Jedro

V obrazložitvi zamudne sodbe je sodišče prve stopnje povzelo iz tožbe izhajajoče dejansko stanje, ni pa apliciralo dejanskega stanja na ustrezno pravno normo. Pritožnik graja ravno ta subsumpcijski sklep - subsumpcijo za višino zahtevka pravnorelevantnih dejstev na materialnopravno podlago. Ker ga izpodbijana sodba ne vsebuje, je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je tožencema naložena solidarna obveznost plačila 16.685,96 € odškodnine z obrestmi.

Po svojem pooblaščencu se pravočasno pritožuje drugi toženec. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ne obstajajo pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nujno potrebno bi bilo resničnost tožbenih trditev preveriti z izvedencem travmatološke in ortopedske stroke. Gre za objektivno ugotavljanje stanja, kar lahko stori le izvedenec, ker pravnik znanja s področja medicine ne poseduje. Trdi, da je nepravilno uporabljeno materialno pravo, ker je zahtevku v celoti ugodeno. Splošno znanje omogoča zaključek, da tožnik ne trpi duševnih bolečin niti zaradi zmanjšanja aktivnosti niti zaradi skaženosti. Po artroskopiji mesto operacije povsem rutinsko zašijejo z enim šivom in se mesto operacije čez nekaj mesecev sploh ne vidi več, ker ga preraste koža. Zato zaradi skaženosti tožnik ne more trpeti. Po mnenju pritožnika 40 let star moški ne more imeti duševnih bolečin zaradi nevidnih brazgotinic na kolenu. V vsakem primeru je tožbeni zahtevek pretiran in ni skladen s poškodbo, še manj pa s sodno prakso. Prevozni stroški v višini 284,82 € so prisojeni na podlagi tožnikove izjave in sodba ne vsebuje dokazne ocene te izjave. Sodba ne vsebuje niti dokazne ocene ostalih dokazov. Opozarja, da tožnik ni predložil dokazila o tem, da naj bi bil povzročitelj škode zaposlen pri drugotoženi stranki. Za nezgodo je odgovoren kvečjemu povzročitelj V. C., ki je bil obravnavan s strani Policijske postaje Celje in spoznan za odgovornega povzročitve prometne nesreče, zaradi česar mu je bil skladno s čl. 23/2/1 ZVCP izdan plačilni nalog s kaznijo. Predlaga, da se postopka udeležuje ZV, pri kateri ima zavarovano odgovornost. Viličar, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, je bil zavarovan pri Z... d.d., zato naj sodišče tudi njo obvesti o pravdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe, med drugim tudi to, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Povzelo je v tožbi zatrjevana dejstva - torej iz tožbe izhajajoče dejansko stanje, ni pa apliciralo dejanskega stanja na ustrezno pravno normo. Glede temelja pravno podlago sicer delno (glede drugega toženca) navaja, glede izbire vrste satisfakcije za utrpelo škodo (denarne odškodnine) in višine denarne odškodnine pa ne navaja niti pravne podlage in torej tudi ne aplicira dejanskega stanja na ustrezno normo.

Pritožnik med drugim graja ravno ta subsumpcijski sklep - subsumpcijo za višino zahtevka pravno relevantnih dejstev na materialno pravno podlago. Ker ga izpodbijana sodba ne vsebuje, je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more navesti, saj bi v primeru, da bi to storilo, strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva (25. čl. Ustave RS). Podana je kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP, zato je zamudna sodba na podlagi 1. odstavka 354. čl. ZPP razveljavljena. Ker je pritožbo vložila le drugo tožena stranka, toženca pa nista enotna sospornika, je sodba razveljavljena le v delu, ki se nanaša na pritožnika. Dne 27.3.2009 je tožnik tožbo zoper drugega toženca umaknil, česar pa v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, ker umik tožbe po zaključku glavne obravnave ni dovoljen (2. odstavek 188. čl. ZPP).

Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati dejansko stanje, podajati dokazno oceno ... in da zato brez strokovne pomoči (izvedenca) ne more odločiti. Za odločitev o zahtevku potrebna dejstva so vsebovana v tožbi in jih v primeru izdaje zamudne sodbe ni treba ugotavljati. Sodišče preveri le, ali so (da niso) v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi in običajno za to ne potrebuje strokovne pomoči. Tudi za subsumpcijo pravno relevantnih dejstev na pravno podlago je relevantno pravno znanje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.