Jedro

Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.999,00 EUR ter pravdne stroške (točka I izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.127,10 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v (točka II izreka).

2.Zoper to sodbo se pravočasno, z laično pritožbo pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi navaja, da je navedba sodišča, da naknadna neustavnost ne izkazuje protipravnosti ravnanja državnega organa napačna, saj ustavna odločba, to je odločba Ustavnega sodišča RS številka U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 (v nadaljevanju Ustavna odločba), določa, da Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) ne daje podlage za sprejemanje ukrepov. Pri tem se sklicuje še na sodno prakso (VS RS sodba IV Ips 63/2014 z dne 16. 9. 2014), na 6. člen Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in v zvezi z njim sodno prakso VS RS (IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013), na 29. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter na sodbe ESČP (Perak proti Sloveniji številka 37903/09 z dne 1. 3. 2016, Kariš proti Sloveniji številka 24383/12 z dne 13. 11. 2014, Gaspari proti Sloveniji številka 21055/03 z dne 21. 7. 2009, Letonja proti Sloveniji številka 10397/20 z dne 6. 7. 2023 in Berdajs proti Sloveniji številka 10390/09 z dne 27. 3. 2012). V obravnavani prekrškovni zadevi je bila podana zahteva za sodno varstvo, ki ji je sodišče ugodilo in postopek ustavilo (ZSV 396/2021 z dne 28. 12. 2021), ker dejanje, ki se je očitalo tožnikoma (pravni osebi in tožniku kot fizični osebi) ni prekršek, pri čemer se je sodišče oprlo na že citirano Ustavno odločbo. Kljub temu je sodišče v predmetni zadevi odločilo, da tožba ni utemeljena. Sodnik je na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) dolžan upoštevati URS in delovati neodvisno. V navedeni prekrškovni zadevi je sodišče sodilo pristransko in odvisno, kar pomeni kršitev poštenega sojenja in enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic (23., 22., 14. člen URS). Neizvedba zaslišanja predlaganih prič pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi predlagane priče izkazale vpliv ter posledice delovanja tožene stranke na pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe, saj so zaznavale psihično stanje tožnika in vedo izpovedati o njem. V času pandemije v državi ni bilo razglašenega izrednega stanja, zato so bile vse omejitve nezakonite, kar je temelj za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS. Država lahko prepove z Ustavo določene pravice le, če razglasi izredno stanje, za omejitev svobode podjetništva pa mora navesti prepričljive razloge, iz katerih izhaja nujnost prepovedi, primernost in sorazmernost. Ustava državi ne daje pristojnosti, da se poslovanje v državi in po njej kar prepove, razen če je razglašeno izredno stanje, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Sodišče je kršilo enakost orožij, ker ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik predlagal, zaslišalo je le inšpektorja A. A., čeprav iz prakse pogosto izhaja, da so inšpektorji pristranski in podkupljivi in je njegovo zaslišanje nasprotje interesov ter bi lahko bil zaslišan kot oseba, ki je izvedla postopek, ne pa kot priča (181. člen Zakona o upravnem postopku - ZUP). Asistenca Policije je bila neupravičena, z njo sta inšpektorja prišla brez upravičenega vzroka ter tožnika takoj kriminalizirala in prestrašila. Zaradi prihoda policije na kraj dogodka sta bila okrnjena njegov ugled in dobro ime, policijsko spremstvo mu je povzročilo neprijeten občutek, počutil se je kriminaliziranega, saj je bilo sredi belega dne in na ulici, kjer je bilo vidno, da uradne osebe spremlja policija, kar nakazuje na marsikatero domnevo pri tretjih osebah in vpliva na dobro ime in ugled. Tudi druge enako delujoče premične tržnice so v tem času delovale, vendar brez sankcij, kar pomeni neenakost pred zakonom. Iz odločbe Tržnega inšpektorata RS, OE ... z dne 22. 1. 2021, številka 7100-2505/2020-4- 31006 napačno izhaja, da je podal izjavo, da se naročila strank ne zbirajo in zato prodajno mesto ni organizirano kot prevzemna točka, saj se naročila za prevzem blaga strank ne rabijo zbirati, če se naročilo opravi takoj po klicu in stranka nato ob prihodu pove, po kaj je prišla. Zatrjevana škoda je izkazana. Izkazan je negativen poslovni izid, hkrati pa vznemirjanje ter stres zaradi prepovedi prodajanja ter strah pred nelikvidnostjo pravne osebe, kar izkazuje psihične bolečine tožnika. Šlo je za izkazovanje moči nad pravno in odgovorno osebo pravne osebe. O tem naj bi izpovedal tožnik ter priče B. B., C. C. in D. D. ter E. E. Stroškov ne priglaša.

