Jedro

Ob ravnanju zapustnika in veliki odtujenosti med njim in toženci, sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli pravilno stališče, da toženci s tem, če zapustnika niso obiskovali in mu skušali v bolezni pomagati, niso kršili kakšne zakonite ali moralne dolžnosti in se s tem huje pregrešili nad zapustnikom, kar bi predstavljalo razlog za razdedinjenje po 1. tč. 1. odst. 42. čl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da so podani razlogi za razdedinjenje tožencev v oporoki J.J. z dne 9.8.1988, ker so toženci kršili zakonite in moralne dolžnosti do zapustnika in so zato izgubili svoje dedne pravice. Nadalje je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pok. J.J. ne spadajo nepremičnine, ki so vpisane v vl.št. 55, 328 in 329 na njegovo ime do 1/4. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo in to sama ter preko svojega pooblaščenca. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da bi moralo sodišče presojati kršitve obveznosti tožencev do zapustnika (njihovega očeta) še z moralnega vidika. Ravnanja tožencev ni mogoče opravičevati v smislu določb 2.odst. 124.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede spornih nepremičnin pa navaja, da jih je treba šteti kot skupno premoženje in čeprav delež na njem med zakoncema ni bil sporen, bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine po 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zlasti še pri podrejenem zahtevku. V zvezi s tem tožeča stranka šteje, da delna sodba ni bila na mestu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Toženci so vložili odgovor na revizijo, v katerem izpodbijajo tožničine revizijske navedbe in predlagajo zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Navedbe v tožničini lastni reviziji se nanašajo na dejansko stanje. Teh navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, zapustnik J.J. za svoje otroke - tožence ni dovolj skrbel. Družino je zapustil, ko so bili otroci še zelo majhni, stikov z njimi ni vzdrževal, plačevanju preživnine pa se je izmikal, tako da je morala njihova mati zahtevke za preživnino uveljavljati preko sodišča. Zapustnik je imel po letu 1980 nekaj stikov le s tožencem J.J., pa tudi ti so po toženčevi preselitvi prenehali. Tudi družino prvega toženca je zapustnik J.J. zapustil, ko je bil toženec star dve leti. Kasneje je toženec sicer vzpostavil stike z očetom, vendar ta ni storil ničesar, da bi stike ohranjal. Pri takem ravnanju zapustnika in veliki odtujenosti med njim in toženci, sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli pravilno stališče, da toženci s tem, če zapustnika niso obiskovali in mu skušali v bolezni pomagati, niso kršili kakšne zakonite ali moralne dolžnosti in se s tem huje pregrešili nad zapustnikom, kar bi predstavljalo razlog za razdedinjenje po 1.tč. 1.odst. 42.čl. Zakona o dedovanju. Kakšnih drugih konkretnih dejanj zapustnik v svoji oporoki ni navedel, niti jih ne zatrjuje tožnica v svojih navedbah. Zato je bil ta del tožničinega zahtevka pravilno zavrnjen.

Odločitvi sodišč, da se o primarnem zahtevku odloča z delno sodbo, o podrejenem zahtevku pa se bo odločalo pozneje, tožnica z revizijo ne more uspešno ugovarjati, ker gre za sklep, ki se tiče vodstva obravnave in proti njemu revizija ni dovoljena (1.odst. 400.čl. ZPP). Glede nepremičnin, pri katerih je vpisana lastninska pravica na zapustnika do 1/4, sta sodišči ugotovili, da so bile pridobljene v teku trajanja zakonske zveze in da spadajo v skupno premoženje. Zakonca sta se s tem, da sta sklenila kupoprodajno pogodbo tako, da sta na njeni podlagi postala solastnika: tožnica do 3/4 in zapustnik do 1/4, sporazumela o deležih na skupnem premoženju. Obstoja skupnega premoženja in nespornega deleža zakoncev na njem tožnica v reviziji ne zanika. Ni pa mogoče pritrditi njenim navedbam, da bi moralo sodišče pri odločanju o tem delu zahtevka ugotavljati in presojati vse okoliščine, od katerih je po 2.odst. 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v primeru spora odvisna višina deleža na skupnem premoženju. Tožničin zahtevek, da solastninski delež na nepremičninah ne spada v zapuščino, je bil tako pravilno zavrnjen. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.