Jedro

Glede na določbo 1. člena ZDen-B, ki je dopolnil 3. odstavek 9. člena ZDen, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je izpolnjen pogoj vzajemnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 8.1.2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R. z dne 7.11.2001. Z njo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja J.A. in M.F. Odločitev je tožena stranka utemeljila na 3. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po ugotovitvah prvostopnega organa sta bila razlaščenca dne 28.8.1945, ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 44/48), jugoslovanska državljana in sta glede na občinsko pripadnost na dan 6.4.1941 imela državljanstvo Ljudske Republike Srbije. Pogoj državljanstva iz 3. odstavka 9. člena ZDen se veže na čas denacionalizacije, ker sta razlaščenca že umrla, pa še na zadnji čas, ko sta še živela. Po ugotovitvenih odločbah sta bila tedaj državljana Ljudske Republike Srbije in jugoslovanska državljana. Zato ju je prvostopni organ pravilno štel za tujca. Glede na podatek Ministrstva za zunanje zadeve RS, da ni podan pogoj vzajemnosti, je bilo pravilno odločeno, da jima ne pripada status denacionalizacijskega upravičenca.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz priloženih spisov razvidno, da sta oba upravna organa svojo odločitev oprla na 1. člen ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odločba US), s katerim je bil v 9. členu ZDen dodan nov 3. odstavek. Določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvu, tuj državljan, upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil pogojema za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, to pa sta podržavljenje na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu, ali na način, določen v 4. in 5. členu ZDen, ter glede fizičnih oseb jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju in priznanje tega državljanstva po 9.5.1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, dodan še dodaten pogoj vzajemnosti za denacionalizacijo. Ne drži mnenje tožnice, da je za upravičenost do denacionalizacije po 3. odstavku 9. člena ZDen pomembno le državljanstvo na dan 9.5.1945, ob podržavljenju pa ne več. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je bil namen zakonodajalca z novim 3. odstavkom 9. člena postaviti pogoj vzajemnosti v tistih primerih, ko bi sicer osebe izpolnjevale pogoj za pridobitev statusa upravičenca po 1. odstavku 9. člena. Tiste osebe, ki so na dan 9.5.1945 imele jugoslovansko državljanstvo, niso pa ga imele v času podržavljenja, ne morejo biti upravičenci do denacionalizacije. Na takšno razlago določbe je opozorilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (točka 28-43 obrazložitve). Tudi za umrlo osebo je treba ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen. Če je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan, ob smrti pa državljan države, ki že ima z zakonom urejeno denacionalizacijo (na primer Hrvaška, Bosna in Hercegovina) ali države, ki je po drugi svetovni vojni izvedla podržavljenje, ni pa še sprejela predpisov o vračanju in ga šele pripravlja (na primer Srbija), pa je treba ugotoviti tudi, kakšno je glede na državljanski status denacionalizacijsko razmerje v tej državi. Zato je pomembno republiško državljanstvo J.A. in M.F. ob njuni smrti in ne le, da sta tedaj imela jugoslovansko državljanstvo. Kot izhaja iz odločb Upravne enote R. z dne 7.4.1998 in z dne 9.3.1999, sta se imenovana ob smrti štela za državljana Ljudske Republike Srbije. Na odločitev ne more imeti nobenega vpliva, da nista imela državljanstva Zvezne Republike Jugoslavije, saj sta prej umrla, ker je, kot pravilno navaja tožena stranka, za odločitev pomembna vzajemnost glede denacionalizacije, ki mora obstajati v času odločanja o denacionalizaciji. Za pridobitev statusa upravičenca bi morala biti podana vzajemnost glede denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo oziroma ZRJ. Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo oziroma ZRJ ni sklenjena nobena meddržavna pogodba o priznavanju pravice do denacionalizacije, niti Republika Srbija še ni sprejela svojega zakona, ki bi sistematično urejal vračanje po drugi svetovni vojni prisilno razlaščenega premoženja. Tako ni izpolnjen zakonski pogoj vzajemnosti za denacionalizacijo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da M.F. in J.A. nista bila tuja državljana niti v času podržavljenja niti ob smrti. ZDen ne ureja primere, ko je takšna fizična oseba umrla pred razpadom bivše Jugoslavije. Zato so vsi takratni jugoslovanski državljani upravičeni do denacionalizacije premoženja na območju Republike Slovenije.

Potrebno je ločiti primere, ko gre za tujega državljana države, ki že ima sprejeti predpis o denacionalizaciji in države, ki nimajo sprejetih predpisov o denacionalizaciji. Pogoj vzajemnosti se ugotavlja le v prvem primeru, ne pa tudi v drugem primeru.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoji odločitvi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da prejšnja lastnika ob svoji smrti nista bila slovenska državljana, ugotovljeno je bilo tudi, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDen-B. Tožnica namreč ni izkazala, da bi bil med Republiko Slovenijo in takratno ZRJ oziroma sedaj Srbijo in Črno goro sklenjen mednarodni sporazum. Ob navedenih ugotovitvah tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazan status denacionalizacijskega upravičenca. Zahteva je bila zato pravilno zavrnjena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, kako je potrebno razlagati določbo 9. člena ZDen-B. Na podlagi pravilne razlage je bil zavrnjen tožbeni ugovor tožnice. Nima podlage v pritožbi uveljavljani ugovor, da je treba ločiti primere, ko gre za tujega državljana, ki že ima sprejete predpise o denacionalizaciji od tuje države, ki teh predpisov nima. Pomembno je le, ali je izpolnjen pogoj vzajemnosti, ali pa ta ni izpolnjen. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.