3.Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4.V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, temveč za redni pravdni postopek, ki se je pravilno vodil po pravilih, ki zanj veljajo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo (premoženjsko in nepremoženjsko), ki naj bi jo povzročila tožniku tožena stranka 1.) zaradi protipravnega ravnanja Tržnega inšpektorata RS, OE ... pri vodenju postopka zoper njega in izdaje nezakonitih odločb in 2.) zaradi zakonodajne protipravnosti, ker so bili sprejeti ukrepi oziroma prepovedi z Odlokom v nasprotju z URS.

6.Tržni inšpektorat je v prekrškovnem postopku v zvezi s prodajo na premični stojnici v ... vodil postopek zoper pravno osebo in zoper tožnika kot odgovorno osebo te pravne osebe. Na podlagi inšpekcijskega pregleda 19. 12. 2020 je prepovedal nadaljnjo prodajo ter pravni osebi in tožniku kot odgovorni osebi izrekel globi z izdajo odločbe o prekršku z dne 22. 1. 2021, številka 7100-2505/2020-4-31006 v (v nadaljevanju Odločba o prekršku), vse pa skladno z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikov v RS (v nadaljevanju Odlok). Postopek je bil zaradi vložene zahteve za sodno varstvo, ki ji je sodišče ugodilo s sodbo ZSV 396/2021 z dne 28. 12. 2021 ustavljen, ker je sodišče ugotovilo, da dejanje, ki se je očitalo tožniku in pravni osebi ni prekršek, pri čemer se je oprlo na že citirano Ustavno odločbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tržni inšpektorat (oziroma zanj inšpektorja), ki sta opravljala inšpekcijski postopek tako v postopku inšpekcijskega nadzora in (hitrem) postopku prekrškov kot pri izdaji odločb v teh postopkih ni ravnal (kvalificirano) protipravno ter posledično na tej podlagi odškodninska odgovornost države po 26. členu URS ni podana.

6.Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi sprejetega Odloka in izvrševanjem ukrepov, odrejenih z njim, toženi stranki ni mogoče očitati zakonodajne (kvalificirane) protipravnosti. Ugotovilo je, da je dejansko prišlo do (začasne) omejitve tožnikovih ustavno zajamčenih pravic do svobodne gospodarske pobude in svobode dela na podlagi ustavno neskladne 4. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in Odloka, kar pa posledično ne predstavlja najhujše kršitve ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov in posledično kvalificirane protipravnosti ravnanja države. Ustavno sodišče s citirano Ustavno odločbo 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB ni razveljavilo, temveč je zgolj ugotovilo njeno neskladnost z URS, njeno uporabo pa še naprej dopustilo do odprave neskladnosti, ker bi razveljavitev izpodbijane zakonske ureditve lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja kot v primeru, če se protiustavna ureditev za določen čas ohrani v veljavi, saj bi z razveljitvijo bili ogroženi pravica do zdravja in življenja, ki sta temeljni ustavni vrednoti. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo še izvedene postopke na podlagi Odloka z vidika sorazmernosti posegov v človekove pravice ter posledično zaključilo, da državi tudi v tem obsegu ni moč očitati (kvalificirane) protipravnosti po 26. členu URS.

