Jedro

Šele če sodišče na podlagi izjave stranke ugotovi, da je treba voditi postopek v italijanskem oziroma madžarskem jeziku ali dvojezični postopek, to ustrezno zaznamuje in za naprej po potrebi vodi tudi dvojezični postopek, po potrebi tudi s pomočjo zagotovitve ustnega prevajanja v jezik narodnosti, če ga ne razumejo vsi udeleženci postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v obsodilnem in stroškovnem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 213934/2012 z dne 7. 1. 2013, ostane v veljavi, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 284,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. V preostalem delu, glede zakonskih zamudnih obrestmi od zneska 284,22 EUR za čas od 1. 12. 2011 do dneva razsoje in glede izvršilnih stroškov v znesku 40,00 EUR je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 213934/2012 z dne 7. 1. 2013 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti 7,20 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pravočasno pritožuje toženec, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi ocenjuje, da mu je bila, kot pripadniku avtohtone madžarske manjšine, ki živi na območju, ki je opredeljeno kot dvojezično območje, v postopku kršena ustavno zagotovljena pravica, da uporablja materin jezik, to je madžarščino. Tožnik bi mu račune, opomine oziroma vse pravne dokumente moral vročiti dvojezično. Ker je to pravico toženca kršil, toženec meni, da je postopek v celoti protizakonit in protiustaven. Sodišče prve stopnje je tožencu sicer vročilo listine tožnika prevedene v madžarščino, vendar je bilo to prepozno. Hkrati pa takšno ravnanje sodišča postavlja toženca v podrejeni položaj, tako s strani tožnika, kot s strani sodišča. Toženec je tožnika pisno pozval k uporabi madžarskega jezika, vendar tožnik kot javnopravna oseba tega ni storil in je toženca še naprej diskriminiral zaradi jezika in pripadnosti manjšini. Takšno ravnanje tožnika pa naj bi neposredno vplivalo na toženčevo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da mu je pisni poziv z dne 6. 11. 2013 vročilo samo v slovenski kuverti in s samo slovenskim pravnim poukom na kuverti, s čimer je kršilo ustavo in zakonske predpise. Od sodišča druge stopnje terja pojasnilo, zakaj prvostopenjsko sodišče, ki je dolžno poslovati dvojezično, nima na voljo dvojezičnih kuvert za vročanje. Tudi v zvezi s toženčevimi postopkovnimi trditvami, da je v zadevi odločal ne „naravni“ sodnik, so razlogi v izpodbijani sodbi materialnopravno napačni. V letnem razporedu Okrožnega sodišča v Murski soboti za leto 2013 ni takega odloka, s katerim bi bil posebej določen sodnik za madžarsko ali dvojezično poslovanje, ki bi vodil ali obravnaval postopke pod (Ma) - naravni sodnik. Meni, da je madžarska manjšina v primerjavi z italijansko manjšino v Kopru, diskriminirana, saj ima italijanska manjšina pravico do naravnega sodnika, madžarska manjšina na Okrajnem sodišču v Lendavi pa te pravice nima. Pomanjkanje denarja ne more biti vzrok za kratenje človekovih in temeljnih pravic na pristojnem sodišču. Sodišču druge stopnje predlaga, da odgovori na vprašanje, ali je tak poseg in kršenje ustavnih pravic na Okrajnem sodišču v Lendavi sprejemljivo. Sicer pa predlaga še, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva po prvem odstavku 443. člen ZPP predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458 ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 458. členom ZPP in pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah pravilno uporabilo določbe materialnega prava, prav tako pa ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

7. Na podlagi 61. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR) na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, sodišče vodi postopek v uradnem jeziku, ki ga pred sodiščem uporabljata obe stranki. Šele če sodišče na podlagi izjave stranke ugotovi, da je treba voditi postopek v italijanskem oziroma madžarskem jeziku ali dvojezični postopek, to ustrezno zaznamuje in za naprej po potrebi vodi tudi dvojezični postopek, po potrebi tudi s pomočjo zagotovitve ustnega prevajanja v jezik narodnosti, če ga ne razumejo vsi udeleženci postopka (62. člen SR). Prav tako ni šlo za kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru je bila v okviru pisnega dela postopka dvojezičnost zagotovljena v skladu s tretjim odstavkom 68. člena SR s pomočjo sodnega tolmača, medtem ko se je na naroku za glavno obravnavo toženec odrekel pravici do dvojezičnega postopka in so bile na njegov predlog izjave strank in sodišča podane samo v slovenskem jeziku. Ker je bila dvojezičnost postopka zagotovljena, to, da je postopek v zadevi pred sodiščem prve stopnje vodila sodnica, ki sama madžarskega jezika ne obvlada, ne predstavljal kršitve določb pravdnega postopka,(1) in tudi 5. in 1. člena Ustave RS, kakor tudi ne kršitve toženčeve ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (15. člen Ustave RS), kot zmotno meni toženec.

