Jedro

Ker lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga več sredstev izvršbe, pa tudi izvršbo na več predmetov, upnik nima pravnega interesa (splošna procesna predpostavka), da bi zoper istega dolžnika predlagal več izvršilnih postopkov sočasno (več postopkov zavarovanja oziroma več zavarovanj z izdajo začasne odredbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica in dolžnica sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo in razveljavilo svoj sklep o začasni odredbi Zg 85/2014 z dne 24. 6. 2014 ter dejanja, opravljena na podlagi tega sklepa, in predlog (za izdajo začasne odredbe) v delu prepovedi dolžnici za izvedbo dražbe oziroma prodaje poslovnega deleža v družbi K. d. o. o., katerega imetnica je upnica kot zastaviteljica (v višini 33,76323 % - osnovni vložek 910.095,44 EUR) zavrglo, v delu predlaganega vpisa prepovedi iz sklepa o izdaji začasne odredbe v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani pri navedenem deležu družbe K. d. o. o., iz Ljubljane pa predlog zavrnilo. Upnici je naložilo, da dolžnici povrne stroške v zvezi z začasno odredbo v znesku 30,00 EUR. Iz razlogov sklepa izhaja, da ima upnica glede prepovedi dolžnici izvedbe dražbe oziroma prodaje navedenega poslovnega deleža pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24. 6. 2014 (pravnomočen je postal 10. 7. 2014), glede vpisa predlaganih prepovedi iz sklepa o izdaji začasne odredbe v sodni register pa vpis predlaganih prepovedi zaradi zavrženja predloga glede prepovedi ni mogoč, zato ga je zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje upnica iz (kot navaja) „vseh pritožbenih razlogov“ s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in sklep sodišča prve stopnje Zg 85/2014 z dne 24. 6. 2014 vzdrži v veljavi, vsaj v 6. točki izreka. V pritožbi meni, da je sodišče z odločitvijo zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določb. Upnica je namreč že v 3. točki odgovora na ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe navedla, da izdana sklepa v ničemer ne moreta predstavljati kršitev procesne predpostavke „res judicata“, ki je sicer uporabljiva le v primeru meritornih odločb. Sodišče razen gole navedbe stališča, da se določbe ZPP uporabljajo tudi za presojo procesnih predpostavk pri vložitvah predlogov za začasno odredbo, svoje odločitve z ničemer ne obrazloži. Tudi sicer sodišče svoje obrazložitve vsebinsko ni oprlo na pravilno procesno predpostavko, kajti ob vložitvi predloga o predlogu pred Okrožnim sodiščem v Mariboru še ni bilo odločeno, tega dejstva pa sodišče v tej zadevi tudi ni ugotavljalo. Teoretično bolj pravilno bi bilo, če bi se sodišče sklicevalo na dejstvo litispendence, ki pa ne more biti upoštevna. Upnica je namreč že navedla, da je bila primorana vložiti predlog za izdajo začasne odredbe pri obeh sodiščih zaradi izpolnitve prepovedi vpisa odredbe v sodni register, za katero je podana izključno krajevna pristojnost sodišča prve stopnje. Da je upnica postopala pravilno, potrjuje tudi sicer zmotna odločitev sodišča, ki je predlog za vpis prepovedi v sodni register zavrnilo, ker o preostalih predlogih ni odločalo meritorno. Z zavrženjem dela predloga je upnici odvzeto učinkovito pravno sredstvo, kar predstavlja kršitev Ustave RS. Upnici sicer ni jasno, kako učinkovito postopati v tovrstnih primerih, ko zakon napotuje na dve različni krajevni pristojnosti. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje z zavrženjem predloga upnico (v pritožbi upnica sicer nerazumljivo navaja, da naj bi šlo za „toženo stranko“!?) sankcionira bistveno bolj, kot pa je sicer predvidena pravna sankcija ob zavrženju. Ob sedanjemu procesnemu stanju namreč upnica na noben način ne more več vložiti predloga za vpis prepovedi v sodni register. Takšna procesna ureditev bi bila neučinkovita in s tem ustavnopravno sporna. Ugovor litispendence tako ob sočasnih pravilih izključnih pristojnostih ne vzdrži pravne presoje. Upnica še opozarja, da je načelo prepovedi sojenja v isti stvari uporabno le pri meritornih odločitvah.