7.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje ter vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki jih je obširno in argumentirano, s celovito dokazno ceno, obrazložilo in jih kot take, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sprejema tudi sodišče druge stopnje. V odgovor pritožbenim grajam sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

8.Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava, ki zahtevajo poleg obstoja (kvalificiranega) protipravnega ravnanja iz prvega odstavka 26. člena URS še kumulativen obstoj nastanka škode, vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo, ki predpostavljajo domnevo odškodninske odgovornosti, (prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s 148. členom OZ). Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je vprašanje protipravnosti ravnanja oblastnega organa, ki jo je potrebno presojati v smislu kvalificirane stopnje oziroma kršitve (zavestna, naklepna in očitna kršitev), ki se je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v sodni praksi pokazala v primerih: nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabe jasne zakonske določbe ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso; v grobem kršenju pravil postopka in drugem. V danem primeru je bila oblastna dejavnost oziroma izvrševanje le-te udejanjeno v postopkih inšpekcijskega nadzora in prekrškovnem postopku po prekrškovnem organu, vodenim zoper tožnika preko tržnega inšpektorata RS, OE ... (v nadaljevanju Tržni inšpektorat).

9.Ni utemeljena pritožbena graja, da je zaradi retroaktivnega posega, to je posega za nazaj z Ustavno odločbo, podana protipravnost ravnanja državnega organa. Zgolj to dejstvo namreč ni dovolj in, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, samo po sebi ne predstavlja protipravnosti ravnanja državnega organa, v konkretnem primeru Tržnega inšpektorata. Sodišče prve stopnje se je do te pritožbene graje temeljito in z argumenti opredelilo v točkah 25 do 32 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da sta bila v prekrškovnem postopku inšpekcijskega organa uporabljena 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB ter Odlok Vlade RS res ustavno neskladna, vendar pa Ustavno sodišče s citirano Ustavno odločbo sicer ustavno neskladne zakonske določbe ni razveljavilo, ugotovilo je zgolj njeno neskladnost z Ustavo RS, njeno uporabo pa še naprej dopustilo do odprave neskladnosti ob tehtanju na eni strani protiustavnega stanja in na drugi strani ogroženosti pravice do zdravja in življenja kot temeljni ustavni vrednoti, kar posledično pomeni, da sodišče z veljavnim podzakonskim predpisom (Odlok) sprejetim na podlagi protiustavne zakonske določbe (4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB) ni odpravilo, temveč določilo njegovo uporabo do odprave ustavne neskladnosti, kar pomeni, da so morali državni organi postopati v skladu s citirano zakonsko določbo ter sprejetim Odlokom. Sama uporaba citiranih predpisov s strani inšpekcijskega organa v času opravljanja postopka in izdaje odločbe zato ne predstavlja protipravnega ravnanja, v tej posledici pa tudi ni podana odškodninska odgovornost države zaradi ravnanja njenih organov. Protipravnost ravnanja je namreč ena izmed predpostavk, ki mora biti kumulativno podana za odškodninsko odgovornost države. Ob odsotnosti protipravnega ravnanja pa je pretrgana tudi vzročna zveza nastanka zatrjevane škode. Odškodninska odgovornost države zaradi ravnanja njenega organa (Tržnega inšpektorata), ki je bilo v skladu s sicer retroaktivno ugotovljeno protiustavno zakonsko določbo ZNB in Odlokom, iz navedenih razlogov ni podana.

