Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč. Prav tako ni sporno, da je na podlagi končanega pravdnega postopka za katerega je bila omenjena pravna pomoč odobrena, prejela znesek 500 EUR iz naslova premoženjske škode. Po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi manjka pojasnilo, zakaj tožena stranka v konkretnem primeru ni ravnala po 46. členu ZBPP, pač pa direktno po 48. členu ZBPP, oziroma zakaj v konkretnem primeru 46. člen ZBPP sploh ni bil uporabljiv. V tem delu je odločba bistveno pomanjkljiva in bi si tožnica, sploh ker gre za laično osebo, zaslužila obrazložitev, zakaj mora od zneska, ki ji je bil priznan kot odškodnina, sama povrniti stroške postopka toženi stranki. Ne glede na to pa se odločba tožene stranke sicer da preizkusiti, saj iz podatkov v spisu izhaja, da stroški postopka tožnici v poravnavi niso bili priznani. Prav tako tožnica kaj takega ne trdi. Glede na povedano je odločitev tožene stranke v danem primeru pravilna in zakonita. Pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče tožnici dolg do tožene stranke iz naslova izplačanih stroškov postopka odpisati, po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da je upravičenka A.A. dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 1245/2009 z dne 5. 10. 2009, v višini 428,40 EUR v 10 zaporednih mesečnih obrokih. Pri tem prvi mesečni obrok v znesku 50,40 EUR zapade v plačilo 10. 1. 2015, ostali v višini 42 EUR pa zapadejo v plačilo vsakega 10. dne naslednjih 9 mesecev, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega obroka do plačila. Tožnico v izreku še opozarja, da bo v primeru neplačila treh obrokov Okrožno sodišče v Ljubljani v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), podalo predlog za izvršbo za celotni dolgovani znesek na pristojni davčni organ.

V obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnjuje, da je bil postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končan 21. 9. 2014 s sodno poravnavo. Na njeni podlagi se je tožena stranka zavezala plačati tožnici znesek 500 EUR s pripadki. Iz naslova brezplačne pravne pomoči pa je bilo izvajalcu brezplačne pravne pomoči odvetniku B.B. po sklepu sodišča izplačanih 428,40 EUR. V nadaljevanju se organ za BPP sklicuje na 48. člen ZBPP. Pojasnjuje, da je tožnico pozval, da se izjasni glede pridobljenega premoženja. Slednja je v telefonskem razgovoru potrdila, da je prejela nek znesek, da pa spornega dolga zaradi težke finančne situacije ni zmožna poravnati. Zato prosi za oprostitev. Tožena stranka ugotavlja, da okoliščina iz drugega odstavka 48. člena ZBPP, ki bi utemeljevala oprostitev vračila stroškov postopka, v primeru tožnice ni podana. Zaradi finančnega položaja upravičenke pa je pristojni organ odločil, da bo odplačilo sredstev od tožnice zahteval v obliki obročnega izplačila.

Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je dejansko prejela 500 EUR odškodnine, kar pa je bistveno nižje od tega, kar je zahtevala. Sama pokojnina ji komaj zadošča za najosnovnejše življenjske potrebe. Zato sodišče naproša za odpis njenega dolga v vrednosti 428,40 EUR.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 1245/2009 z dne 5. 10. 2009 v višini 428,40 EUR. Prav tako ni sporno, da je na podlagi končanega postopka pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem opr. št. P ... z dne 21. 9. 2010, za katerega je bila omenjena pravna pomoč odobrena, prejela znesek 500 EUR iz naslova premoženjske škode. Po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi manjka pojasnilo, zakaj tožena stranka v konkretnem primeru ni ravnala po 46. členu ZBPP, pač pa direktno po 48. členu ZBPP, oziroma zakaj v konkretnem primeru 46. člen ZBPP sploh ni bil uporabljiv. V tem delu je odločba tožene stranke bistveno pomanjkljiva in bi si tožnica, sploh ker gre za laično osebo, zaslužila obrazložitev, zakaj mora od zneska, ki ji je bil priznan kot odškodnina, sama povrniti stroške postopka toženi stranki. Ne glede na to pa se odločba tožene stranke sicer da preizkusiti, saj iz podatkov v spisu izhaja, da stroški postopka tožnici v poravnavi niso bili priznani. Prav tako tožnica kaj takega ne trdi.

Glede na ugotovljeno in povedano je torej odločitev tožene stranke v danem primeru pravilna in zakonita. Pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče tožnici dolg do tožene stranke iz naslova izplačanih stroškov postopka odpisati, tudi po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni.

V ostalem se sodišče strinja z dejansko in pravno argumentacijo tožene stranke in se na tem mestu, ne da bi jo ponavljalo, na podlagi 71. člena ZUS-1 nanjo sklicuje.

Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnici pa glede na to, da gre v danem primeru za spor o BPP, sodne takse na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah, ni potrebno plačati.