Jedro

Tožena stranka je imela glede na 622. člen OZ pravno možnost, da nadzoruje tožečo stranko pri izvedbi del. Dejstvo, da si ni sama postavila lastnega nadzora nad podjemom tožeče stranke, kaže na njeno neskrbnost v pravnem razmerju. Tega pa vsekakor ne more sanirati sodišče v pravdnem postopku s sodnim izvedencem gradbene stroke, saj bi to bil informativni dokaz. Skladno z 212. členom ZPP mora stranka navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka v svojem dokaznem predlogu ni navedla, katero svojo trditev bi dokazala niti katero trditev tožeče stranke bi izpodbila s predlaganim dokazom. Če dokazni predlog ni substanciran, je že to razlog za njegovo zavrnitev. Informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in mora tožeči stranki v 15. dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 690,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13680/2012 z dne 02.02.2012 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.047,00 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodbo razveljavi ter pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži plačilo nastalih stroškov.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je odločilo zgolj na podlagi listinskih dokazov in zavrnilo preostale dokazne predloge. Pri tem je tudi obrazložilo, da ostalih dokazov ni izvajalo, ker je bilo mogoče odločilna dejstva ugotoviti že iz listinskih dokazov. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaza s sodnim izvedencem gradbene stroke. Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje, da sodišče ne razpolaga z znanjem gradbene stroke in bi moralo že zaradi tega izvesti dokaz z izvedencem. Branje obračunskih predpostavk z računa, pri čemer tožena stranka niti ne specificira, katere obračunske predpostavke so zanjo sporne, po oceni višjega sodišča ne zahteva takšnega strokovnega znanja, s katerim prvostopenjsko sodišče ne bi razpolagalo in bi moral zaradi tega izvesti dokaz s sodnim izvedencem. Če tožena stranka meni, da sama ne razpolaga z znanjem, ki bi ji omogočalo branje računskih predpostavk, bi si lahko sama zagotovila strokovno pomoč.

6. Enako velja glede dejansko vgrajenih materialov in izvedenih del. Tožena stranka je imela glede na 622. člen Obligacijskega zakonika (OZ) pravno možnost, da nadzoruje tožečo stranko pri izvedbi del. Dejstvo, da si ni sama postavila lastnega nadzora nad podjemom tožeče stranke, kaže na njeno neskrbnost v pravnem razmerju. Tega pa vsekakor ne more sanirati sodišče v pravdnem postopku s sodnim izvedencem gradbene stroke, saj bi to bil informativni dokaz. Skladno z 212. členom ZPP mora stranka navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka v svojem dokaznem predlogu ni navedla, katero svojo trditev bi dokazala niti katero trditev tožeče stranke bi izpodbila z predlaganim dokazom. Če dokazni predlog ni substanciran, je že to razlog za njegovo zavrnitev. Informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati (II Ips 374/2006).

7. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da tudi ne gre za izjemo od načelne prepovedi izvajanja informativnih dokazov. Izjema je dopuščena, ko gre za dejstvo, ki ga mora zatrjevati stranka zaradi trditvenega bremena, a tega dejstva ne pozna, ker je zunaj njene sfere zaznavanja (III Ips 14/2010). V konkretnem primeru so suhomontažna dela potekala na objektu tožene stranke, tako da dejstva o dejansko vgrajenih materialih in izvedenih delih niso ostala izven njenega zaznavnega območja. Tožena stranka se na tem mestu sklicuje na pomanjkanje strokovnega znanja. Teorija sicer opozarja na stališče, da je mogoče razumeti kot dejstvo, ki leži zunaj zaznavnega območja, ko stranka ne pozna konkretnih dejstev zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja. V takšnih primerih zadostuje že navedba splošnih in zgolj domnevnih dejstev ter ni mogoče postaviti visokih zahtev pri postavljanju tožbenih zahtevkov ali ugovornih trditev. Stranka se lahko tako na začetku postopka omeji na domnevna dejstva.(1) Ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera pa višje sodišče ocenjuje, da kljub takšnemu stališču teorije ni mogoče pritrditi dejstvu, da pomanjkanje strokovnega znanja v tem primeru pomeni, da dejstva, ki jih je morala zatrjevati tožena stranka glede preveč zaračunanega materiala in delih, ležijo izven njenega zaznavnega območja. Tožena stranka se je z domnevnim dejstvom preveč zaračunanih del in materiala seznanila že izven sodnega postopka, ko je prejela račun z dne 20.06.2011. Že takrat bi lahko v skladu s 622. členom OZ angažirala strokovnjaka, ki bi ji ponudil strokovno znanje in s tem tudi potrdil domnevana dejstva tožene stranke. S tem bi se lastnost dejstev spremenila iz domnevanih v zatrjevane in bi lahko služila kot trditvena podlaga, katero bi se potrjevalo s sodnim izvedencem. Višje sodišče tako zaključuje, da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi s preveč zaračunanimi materiali in deli takšna, da teh dejstev tožena stranka ni poznala ali jih ni mogla spoznati (III Ips 130/2009). Tožena stranka je namesto tega, da bi si poiskala strokovno pomoč, raje večkrat zavrnila plačilo računa, kar višje sodišče razume kot neupravičeno upiranje plačilu.

8. Glede na obrazloženo višje sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo in sicer nagrada za postopek (tar. št. 3210) v znesku 545,60 EUR ter materialne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20 EUR. To je skupaj 565,60 EUR in povečano za 22% DDV, kar zanaša 690,03 EUR. Odgovor na pritožbo je po oceni višjega sodišča obrazložen in se nanaša na pritožbene navedbe, ki jih tožeča stranka argumentirano izpodbija. Tožeča stranka je opozorila na relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o pritožbi. Glede na navedeno je višje sodišče v skladu s 155. členom ZPP stroške odgovora na pritožbo štelo kot stroške, ki so bili potrebi za postopek. S tem razlogom je zahtevku tožeče stranke na povračilo pritožbenih stroškov ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Dolenc, M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, GV Založba, str. 1467