - ročno pakiranje“, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo mogoče ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Če bi obstajali s tožnico primerljivi, torej med seboj zamenljivi delavci in bi bilo potrebno med njimi izbirati, kdo bi ohranil zaposlitev, bi v poštev prišla uporaba kriterijev, ki jih je program razreševanja presežnih delavcev sicer vseboval. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da tožnica kot delovni invalid uživa še posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, le v primeru, če mu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Če bi torej obstajala možnost, da tožena stranka tožnico premesti na drugo delovno mesto, bi ji to možnost morala ponuditi, ne da bi pri tem ugotavljala, ali in v kakšni meri tožnica izpolnjuje kriterije za določitev presežnih delavcev. Delodajalec bi uporabil kriterije za določitev presežnih delavcev šele takrat, če bi bilo več med seboj zamenljivih invalidov in bi bilo manjše število ustreznih delovnih mest, na katere bi jih bilo mogoče premestiti, vendar to v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Zaradi zmotnega stališča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalimi trditvami tožnice o domnevni nezakoniti izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni namreč preverilo trditev tožnice, da naj bi šlo zgolj za navidezno ukinitev delovnega mesta in da je tožena stranka v resnici zgolj spremenila naziv delovnega mesta. Navideznost organizacijske spremembe naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da proizvodni proces ni bil v ničemer spremenjen, razen v uporabi štampiljke posameznega delavca in da je tožena stranka od 27. 9. do 29. 5. 2013 organizirala prihod invalidov iz Zavoda I. na delo k toženi stranki za opravljanje dela na delovnem mestu „kontrola pakiranja“.
8. V ponovljenem (drugem) sojenju je sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka razsodilo s sodbo opr. št. I Pd 1025/2014 z dne 12. 2. 2015, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga, prav tako tudi, da je bila odpoved zakonita z vidika uporabe kriterijev in da je tožena stranka pravilno izvedla postopek odpovedi upoštevaje tožničino invalidnost. Ugotovilo je tudi, da ni šlo za navidezno ukinitev delovnega mesta. Po pritožbi tožnice je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 595/2015 z dne 15. 10. 2015 pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da se sodišče prve stopnje v novem sojenju ni opredelilo do vprašanja oz. ni upoštevalo napotek pritožbenega sodišča, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, kot je to uveljavljala tožnica. Tožnica je namreč med postopkom na prvi stopnji navajala, da je mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev.
9. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo že vsa doslej navedena stališča pritožbenega sodišča, ustrezno izvedlo dokazni postopek ter na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.
10. Tožena stranka je 26. 4. 2013 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu „proizvodni delavec - ročno pakiranje“. Po natančno in obsežno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog. Tožena stranka je bila namreč prisiljena reorganizirati delovni proces zaradi splošnih ekonomskih razmer zmanjšanega obsega poslovanja in likvidnostnih težav. Obstoječi način poslovanja ni prinašal pričakovanih rezultatov, ki bi opravičevali visoke stroške dela. V okviru reorganizacije je sodišče prve stopnje ugotovilo oz. povzelo ter sledilo navedbam tožene stranke, da je tožena stranka iz teh razlogov, torej zaradi učinkov zniževanja stroškov dela in pričakovane večje učinkovitosti, ukinila tožničino delovno mesto „proizvodni delavec - ročno pakiranje“ ter prilagodila notranjo organizacijo. Preoblikovani proces terja triizmensko delo in zaposlitev za polni delovni čas, saj združevanje posameznih del posledično pomeni bistveno večji obseg dela in zadolžitev, hkrati pa delo v neugodnih mikroklimatskih razmerah in v območju, kjer so prisotni plini, dražeč vonj, prah, alergeni in ostali iritanti za dihala, katerim delavka glede na njeno delovno zmožnost v skladu z odločbo ZPIZ ne sme biti izpostavljena.
11. Za odločitev je bistveno to, na kar je že opozorilo pritožbeno sodišče v prvem razveljavitvenem sklepu, ali je tožena stranka imela takšno delovno mesto, na katerega bi razporedila tožnico, saj bi eventualno le v takem primeru prišla v poštev uporaba kriterijev, in sicer v primeru, če bi bilo več invalidov z omejitvami, ki bi bili medsebojno zamenljivi in bi jih bilo potrebno razporediti na manjše število delovnih mest od števila teh delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni imela nobenega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici in ki bi ustrezalo njenim zdravstvenim omejitvam. Zato tožnice glede ohranitve zaposlitve ni bilo možno primerjati z nobenim drugim delavcem, saj je tožena stranka ukinjala vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Uporaba kriterijev torej v obravnavani zadevi ni bila potrebna.
12. Pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka pristojni komisiji Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je dne 5. 4. 2013 izdala mnenje, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tožničinim dosedanjim mestom oziroma z ukinjenim delovnim mestom ter novimi delovnimi mesti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto „proizvodni delavec - ročno pakiranje“, ustanovljeno pa je bilo novo delovno mesto „kontrolor pakiranja“. Iz primerjave opisa obeh delovnih mest je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso utemeljene tožničine trditve, da je tožena stranka zgolj preimenovala delovno mesto „proizvodni delavec - ročno pakiranje“ v novo delovno mesto „kontrolor pakiranja“. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ni ključen formalni opis nalog obeh primerjanih delovnih mest, ampak da je ključno, da se je dejansko spremenil način opravljanja dela in s tem tudi delovni proces. Na podlagi razporedov dela, v katerih so ločeno prikazani delavci za kontrolo in delavci za pakiranje in izpovedbi zaslišanih delavk, ki so za razliko od tožnice nadaljevale z delom pri toženi stranki, se pakiranje in kontrola vseskozi opravljata po različnih delavcih. Eni opravljajo kontrolo, drugi pakiranje. Tožena stranka je proizvodnjo laminatnih doz leta 2012 iz glavne stavbe preselila v proizvodno stavbo, kjer je tudi lakirnica. V proizvodni stavbi je laminatna linija še nadalje ločena, tako da tožnica ni bila izpostavljena škodljivim vplivom iz linije aluminija, je pa tožena stranka zaradi izvajanja celotne dejavnosti v eni stavbi želela izkoristiti možnost kroženja delavcev po proizvodnih linijah. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da naj bi šlo le za navidezno spremembo delovnega procesa, izvedenega zgolj z namenom, da se tožena stranka znebi tožnice oz. invalidov. Bistveno je to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da laminatna linija predstavlja le 10 % proizvodnje, zato je tožena stranka utemeljeno pristopila k reorganizaciji delovnega procesa oz. sprememba organizacije in s tem odpovedni razlog ni bil fiktiven. Tožena stranka je namreč s tem, da so vsi delavci krožili po vseh linijah, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zasledovala večjo fleksibilnost, kar je izpovedala tudi priča H.H., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja proizvodnje.
13. Ker tožnica ni smela delati na drugih linijah, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa je lahko delala le na laminatni liniji, saj bi na drugih linijah prišlo do stika z alergeni, katerim tožnica ne sme biti izpostavljena, tožnica dejansko v pritožbi, s sklicevanjem na 37. člen ZZRZI in Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, zagovarja nepravilno stališče, da tožena stranka delovnega procesa (sploh) ne bi smela spreminjati, če bi to pomenilo, da zaradi tega delavci invalidi ne smejo več opravljati dela v na novo organiziranem delovnem procesu. Sklicevanje tožnice na 102. člen ZPIZ-1, po katerem bi morala tožena stranka delavki odpovedati pogodbo o zaposlitvi le iz razlogov, ki bi bili tehtni, natančno opredeljeni in obrazloženi, dejansko pomeni, da tožena stranka delovnega procesa v konkretnem primeru ne bi smela prilagoditi tako, da bi zmanjševala stroške in povečevala učinkovitost, temveč da bi morala tožnico za stalno zadržati na liniji laminatov, tako kot je bilo to doslej in tako omogočiti tožnici delo, pri katerem ne bi prišla v stik z alergeni. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z reorganizacijo kršila Kodeks MOD, oziroma prvi odstavek 37. člena ZZRZI in da tožnici kot delavki z invalidnostjo ni zagotavljala enakih možnosti, njeno zaposlovanje in ohranitev zaposlitve.
14. Glede na takšno izhodišče je komisija utemeljeno ugotovila, da tožnici kot delavki invalidu z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 26. 3. 2002, in sicer da se tožnici zaradi bolezni prizna pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, kjer ne bo v stiku s prahom, drugimi alergeni, kovinskimi oksidi, acetonom, ter da je zmožna za lažje fizično delo s polnim delovnim časom, tožena stranka ni mogla zagotoviti dela. V zvezi z napotkom pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svoje mnenje sprejela na podlagi predloga tožene stranke in predloga ZRSZ, ki ga je podal po pregledu delovne dokumentacije ter na podlagi listin, ki so bile predlogu priložene, in sicer pogodbe o zaposlitvi tožnice, pisnega obvestila o nameravani odpovedi, odločbe ZPIZ, dokumentacije o pogojih za opravljanje dela na delovnem mestu, izpisa izjave o varnosti z oceno tveganja, dokumentacijo o spremembah delovnega procesa in o povpraševanju po možnostih za zaposlitev delavcev in invalidov. Iz dopisa ZPIZ z dne 15. 7. 2003 je razvidno, da tožnica za delo na delovnem mestu „kontrolor – pakiranje“ s polnim delovnim časom ni bila zmožna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. S tem v zvezi so povsem neutemeljena stališča pritožbe, ki nasprotujejo takšni ugotovitvi sodišča oziroma kateri menijo, da sodišče ne more samo preveriti pravilnosti mnenja komisije. Namen sodnega postopka je v tem, da lahko sodišče prve stopnje preveri tožničine navedbe, da naj bi bilo mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke tako o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, ki delodajalcu nalaga, da delavcu ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu oz. tega ne dokazuje dejstvo, da je tožnici v času odpovednega roka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela pri podjetju I.I.. Tožnica tega ni podpisala, iz obrazložitve odločbe ZRSZ z dne 10. 7. 2014 pa je razvidno, da je bilo ponujeno delo ustrezno, kar pa je ZPIZ ugotovil šele naknadno.
16. Glede na vse navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka oz. sodišče prve stopnje kršilo URS, Evropsko socialno listino, Konvencije mednarodne organizacije dela ter Direktivo SE 2000/78/ES.
17. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.
19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).