8. Iz pravilnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, v katere s pritožbo več ni mogoče poseči, izhaja, da je tožnik izkazal obstoj pravnega temelja za obračun stroškov obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Tožnik je bil za izvajanje gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov, ustanovljen s strani 27 občin, med temi tudi občine Dobrovnik, v kateri živi toženec. Toženec je naroči keson za odvoz mešanih odpadkov in odvoz odpadkov plačal K. d.o.o., ni pa izkazal, da bi ob plačal tudi stroške obdelave mešanih odpadkov, ki jih utemeljeno terja tožnik.

9. Tožnik bi tožencu, kot pripadnik madžarske manjšine, ki živi na narodnostno mešanem območju, za opravljeno storitev sicer moral izstaviti dvojezični račun, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa se je toženec, glede na dejstvo, da se je na naroku za glavno obravnavo po lastnem predlogu odpovedal uporabi madžarskega jezika, s prejemom zgolj slovenskega računa tožnice lahko seznanil z vsebino računa in tudi višino obračunane storitve. Upoštevaje zagotovljeno mu ustavno pravico do javne rabe madžarskega jezika na območju občine, kjer živi madžarska narodna skupnost (11. člen Ustave RS), pa se je toženec v pravdnem postopku, kjer so mu bile vse liste tožnika vročene v madžarskem prevodu, vsekakor lahko tudi v madžarskem jeziku ustrezno seznanil z višino obračunane mu storitve, ki je bila nedvomno opravljena in toženec plačila zanjo ni izkazal. 10. Toženčeva pritožbeno vztrajanje, da terjatev tožnika ne obstoji iz razloga, ker tožnik ni izdal dvojezičnega računa, medtem ko je v ustrezno vodenem dvojezičnem sodnem postopku bilo razjasnjeno, da je bila storitev opravljena, ne pa tudi plačana, zato ni utemeljeno. Ker pa se je toženec z višino tožnikove terjatve lahko, v skladu z zagotovljeno mu ustavno pravico do javne rabe madžarskega jezika na območju občine, kjer živi madžarska narodna skupnost (11. člen Ustave RS), seznanil šele tekom pravdnega postopka, pa je sodišče prve stopnje stopnje obrestni del zahtevka omejilo tako, da je tožnik do njih upravičen šele od dneva razsoje sodišča prve stopnje.

11. V zvezi s pritožbeno grajo neuporabe dvojezičnih ovojnic, je pojasniti, da bi na podlagi 4. člena Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ovojnice, s katerimi je sodišče prve stopnje tožencu vročalo pisanja, sicer res morale biti dvojezične, vendar pa sam pravilnik vzorca takšne ovojnice v prilogah ne vsebuje in dvojezičnih kuvert ni v uporabi. Pri tem pa tožencu v obravnavanem primeru z vročitvijo z ovojnico, ki je bila zgolj v slovenskem jeziku, niso nastale nobene negativne posledice, saj je kljub temu svoje pravice v pravdnem postopku pravočasno uveljavljal. Ob tem se kot relevantna pokaže tudi okoliščina, da se je toženec na glavni obravnavi po lastnem predlogu odpovedal uporabi dvojezičnega postopka. Vročitev, ki je bila tožencu opravljena z ovojnico, ki je bila zgolj v slovenskem, ne pa tudi madžarskem jeziku, po prepričanju sodišča druge stopnje zato ni imela takšnih posledic, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

12. Pavšalno pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski sodbi v celoti obsega tudi izpodbijanje stroškovnega dela odločitve. V zvezi s slednjim toženec izrecnih pritožbenih trditev, s katerimi bi nasprotoval na prvi stopnji priznanim pravdnim stroškom tožnika, ni podal. Sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe v tem delu ne ugotavlja bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, zato pavšalno pritožbeno nasprotovanje stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženca in v obsodilnem ter stroškovnem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in peti odstavek 458. člena ZPP).

14. Toženec povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tako Vrhovno sodišče RS v Sodbi in sklepu VIII Ips 78/2012 z dne 5. 3. 2013.