Jedro

Nedobrovernega izvrševanja posesti pravnega prednika ni mogoče vštevati v priposestvovalno dobo naslednika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta zemljišči parc. št. 355 in parc. št. 343 vpisani pri vložku št. 1102 k.o. M., last tožnikov in sicer za vsakega do 1/4, zaradi česar naj bi toženca bila dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Iz ugotovitve, da so tožniki vključno s svojim pravnim prednikom imeli sporni nepremičnini v posesti več kot dvajset let, sta sodišči druge in prve stopnje napačno sklepali na njihovo slabo vero in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nobeden od tožnikov ni sodeloval pri sklepanju pogodbe o razdružitvi solastnine dne 4.2.1966 med njihovim pravnim prednikom in njegovo materjo. Zato niso poznali vsebine te pogodbe, sporni zemljišči pa so ves čas uživali kot svoji zemljišči. Tako je podana podlaga za uporabo določbe 2. odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Brat tožničinega pokojnega moža pa je iz Amerike poslal pismo, da si nobene od spornih parcel ne lasti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanje Javno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Priposestvovanje kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na tuji nepremičnini predpostavlja poleg ugotovitev o dejanski in dobroverni posesti še pogoj njenega dvajsetletnega obdobja izvrševanja (4. odstavek 28. člena ter 1. in 2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZPLR - Uradni list SFRJ, št. 6/88). Konkretne dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, so pogojevale pravno sklepanje na dveh ravneh. Pokojni mož oziroma oče tožnikov F. K. je do svoje smrti vedel, da si je sporni zemljišči mati M. K. ob podpisu pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 4.2.1966 zadržala v lasti, zaradi česar njegove dobe njihovega uživanja zaradi izostanka dobrovenosti ni mogoče vštevati v priposestvovalno dobo tožnikov. Od njegove smrti v letu 1976 pa po drugi strani do vložitve tožbe dne 10.5.1994 še ni poteklo dvajset let, pri čemer ne glede na to sporni zemljišči niti nista bili zajeti v sklepu o dedovanju po pokojniku.

Odločitev nižjih sodišč torej ob ugotovljenem dejanskem stanju ne more biti pravno sporna. Tožeča stranka sicer revizijsko ponovno (kot v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje) ponuja uporabo določbe 2. odstavka 28. člena ZTLR ki postavlja za priposestvovanje krajši, desetletni rok, vendar tudi tokrat v nasprotju z lastno tožbeno trditveno podlago. Revizijska navedba pa, da si brat pokojnega F. K., živeč v Ameriki, ne lasti nobene od spornih parcel, pomeni navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar je po določbi 387. člena ZPP izključeno.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, po uradni dolžnosti upoštevnih nepravilnosti (386. člena ZPP) pa v pravdi tudi ni bilo. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člena ZPP).