Jedro

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odpeljal s kraja nesreče, oškodovanca pa sta tam ostala, toženec ni imel opravičljivega razloga za zapustitev kraja prometne nesreče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2329/2016 ostane v veljavi v delu s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 6.078,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka. Pod II je isti sklep o izvršbi razveljavilo glede 803,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka. Pod III je odločilo o stroških postopka.

2. Takšno sodbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo v celoti ugodi. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno spremembo tako, da se zniža dosojena odškodnina.

3. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko izvedenec prometne stroke ugotovi do kakšnih poškodb je v prometni nesreči prišlo. Oškodovanca sta bila še istega dne kot se je zgodila prometna nesreča pregledana v Splošni bolnišnici Ptuj. Kakšne poškodbe sta oškodovanca lahko utrpela je sodišče prve stopnje razjasnilo z izvedencem prometne stroke (kako intenzivne so bile sile pospeška in pojemka), ki je ugotovil, da bi oškodovanca ob trčenju lahko utrpela manjše poškodbe, če sta nagnjena k poškodbam. Že izvedenec prometne stroke je poškodbe dopustil, čeprav slednje niso njegovo področje in jih mora, kakor pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ugotoviti izvedenec medicinske stroke, ki je bil v tem postopku tudi postavljen.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče je pravilen. Toženec tudi, če je šlo za prometno nesrečo prve kategorije iz 1. točke drugega odstavka 209. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ne bi smel odpeljati s kraja nezgode, ampak bi moral ustaviti in nasprotnemu udeležencu nuditi svoje podatke (1. točka drugega odstavka 110. člena in 5. člen ZPrCP). Toženec je sam povedal, da je po nesreči odpeljal, da je sicer opazoval kraj nesreče, vendar se tja ni več vrnil. Glede oškodovancev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta ustavila svoj avto, poklicala policijo in nanjo tudi počakala. Drugačen zaključek glede na podatke policije in ugotovljeno mesto, kjer je stalo njuno vozilo (izvedenec je ugotovil, da sta stala na mestu, kjer je vozilo ustavilo po nesreči) ni mogoč.

7. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec odpeljal s kraja nesreče, oškodovanca pa sta tam ostala, toženec ni imel opravičljivega razloga za zapustitev kraja prometne nesreče. 8. Izvedenec medicinske stroke je ugotavljal samo posledice, ki so oškodovancema nastale v prometni nesreči, izključil je vpliv degenerativnih sprememb, operacijo srca in ostale zdravstvene težave, ki na samo poškodbo - zvin vratne hrbtenice ne morejo vplivati in tekom postopka niso bile zatrjevane.

9. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazlagati, da ni šlo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, saj ti dve vrsti nepremoženjske škode nista bili predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ta je vtoževala le regres iz naslova telesnih bolečin in strahu.

10. Glede strahu je sodišče prve stopnje pri obeh oškodovancih ugotovilo le kratek in kratkotrajen strah za katerega je za vsakega oškodovanca določilo odškodnino v znesku 200,00 EUR, zato sekundarnega strahu, ki ga sploh ni ugotovilo, ni bilo dolžno obrazlagati.

11. Tožena stranka nasprotuje višini dosojenega regresa iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da je primerna odškodnina za oškodovanko T. C. iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1.700,0 EUR, za J. C. pa 1.100,00 EUR. Glede ugotovljene višine odškodnine za strah se tožena stranka ne pritožuje.

12. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je T. C. (oškodovanka) utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino zapestja, - trpela trajne lahke bolečine en teden in občasne lahke en mesec, nevšečnosti med zdravljenjem: pregled v urgentni ambulanti, RTG snemanje, 2x pregled pri osebnem zdravniku in 9 dni bolniškega staleža - da je J. C. (oškodovanec) utrpel zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnega koša, - trpel lahke telesne bolečine en teden, občasne lahke telesne bolečine en mesec ter nevšečnosti med zdravljenjem: pregled v urgentni ambulanti, RTG snemanje 2x, pregled pri osebnem zdravniku in bolniški stalež 4 dni.

- da sta oškodovanca trpela kratkotrajen srenje hud strah ob trčenju in zaskrbljenost do pregleda v bolnišnici je odškodnina za telesne bolečine za oškodovanko v višini 1.100,00 EUR in za oškodovanca v višini 1.000,00 EUR ter iz naslova strahu za vsakega v višini 200,00 EUR primerna.

13. Neutemeljena so pritožbena izvajanja obeh pravdnih strank glede pravilne odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu. Odškodnina za oba oškodovanca je odmerjena v skladu s sodno prakso (Vrhovno sodišče RS je v zadevi II DoR 289/2012, kjer je bila v podobnem primeru dosojena podobna odškodnina, dopustitev revizije zavrnilo, ker ni šlo za odstop od ustaljene sodne prakse) in je glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in strahu odmerjena v skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

14. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).