Jedro

Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je prisodilo povračilo 540,22 EUR stroškov postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora o nepopolni tožbi. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljala tožeča stranka. Ta bi morala dokazati, da za njen primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa je o tem sprejelo le pavšalne zaključke. Ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede, le te pa potekajo tudi v mirnodobnem času. Napačen je zaključek, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi. Sodišče ni upoštevalo vseh vojaških nalog, ki so jih pripadniki SV opravljali na meji. Ni pravilno stališče, da oddaljenost oziroma časovna izguba, do katere pride zaradi vožnje vojaka na delo, ne predstavlja razloga za neprimernost rotacije zaposlenih. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je se tožeča stranka na varovanju državne meje usposabljala. Nepravilen je zaključek, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Spregledalo je izpovedbo A. A., da bi varovanje meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost in odzivnost ter s tem kvaliteto varovanja. Glede straže pritožba navaja, da tožeča stranka ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zaradi oddaljenosti objekta D. rotacija ni primerna. Glede na kategorizacijo cest, toženka od pripadnikov ne more zahtevati, da se na objekt pripeljejo s svojim vozilom. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ne držijo pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o pomanjkljivi oziroma celo neopravljeni dokazni oceni. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to predpisuje 8. člen ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi tudi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov toženke in tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot smiselno izpostavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožeče stranke iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaška uslužbenka opravljala naloge straže, varovanja državne meje ter vojaške vaje, urjenje in usposabljanja. Toženka ji časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in ji je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe (glede nalog varovanja državne meje in straže) tožbenemu zahtevku ugodilo. Pravilno je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožeče stranke ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. 7. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bila v to vojaško dejavnost vpeta tožeča stranka.

8. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožeča stranka v spornem času opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bila vključena v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 9. Pritožba zmotno navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki jo povezuje prav z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Tožeča stranka je o tem, kakšno delo je opravljala v vtoževanem obdobju, podala ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožeča stranka v vlogah navedla vsa odločilna dejstva. To velja tudi za okoliščine o trajanju, kraju in razlogu odrejene stalne pripravljenosti, glede katerih pritožba zmotno navaja, da niso podkrepljene z ustreznimi trditvami. Zadostila je tudi dokaznemu bremenu.

10. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožeče stranke in prič, pa tudi listin.

11. Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd.. Sodišče prve stopnje je v razloge povzelo tudi te njune izjave, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do leta 2019 SV s svojimi pripadniki izvajala pomoč policiji na meji s sistemom rotacije tako, da so se pripadniki vozili na delo in dela domov, v letu 2019 pa se je spremenila organizacija delovanja tako, da se je namesto sistema rotacije pripadnikom SV odredila stalna pripravljenost. Uvedena je bila operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (vojaške taktike in tehnike). Tem okoliščinam glede na ugotovljeno dejstvo, da se narava dela oziroma poslanstvo pripadnikov SV pri tej aktivnosti ni spremenilo, pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo, pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Sodišče je torej pravilno upoštevalo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s poudarjanjem izpovedi A. A. in B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh…).

14. Sodišče pri presoji o tem ali operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji toženke ter priče B. B.. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Tudi sicer je izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede" v citirani sodbi SEU uporabljen z namenom, da se ne bi vse dejavnosti oboroženih sil razlagale kot vojaška operacija, s čimer bi prišlo do neupravičenega omejevanja pravic, ki so delavcem zagotovljene z Direktivo 2003/88. Presoja sodišča o navedenem, kot je razvidno iz obrazložitve, temelji ne več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo. Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive (slednje je sodišče prve stopnje upoštevalo), vendar le, v kolikor so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala. Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale v primerjavi z letom 2018, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki izvajala pomoč policiji s sistemom rotacije. Prav tako na naravo dela ni vplivala struktura migrantov, kot izhaja iz postopka. Tožena stranka ob dejstvu, da so se na meji policisti, ki so vodili in usmerjali delo vojakov pri izvajanju nalog, menjali na izmene, kot to ugotavlja prvo sodišče na podlagi izpovedi tožeče stranke, ne more uspeti niti s trditvami glede hitre odzivnosti, ki naj bi nujno terjala organizacijo dela v načinu stalne pripravljenosti. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, tako potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje.

15. Prvostopenjski zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, tako pritožba izpodbija neutemeljeno. Pravilna je presoja, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

16. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, je pojasnil A. A. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenosti SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

17. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do navedb toženke, da naj bi se tožeča stranka na varovanju državne meje usposabljala. Do teh navedb se je sodišče natančno in jasno opredelilo v 28. točki izpodbijane sodbe ter na podlagi izpovedi A. A. pravilno zaključilo, da varovanje državne meje ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja.

18. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja primernosti, pa tudi učinkovitosti rotacije ustrezno opredelilo v točki 31, upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, pa to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES. Kadrovska situacija ne more biti nepremagljiva ovira za uporabo določb Direktive in ne more imeti prednosti pred zagotavljanjem varovanja zdravja delavcev.

19. Pritožba se ne strinja s prvostopenjsko presojo, da oddaljenost oziroma časovna izguba, do katere pride zaradi vožnje vojaka na opravljanje vojaške dejavnosti varovanja meje, ne predstavlja razloga za neprimernost rotacije zaposlenih. Pritožbena navedba ni utemeljena. Izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 je pogojena z ugotovitvijo, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren, ker gre za tako posebno vojaško dejavnost, ne pa s tem, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren zaradi oddaljenosti kraja bivanja vojaka od kraja opravljanja vojaške dejavnosti.

20. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. 21. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožeča stranka ni bila razporejena na formacijsko dolžnost stražar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da obstaja takšna formacijska dolžnost. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožeča stranka bila. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju stražo opravljala.

22. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

23. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte, na katerih je tožeča stranka opravljala stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

24. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

25. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka za varovanje objekta v D., na katerem je tožeča stranka v vtoževanem obdobju prav tako izvajala stražo, tudi po decembru 2022 ohranila sistem stalne pripravljenosti. Presodilo je, da kljub temu ni utemeljenega razloga, ki bi preprečeval varovanje tega objekta v sistemu rotacije zaposlenih (ki se izvaja na številnih drugih objektih). Pritožba to presojo izpodbija s sklicevanjem na izpoved E. E. o oddaljenosti objekta in slabši poti do tja. Enako kot pri varovanju meje pritožbeno sodišče tudi za vojaško dejavnost straže ugotavlja, da obstoj izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je oddaljenost kraja bivanja vojaka oziroma matične enote od kraja opravljanja straže, oziroma z okoliščino, da dostop do objekta delno poteka po slabše dostopni poti. Ključna je narava dejavnosti, ki pa v primeru varovanja konkretnega objekta ni bila takšna, da zanjo rotacija ne bi bila primerna.

26. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

27. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).