Jedro

pritožba – prepoved reformatio in peus Toženec je na pritožbo tožnika odločil v njegovo škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči odpravil. Ker pogoji po ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je sodišče drugostopenjsko odločbo utemeljeno odpravilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se znesek 70,80 EUR v II. točki izreka sodbe nadomesti z zneskom 56,16 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2011 in zadevo vrnilo tožencu v nov postopek. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 70,80 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Navaja, da ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se mora v primeru, če ugotovi, da je organ prve stopnje zmotno uporabil materialni predpis, sklicevati na 274. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) in odločbo prve stopnje razveljaviti po nadzorstveni pravici. Podlaga za izdajo dokončne odločbe je drugi odstavek 253. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje lahko spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. Po mnenju tožene stranke je za spremembo prvostopenjske odločbe podan razlog iz drugega odstavka 274. člena ZUP, ker gre za očitno kršitev materialnega predpisa. Zakon o splošnem upravnem postopku z besedo „spremeni“ določa, da organ druge stopnje lahko odločbo razveljavi in odpravi v skladu z določbami ZUP. Če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, ne bi bilo v drugem odstavku 253. člena ZUP določeno iz katerih razlogov lahko organ druge stopnje spremeni odločbo v škodo pritožnika, temveč bi zakon jasno določil na kakšen način postopa, ob ugotovitvi posameznega razloga. Nesmiselno je odločbo razveljaviti in zadevo vračati v ponovni postopek v primerih, kjer lahko že v pritožbenem postopku organ druge stopnje naredi tisto, kar bi moral narediti organ prve stopnje. Splošno načelo, da stranka zaradi pritožbe ne more priti v slabši položaj, kot bi bila, če se ne bi pritožila, za odločanje v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku ne drži, ker razloge za spremembo odločbe v škodo pritožnika določa že zakon. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper zmotno odmero stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo povračilo materialnih stroškov in sorazmerni del davka na dodano vrednost v skupni vrednosti 14,64 EUR. Sicer pa je mnenja, da zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega sodišča stroškov postopka ni dolžna plačati.

Pritožba je delno utemeljena glede povračila stroškov, sicer pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odpravilo dokončno odločbo Ministrstva za..., s katero je Ministrstvo odpravilo odločbo Centra za socialno delo ... št. ... z dne 24. 6. 2011, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarne socialne pomoči v znesku 177,84 EUR mesečno za čas od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2011. Z omenjeno odločbo je Ministrstvo tudi odločilo, da A.A. na podlagi vloge z dne 13. 5. 2011 ni upravičen do denarne socialne pomoči, neupravičeno prejeto pomoč z znesku 535,70 EUR v obdobju od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2011 pa je dolžan vrniti v roku 30 dni. Z odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnika odločila v njegovo škodo, že priznano pravico mu je odvzela in tudi naložila, da vrne prejeta sredstva.

Višje delovno in socialno sodišče je v več sodbah zavzelo stališče, da pravilna uporaba določb postopka v predsodnem postopku pomeni z vidika sodne presoje pravilno uporabo materialnega prava (npr. sodbe opr. št. Psp 200/2005 z dne 7. 12. 2006, Psp 601/2005 z dne 7. 12. 2006, Psp 165/2009 z dne 6. 7. 2009), kar pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje uradoma dolžni paziti na pravilno uporabo določb ZUP oziroma, da sodišče po uradni dolžnosti ugotovi, ali so pristojni organi pri odločanju pravilno uporabili določbe ZUP, kar jim nalaga 86. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami). Sodišče po prvem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne le, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Po 247. členu ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija in sicer v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti le preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Odločitev v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, je po prvem odstavku 253. člena ZUP izjemoma dopustna le v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji in v korist pritožnika, če se s tem ne posega v pravico koga drugega. Sprememba odločbe v škodo pritožnika je v drugem odstavku 253. člena ZUP dopuščena le omejeno, iz razlogov določenih v 274. členu (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. členu (izredna razveljavitev) in 279. členu (ničnost odločbe) ZUP. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je po drugem odstavku 274. člena ZUP dopustna, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe ne izhaja, da je tožena stranka odločitev v škodo pritožnika utemeljila s katerokoli izmed navedenih določb ZUP, zlasti tudi ne z očitno kršitvijo materialnega predpisa. Tožnik je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo vložil zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z izračunom njegovega dohodka.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da pogoji za odločitev v škodo pritožnika po navedenih določbah ZUP niso bili izpolnjeni. Zakon ob izpolnjenih pogojih dopušča le razveljavitev odločbe, ne pa odprave, kot je odločilo Ministrstvo. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da beseda "spremeni" lahko pomeni, neodvisno od pogojev, določenih v omenjenih členih ZUP, razveljavitev ali odpravo odločbe po diskreciji tožene stranke. Takšna širitev možnosti odprave prvostopenjske odločbe in s tem odločitve v škodo pritožnika, je po prepričanju sodišča druge stopnje v nasprotju z ZUP. Nezakonito dokončno odločbo je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zaradi stroškov postopka. Iz listi v spisu izhaja, da je tožnik že v tožbi zahteval nagrado za postopek po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdv-C) in sicer po tarifni številki 3100 v znesku 39,00 EUR. Tožena stranka pravilno opozarja, da je po tarifni številki 6002 odvetniške tarife pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20 % od nagrade, zgornja meja pa je 20,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 366. člena, 354. člena in 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) sklep o stroških v prvostopenjski sodbi spremenilo tako, da je priznano nagrado znižalo za 12,20 EUR preveč priznanih materialnih stroškov in ustrezni del davka na dodano vrednost v znesku 2,44 EUR.