3. Na pritožbo je odgovorila dolžnica s predlogom, da pritožbeno sodišče upničino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, upnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka s pripadki. Meni, da so pritožbena izvajanja upnice neutemeljena, v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem ter materialno in procesnopravno zmotna. Opozarja, da ni sporno, da je v konkretnem primeru v isti zadevi med istima strankama meritorno že odločilo Okrožno sodišče v Mariboru. Utemeljen se je zato izkazal ugovor tožnice, da sta bili v isti zadevi med istima strankama izdani dve začasni odredbi s strani različnih sodišč, začasni odredbi pa sta bili vsebinsko različni. Obstajala pa je tudi možnost, da bosta v isti zadevi med istima strankama obstajala dva pravnomočna sklepa o začasni odredbi, njuna vsebina pa da bo različna. Opozarja na določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter da pri procesni predpostavki „res judicata“ ni odločilno stanje ob vložitvi predloga v določenem postopku, temveč ali je bilo o identični stvari že pravnomočno razsojeno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje s procesnega vidika pravilna. Sicer pa pritožbena izvajanja upnice (v pritožbi je navedeno, da naj bi šlo za „dolžnico“!?) v ničemer ne vplivajo na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Prav tako je nerazumljivo in nasprotujoče si polemiziranje upnice, da naj ne bi mogla več vložiti predloga za vpis v sodni register. Navedeno pritožbeno izvajanje upnice je povsem neverodostojno in nesmiselno, njeno vrednotenje domnevne neučinkovitosti procesne ureditve pa presega okvir pravno relevantnih pritožbenih izvajanj in v ničemer ne more zasejati dvoma v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za postopek zavarovanja (členi 239 do 279 Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju: ZIZ) z začasno odredbo (člen 266 ZIZ in sledeči), ko je Okrožno sodišče v Mariboru o predlagani začasni odredbi upnice zoper dolžnico (o prepovedi razpolaganja z opisanim poslovnim deležem) že odločilo s sklepom o začasni odredbi Zg 14/2014 z dne 24. 6. 2014 (nesporno). Ker lahko upnik v izvršilnem postopku (kar v skladu z 239. členom ZIZ velja tudi za postopek zavarovanja) predlaga več sredstev izvršbe, pa tudi izvršbo na več predmetov (prim. 34. člen ZIZ), upnik nima pravnega interesa (splošna procesna predpostavka), da bi zoper istega dolžnika predlagal več izvršilnih postopkov sočasno (več postopkov zavarovanja oziroma več zavarovanj z izdajo začasne odredbe). Res je sicer, da se v postopku izvršbe (in zavarovanja) določba 319. člena ZPP o pravnomočnosti sodbe oziroma „res judicati“ ne uporablja – določbe 319. člena ZPP se glede sklepa po 332. členu ZPP ne uporabljajo, v izvršilnem postopku pa neuporaba določb o pravnomočno odločeni stvari sledi tudi iz 43. člena ZIZ (umik in omejitev predloga – v izvršilnem postopku je mogoče izdati več sklepov o izvršbi oziroma o zavarovanju). A to ne pomeni, da je izpodbijana odločitev napačna, kajti zavrženje predloga je posledica neobstoja pravnega interesa upnice (zaradi obstoječega zavarovanja, to je že izdanega sklepa o začasni odredbi), na pravni interes upnice kot splošno procesno predpostavko pa pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Zato pritožnica neutemeljeno graja odločitev o zavrženju njenega predloga za izdajo začasne odredbe (tako začasno odredbo, kot jo je predlagala (v obsegu prepovedi razpolaganja s poslovnim deležem, t. j. v obsegu zavrženja predloga), namreč že ima).

6. Glede predlaganega izvršilnega sredstva o vpisu prepovedi v sodni register (točka 6. predloga oziroma izdanega sklepa) pa ne le, da drži ugotovitev sodišča prve stopnje o nemožnosti vpisa predlaganih prepovedi zaradi zavrženja predloga v preostalem delu (o prepovedi(h), ki naj bi se vpisala), temveč gre v tem delu tudi za zgolj novo izvršilno sredstvo, o katerem sodišče prve stopnje ni pristojno odločati zaradi obstoječega postopka zavarovanja, ki je v teku (nesporno pred Okrožnim sodiščem v Mariboru). Pri tem so pritožbenemu sodišču sicer nerazumljiva pritožbena izvajanja upnice o dveh izključnih krajevnih pristojnostih sodišč oziroma o odvzetem ji učinkovitem pravnem sredstvu z zavrženjem dela predloga, zato na te pritožbene trditve ne more odgovoriti.

7. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo ugovoru dolžnice ter sklep o začasni odredbi razveljavilo (ter opravljena izvršilna dejanja), kot tudi utemeljeno zavrglo oziroma delno zavrnilo predlog upnice za izdajo začasne odredbe, kar upnica s pritožbo neutemeljeno izpodbija. Izpodbijana odločitev je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena, v posledici česar je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Odločitev, da upnica in dolžnica sami krijeta stroške pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve stroškov ni upravičena, prav tako pa tudi ne dolžnica. Dolžničin odgovor na pritožbo namreč ni bil potreben, saj ni prav v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve oziroma odločitvi pritožbenega sodišča, prav nasprotno.