Jedro

Oškodovanec kot tožilec ni predložil dokazov, ki bi podprli utemeljenost očitkov obdolženki o lažnem oziroma goljufivem zatrjevanju in prikazovanju dejstev v času izposoje denarja. Predloženi dokazi potrjujejo zgolj obstoj upniško-dolžniškega razmerja med oškodovancem kot tožilcem in obdolženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom po nestrinjanju preiskovalnega sodnika na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 186. člena ZKP zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca zoper obdolženo A. A., zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke obdolženke in njene zagovornice.

2. Zoper sklep se pritožujejo pooblaščenci, kot navajajo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo naj sodišče druge stopnje napadeni sklep razveljavi in ″vrne v ponovno odločanje″.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženke B. B., odvetnica v ..., ki meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter naloži oškodovancu kot tožilcu v plačilo stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pooblaščenci oškodovanca kot tožilca neutemeljeno zavzemajo za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. Pooblaščenci izpodbijajo pravilnost prvostopenjskega zaključka o neobstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženka storila v zahtevi za preiskavo očitano ji kaznivo dejanje. Vendar pritožbene trditve, da je obdolženka v času izposoje denarje oškodovancu prikazovala, da sama posluje z družbo in zamolčala slabo finančno stanje le-te; da izposojenega denarja ni porabila v skladu z zatrjevanim; ter da je obdolženka leta 2014 vložila predlog za osebni stečaj in odpust obveznosti, ne vnašajo dvoma v pravilnost pritožbeno napadenega zaključka.

7. Zaključek, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženka oškodovancu kot tožilcu prikrivala ali lažno prikazovala okoliščine glede posojenega denarja, je sodišče prve stopnje celovito obrazložilo po utemeljeni ugotovitvi, da v spisu ni dokazne podlage za drugačen zaključek. Tudi drugostopenjsko sodišče pritrjuje v izpodbijanem sklepu podanim zaključkom, da oškodovanec kot tožilec ni predložil dokazov, ki bi podprli utemeljenost očitkov obdolženki o lažnem oziroma goljufivem zatrjevanju in prikazovanju dejstev v času izposoje denarja. Predloženi dokazi potrjujejo zgolj obstoj upniško-dolžniškega razmerja med oškodovancem kot tožilcem in obdolženko. V nasprotju s pritožbeno zatrjevanim ni pomislekov, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bil oškodovanec kot tožilec seznanjen s slabim finančnim stanjem obdolženke že ob izposoji denarja, kar je v zadostni meri izkazano s tem, da so posamezni obroki že zapadli v plačilo pa posojeni zneski denarja niso bili vrnjeni. Okoliščine, da naj bi obdolženka že v trenutke izposoje denarja vedela, da slednjega ne bo mogla vrniti niso ustrezno podprte z dokazi. V zahtevi za preiskavo se v podkrepitev tega očitka zgolj na načelni ravni izpostavlja vedenje obdolženke o zelo slabem finančnem stanju družbe, ki je privedlo do tega, da je bila družba izbrisana iz poslovnega registra. Enaka ugotovitev pa velja tudi glede v zahtevi in pritožbi izpostavljene okoliščine, da je bil nad obdolženko začet postopek osebnega stečaja. Vse to namreč brez dvoma obdolženki ob izposoji denarja iz razlogov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih sodišče stopnje sprejema kot pravilne, ni moglo biti znano. Po sodbi drugostopenjskega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o financiranju nakupa stanovanja obdolženkinega sina, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo stanovanje kupljeno šele leta 2014 in je obremenjeno s hipoteko v korist banke, kar potrjuje zatrjevanje obdolženke, da je bilo stanovanje kupljeno na kredit. Pritožbeno problematizirano zaslišanje obdolženkinega sina glede nakupa stanovanja, zato ne bi moglo privesti do drugačne odločitve.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede prekluzije pri predlaganju dokazov in predlaganim dokazom zaslišanja sina obdolženke pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je temeljni namen sodne preiskave zbiranje dokazov in podatkov, ki so potrebna za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (drugi odstavek 167. člena ZKP). Do tega lahko pride le tedaj, kadar je podan temeljni pogoj za uvedbo preiskave, to je obstoj utemeljenega suma, da je prav oseba zoper katero se zahteva preiskava storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenega suma pa mora biti podan že ob uvedbi preiskave, ne pa da se zanj v preiskavi podatki in dokazi šele zbirajo.

9. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer na podlagi tarifne številke 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 30,00 EUR.