10.Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da je Tržni inšpektorat ob vodenju postopka in izdaji prekrškovne odločbe ravnal protipravno. Tožnik ponovno, kot že v postopku na prvi stopnji zatrjuje, da ni bil deležen kontradiktornega postopka ter je bil spoznan za krivega prekrška le na podlagi opažanja uradnih oseb, s čimer mu niso bile dane ustrezne in zadostne možnosti zavzeti stališče glede dejanskih ter pravnih vidikov očitkov; nadalje, da sodišče ni zaslišalo prič; da je kršilo enakost orožij zaradi zaslišanja inšpektorja A. A., ne pa tudi ostalih prič; da asistenca policije ni bila upravičena ter da je Tržni inšpektorat nepravilno uporabil določbe Odloka. Na vse te pritožbene graje je obrazloženo in na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene le-teh odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej točke 13 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik v pritožbi zgolj posplošeno navaja in izpostavlja zgoraj navedena dejstva, hkrati pa razlogom sodišča prve stopnje, ki se je o vseh teh okoliščinah argumentirano izreklo in posledično sprejelo zaključke, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev, konkretizirano ne nasprotuje. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da ravnanje državnih organov kot oblastnih organov v inšpekcijskem oziroma prekrškovnem postopku ne odstopa od običajnih metod dela in službenih dolžnosti ter ocenjuje, da je bilo njihovo ravnanje v okviru potrebne skrbnosti.

Tako je ugotoviti, da je v zvezi z vprašanjem pravičnega sojenja, ko tožniku naj ne bi bila dana možnost izjasniti se v postopku, sodišče prve stopnje v točkah 16 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazloži za kakšen postopek je šlo ter da takrat veljaven Zakon o tržni inšpekciji v (v nadaljevanju ZTI) ni določal izvedbe obligatorne ustne obravnave (29. člen ZTI). Tožniku so bila zagotovljena procesna jamstva, bil je navzoč ob izvedbi inšpekcijskega nadzora ter je imel možnost izjasniti se še pred izdajo ustne odločbe o takojšnji prepovedi. Pred ugotovitvijo v postopku inšpekcijskega nadzora mu je bila dana možnost posredovanja pisnih pripomb na vsebino zapisnika, kasneje, po prejemu pisne odločbe pa je imel možnost vložiti ustrezno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo celoten tek postopka ter dejanske in pravne možnosti, ki jih je tožnik imel, čemur tožnik konkretizirano v pritožbenem postopku ne nasprotuje, v tej zvezi pa zato tudi ni možen nadaljnji preizkus na pritožbeni stopnji. Sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje povzema kot pravilne.

V enaki meri se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do pritožbene graje o vprašanju upravičenosti spremstva policije ob izvedbi inšpekcijskega nadzora. Ugotovilo je, da je bila prisotnost policistov skladna z določbo 23. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki daje podlago inšpektorjem, da lahko zahtevajo pomoč policije, ki je bila v tistem času zgolj preventivna in tudi odraz takratnih razmer. Zgolj prisotnost policistov, ki se v inšpekcijski nadzor niso vmešavali, sama po sebi ne more biti razlog, ki bi kazal na nepravilnost izvajanja postopka. Sodišče prve stopnje ima tudi o tem obrazložene in dokazno podprte razloge, ki jim tožnik konkretno ne oporeka, zgolj pavšalno in nekonkretizirano zatrjevanje neupravičenosti spremstva policije in nestrinjanje z njim pa ne more pripeljati do drugačnega zaključka, s čimer se izkaže pritožba tudi v tej smeri za neutemeljeno.

Nadalje ni utemeljena pritožbena graja v zvezi z napačno uporabo določb Odloka, ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da prodajno mesto (premična stojnica) ni bilo organizirano kot prevzemno mesto kot posledica predhodnih naročil strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo z Odlokom začasno prepovedano ponujanje in prodajanje blaga in storitev neposredno potrošnikom na območju RS, z izjemami (naštetimi v prvem do četrtem odstavku 2. člena Odloka), med katerimi pa ni bilo prodaje na premičnih stojnicah, česar pritožba z golim nestrinjanjem ne more izpodbiti. Sodišče je pravilno, z zakonsko razlago opredelitve premičnih stojnic in prodaje na tržnicah ugotovilo, da je Odlok dovoljeval prodajo na tržnicah, ne pa hkrati tudi prodaje na premičnih stojnicah. Na le-teh je dovoljeval le osebni prevzem na prevzemnih mestih zaradi zagotovitve minimalnega stika s potrošniki (glej točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da v konkretnem primeru premična stojnica ni bila organizirana kot prevzemno mesto. Pri tem je sledilo tako izpovedbi priče A. A., ki je opravljal inšpekcijski pregled, kot tudi upoštevalo izpovedbo tožnika, iz izpovedbe katerega ni bilo razvidno, da je šlo za prevzemno mesto in ne za premično stojnico. Le-temu tožnik konkretizirano v pritožbi ne nasprotuje. Pritožbene trditve, da je istočasno izvajal sprejem naročil in izdajo blaga strankam, tej ugotovitvi pritrjujejo.

