Jedro

Oškodovančeva kazenska ovadba se lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe v preiskavi, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi. Omejitev uporabe tovrstnih izjav izhaja predvsem iz pomena načela neposrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega E. Z. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede na postopek je še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu izreče kazen enega leta zapora.

3. Odgovor na pritožbo je 23. 1. 2015 vložil obtoženčev zagovornik. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče tožilčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče drugače kot pritožnik ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo.

6. Uvodoma se pritožnik sklicuje na zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, sestavljena pri P. 10. 5. 2011 (list. št. 5 in 12), ki vsebujeta izjavi tedanjih naznaniteljev kaznivega dejanja B. G. in D. P., v nadaljevanju pritožbe pa sodišču prve stopnje očita, da nekritično sprejema izpovedbe obeh imenovanih, ki sta jih podala v svojstvu prič tekom preiskave in na glavni obravnavi, pri tem pa naj bi spregledalo, da sta v predkazenskem postopku na zapisnik navajala takšne podrobnosti, ki so lahko bile znane le njima. Te podrobnosti pritožnik pritožbeno tudi predstavi. V tej zvezi gre najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno naziranje, ki ga je utemeljilo tudi z splošno sprejeto sodno prakso (tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 96/94, opr. št. I Ips 107/2000, opr. št. I Ips 262/2006), da ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Tako je vrhovno sodišče med drugim tudi zapisalo, da se oškodovančeva kazenska ovadba lahko uporabi kot dokaz izključno za to, da se preveri verodostojnost njegove izpovedbe v preiskavi, ki jo glede odločilnih dejstev spremeni v nadaljnjem postopku. V takih primerih obsodilna sodba ne temelji na kazenski ovadbi, temveč na izpovedbi, dani v preiskavi. Izjavi B. G. in D. P., vsebovani v citiranih zapisnikih z dne 10. 5. 2011, ni mogoče obravnavati drugače, kot se obravnava tudi druge izjave, ki jih policija zbira na podlagi pooblastil iz 148. člena ZKP in ki same po sebi ne morejo biti dokaz, na katerega bi bilo mogoče opreti ugotovitev o obstoju določenega kaznivega dejanja in zaključek o kazenski odgovornosti storilca. Omejitev uporabe tovrstnih izjav izhaja predvsem iz pomena načela neposrednosti, kot je utemeljeno v določbi prvega odstavka 355. člena ZKP, ki predpisuje, da sme sodišče svojo sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.

7. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtoženec zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, medtem ko nekdanja naznanitelja, sedaj priči B. G. in D. P., nista potrdila pomembnih dejstev in okoliščin, ki so bile zapisane v njunih izjavah. Tudi pritožnik se strinja s tem, da je B. G., sicer temeljito zaslišan, tako tekom preiskave kakor tudi na glavni obravnavi, odločno zanikal vsebino zapisnika. Glede D. P. pa pritožnik izpostavlja, da je vendarle pred preiskovalnim sodnikom, ko se mu je predočila izjava iz predkazenskega postopka, potrdil, da se na njej nahaja njegov podpis in izjavil: „če je tako zapisano potem pač ne morem reči nič drugega“. V nasprotju s pritožnikom, ki predvsem na podlagi te izjave dokazuje storitev predmetnega kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tako oblikovana izjava iz predkazenskega postopka ne more zadostovati za obsodilno sodbo. Pri natančnem branju zapisnika o zaslišanju D. P. pred preiskovalnim sodnikom 30. 5. 2013 (list. št. 85) namreč izhaja, da je priča že v prvem odstavku zatrjevala, da droge ni kupila od obtoženega E. Z., ki naj ga tedaj sploh ne bi poznal. Obtoženca so mu na policijski postaji opisali kot osebo z dolgimi lasmi, ki pa jih tisti, od katerega je drogo kupil, ni imel. Zato pritožnik protispisno prikazuje, kot da naj bi obtoženec navajal še v tem smislu, da je to edini primer, ko naj bi od obtoženca kupil heroin. Priča kaj takega ni izpovedala. V preiskavi je zanikala, da bi drogo kupila od obtoženca, na glavni obravnavi pa kot dejanskega prodajalca navajala osebo z imenom J. Res je, kot trdi pritožnik, da sta policista S. V. in V. J., zaslišana kot priči, izpovedala (sicer bolj na načelnem nivoju), da sta B. G. in D. P. izjavi podala prostovoljno, brez kakršnekoli prisile ali pogojevanja, a po mnenju sodišča druge stopnje to še vedno ne more izpodbiti zavzetega stališča, da na teh izjavah sodba ne more temeljiti.

8. Niti S. F., ki je bil kritičnega dne sicer prevoznik B. G. in D. P., zaslišan kot priča, ni z vso zanesljivostjo potrdil, da so se na poti v Ž. ustavili tudi v V. Povedal je, da se tega ne spominja, res pa ni izključil te možnosti. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da se je obtoženec, v času, ko naj bi bilo dejanje z dne 10. 5. 2011 storjeno, dejansko nahajal v V., kjer je opravljal družbeno koristno delo za Š. Iz obrazca za ugotavljanje prisotnosti z dne 9. 11. 2011 (list. št. 148) izhaja, da je bil na delu od 7. do 15. ure. Njegovo prisotnost je potrdila tudi priča Z. J., ki pa ji ni bilo znano, če je obtoženec tistega dne zapuščal delovno mesto. Res je na splošno izpovedala, da imajo zaposleni možnost iti na malico ali na cigaret, vendar ta podatek še ne dokazuje, da je obtoženec tistega dne dejansko storil očitani mu dejanji. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno dognalo, da je glede lastništva tel. št. 070/... lahko ugotovilo le, da po evidencah operaterja AA pripada uporabniku predplačniškega paketa, o katerem nimajo podatkov, obe priči torej B. G. in D. P. pa tekom kazenskega postopka nista potrdili, da sta z obtožencem komunicirala prav preko te številke. Podatek na območju katere bazne postaje se je obtoženec nahajal v času, ko naj bi storil obe dejanji 10. 5. 2011, niti ni relevanten, saj tudi sam ne zanika, da se je nahajal v V. Glede na odsotnost zanesljivih podatkov o uporabniku tel. št. 070/..., pri odločanju o dokazanosti izvršitve predmetnega kaznivega dejanja ne more pretehtati pritožbeno zatrjevano število komunikacij med uporabnikom te telefonske številke ter P. in G. In nenazadnje, čeprav pritožnik meni, da je storitev kaznivega dejanja obtožencu v celoti dokazana, z ničemer ni dokazno podkrepil prvega očitka iz opisa kaznivega dejanja, in sicer, da naj bi obtoženec 21. 4. 2011 pred vrati stanovanja na naslovu L., prodal B. G. 0,80 grama heroina za kupnino 40,00 EUR niti v tem delu ni skušal izpodbijati razlogov, ki jih je v oprostilni sodbi zavzelo prvostopenjsko sodišče. 9. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).