Jedro

Ne gre za poseg v pravico do svobode govora oziroma izražanja, če se stranko denarno kaznuje za žalitev sodišča, saj ni omejena glede vsebine izjave, ampak le pri načinu podajanja izjave.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Pritožba proti sklepu o kaznovanju se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Pri Okrajnem sodišču v Sežani je predlagatelj vložil zemljiškoknjižni predlog zaradi izbrisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom Dn. št. 1220/04-8 z dne 20.9.2004 predlagateljev predlog zavrnilo in pri ustreznih vložnih številkah zaznamovalo zavrnitev predloga.

Predlagateljevo pritožbo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo, potrdilo prvostopenjski sklep in izbrisalo zaznambo zavrnitve predloga ter vložene pritožbe. Predlagatelja pa je za žalitev sodišča kaznovalo z denarno kaznijo 200.000 SIT.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil pritožbo. Izpodbija odločitev pritožbenega sodišča v zemljiškoknjižni zadevi in zatrjuje bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno odločanje Višjega sodišča v Kopru v spremenjenem senatu. Predlagatelj se pritožuje tudi glede sklepa o kaznovanju z denarno kaznijo ter zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija ni dovoljena.

S sklepom sodišča druge stopnje o zavrnitvi predlagateljeve pritožbe proti sklepu zemljiškoknjižnega sodišča je postala odločitev v zemljiškoknjižni zadevi pravnomočna. Proti sklepu sodišča druge stopnje ni pritožbe, zato je predlagateljevo pritožbo proti sklepu Višjega sodišča v Kopru o zavrnitvi pritožbe šteti kot izredno pravno sredstvo - revizijo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS št. 30/86 in 87/2002) in v zvezi s 120. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS št. 58/2003). Izjemoma sme opravljati pravdna dejanja v takšnem postopku stranka sama, če ima opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Revizijo je vložil predlagatelj sam, pri čemer ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit oziroma tega niti ni zatrjeval. Ker je torej revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe v zemljiškoknjižni zadevi vložil predlagatelj sam, take pravice pa nima, je njegova revizija nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 120. členom ZZK-1).

Pritožba proti sklepu o kaznovanju ni utemeljena.

Višje sodišče v Kopru je pri obravnavanju predlagateljeve pritožbe predlagatelja kaznovalo z denarno kaznijo 200.000 SIT. V pritožbi in v štirih vlogah sodišču je žalil sodišče in sodnico. Pravna podlaga je v 109. členu ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP in 120. členom ZZK-1). Sodišče namreč z denarno kaznijo kaznuje stranko, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Predlagatelj sicer meni, da bi višje sodišče lahko upoštevalo le vsebino pritožbe, ne pa tudi vsebine predhodnih urgenc, na katere se sicer tudi sklicuje. To stališče je zmotno, saj v določbah Zakona o pravdnem postopku take omejitve, kot jo zatrjuje pritožnik, ni. Bistveno je, da gre za vlogo v okviru sodnega postopka in da kazen izreče pristojno sodišče. Zato ne gre za nobeno kršitev postopka, ker so v sklepu o kaznovanju poleg pritožbenih trditev upoštevane tudi predlagateljeve trditve v štirih urgencah. Z vidika sklepa o kaznovanju pa je Višje sodišče v Kopru nastopilo kot prvostopenjsko sodišče ter je zato samo ugotavljalo relevantno dejansko stanje.

Predlagatelj v pritožbi zatrjuje, da ni žalil niti sodnice niti sodišča ter pojasnjuje vsebino svojih štirih urgenc in pritožbe kot nežaljivo. Vrhovno sodišče njegovim pritožbenim trditvam ne more pritrditi. V izpodbijanem sklepu so namreč povzeti deli predlagateljevih vlog, v katerih žaljivo piše o določeni sodnici, o sodišču in o sodnikih nasploh. Pritrditi je sklepu, da so citirani izrazi posmehljivi, zaničujoči in omalovažujoči. Predlagatelj pripisuje sodnikom zavestno nezakonito in kriminalno ravnanje ter ponavlja resne grožnje sodnikom. Predlagatelj v pritožbi svoje prejšnje trditve dodatno pojasnjuje in zanika, vendar pravilne ocene o žaljivosti prejšnjih navedb ne more omajati. Tako je nesprejemljivo pojasnjevanje s pisno napako dvakratne zamenjave priimka sodnice s priimku podobnim zaničljivim izrazom ter v drugi vlogi označevanje iste sodnice z drugim neprimernim izrazom. Vrhovno sodišče tudi ne sprejema predlagateljeve obrazložitve, da ni nikomur grozil, razen s kazenskim postopkom. Iz citatov v izpodbijanem sklepu namreč izhaja, da je predlagatelj v več vlogah zapisal, da bo "vzel to zadevo osebno v lastne roke in onemogočil sodnici, da bi ...", da bo "morala s pravo ceno plačati svoje ravnanje ..." in da je "pripravljen tudi na to, da komu spusti življenjsko pomembno tekočino ...". Iz predlagateljevih vlog je tudi razvidno, da je na več mestih pisal, da je sodišče izvršilo barbarsko, kriminalno in sodišča nevredno dejanje in da so sodniki lopovi ter kriminalci. Vsi ti zapisi dokazujejo, da gre za negativno vrednostno oceno določene sodnice, sodnikov nasploh in sodišča, ki zadevo obravnava. Gre za napad na čast in dobro ime sodnice in sodnikov, ki je v izpodbijanem sklepu pravilno ovrednoteno kot žalitev sodišča v celoti in sodstva nasploh. Pri tem je poudariti, da je namen 109. člena ZPP varovanje zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti. Zato je možnost kaznovanja za žaljive vloge ukrep procesnega vodstva za zagotovitev urejenosti teka postopka ter nujne procesne discipline. Vrhovno sodišče še dodaja, da z denarno kaznijo ni kršena predlagateljeva pravica do svobode izražanja misli oziroma mnenj. V to pravico ni poseženo, saj 109. člen ZPP ne omejuje stranke pri tem, kaj sme ali česa ne sme navajati po vsebini, temveč jo omejuje pri načinu podajanja izjav. Svojih izjav pred sodiščem ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Prav za to pa gre v predlagateljevem primeru, ko kritike ravnanja sodišča ni izrekel na spoštljiv način, tako da bi ohranil dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Zato kaznovanje za številne žaljive trditve ne pomeni posega oziroma kršitve predlagateljeve pravice do svobode govora.

Vrhovno sodišče glede na navedeno zaključuje, da so neutemeljene trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in da ni podana nobena kršitev postopka. Pravilno je presojeno, da je predlagatelj v vlogah žalil sodišče, zaradi česar je v skladu s 109. in 11. členom ZPP utemeljeno izrečena denarna kazen. Ta kazen v višini 200.000 SIT je tudi po presoji vrhovnega sodišča primerna okoliščinam in teži predlagateljevega ravnanja.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče predlagateljevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 120. členom ZZK-1.