Pritožba nadalje graja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, temveč le inšpektorja, pri tem pa ne pove, katere priče niso bile zaslišane in kaj bi te priče vedele povedati v zadevi, temveč enostransko ocenjuje, da je inšpektor, zaslišan kot priča, izpovedal pristransko, pristranskost pa izpostavlja zgolj na splošno, "češ, da so inšpektorji pristranski in podkupljivi ter da gre za navzkrižje interesov". S tovrstnimi posplošenimi, z ničemer podprtimi trditvami tožnik ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev in posledično sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so posledica temeljite dokazne ocene, kateri kot pravilni sledi tudi sodišče druge stopnje. Za neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbena graja, da inšpektor kot uradna oseba ne more biti priča. Tožnik pri tem spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za prekrškovni postopek, v katerem je inšpektor predstavljal oblastni organ, temveč za pravdni postopek, v katerem presoja sodišče odškodninsko odgovornost oblastnega organa, to je Tržnega inšpektorata zaradi njegovega ravnanja v postopku inšpekcijskega nadzora, zaradi katerega naj bi tožniku nastala škoda, vprašanje obstoja katere je v domeni sodišča, ki presoja v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ki so v razmerju druga do druge enakovredne.

11.V pritožbi zgolj citirane številke odločb iz sodne prakse, ki jih pritožba veže z izpostavljanjem posameznih določb ESČP in URS brez ustrezne konkretizacije, v čem je njihova istovrstnost v primerjavi z okoliščinami v konkretni zadevi, so ob nezmožnosti pritožbenega preizkusa irelevantne in posledično pritožbena graja v tej smeri ni utemeljena.

12.Ob ugotovitvi, da odškodninska odgovornost države ni podana zaradi odsotnosti ene izmed predpostavk civilnega delikta, in sicer elementa (kvalificirane) protipravnosti ravnanja, je odpadlo odgovarjanje na pritožbene graje v zvezi z vprašanjem obstoja v tožbi zatrjevane škode, ki naj bi nastala tožniku (premoženjske in nepremoženjske). Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje glede vprašanja obstoja nepremoženjske škode, ki naj bi nastala tožniku, ni zaslišalo predlaganih prič, zato ni utemeljena.

13.Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena, oziroma na tiste, ki so bile dovolj konkretizirane, da so sodišču druge stopnje omogočile pritožbeni preizkus ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15.Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastale iz stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Uvodoma je v tožbi nastopala kot tožeča stranka tudi pravna oseba, katere tožba se je štela zaradi neplačila sodne takse za umaknjeno (sklep z dne 11. 10. 2023) - red. št. 51 - 54 spisa.

2Glej razloge v točkah 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v opombo 1 te sodbe.

3Odločba USRS U-I- 155/2020-24 z dne 7. 10. 2021.

4Sodišče prve stopnje se je ustrezno in dokazno podprto opredelilo do vprašanja (kvalificirane) protipravnosti in pri tem podalo argumentirano obrazložitev v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni legitimaciji inšpektorjev, spremstvu policije ob izvedbi inšpekcijskega nadzora, opustitvi zaslišanja tožnika v inšpekcijskem nadzoru ter napačni uporabi Odloka (točka 13 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe).

5Do tega se je z obširnimi razlogi opredelilo v točkah 25 do 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Glej točko 30 in 31 obrazložitev izpodbijane sodbe.

7(1) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. (2) Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.