Jedro

Ob nesporno izkazani umeščenosti parcele v gospodarsko cono, ki sicer sama po sebi res ni kriterij, na podlagi katerega bi bila podana ovira za vrnitev v naravi, se sodišče pridružuje nadaljnjemu razlogovanju organa o posledično nemožnosti izvajanja vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Obravnavano zemljišče je po katastrski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče (kar bi lahko pomenilo, da ga je možno vrniti v naravi), vendar pa je možnost njegove dejanske uporabe kot kmetijskega zemljišča (torej, da bi bilo primerno za kmetijsko obdelavo) ravno zaradi nahajanja v gospodarski coni in opisane namenske in tudi dejanske rabe nedvomno onemogočena oziroma vsaj v taki meri otežena, da bi bila nesmotrna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo ugodil zahtevi za denacionalizacijo in v korist upravičenca A.A. določil odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (tožnika) v znesku 43.805 DEM za nepremičnino s parc. št. 143/4, k.o. ..., v izmeri 1635 m2, ki je ni mogoče vrniti v naravi (1. točka izreka), določil rok in način izročitve obveznic tožnika upravičencu (2. točka izreka) in odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 22. 9. 2011. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka in pribavi izjav strank je organ ugotovil, da iz predloženih dokazil izhaja, da parc. št. 143/4, k.o.... sodi v kompleks gospodarske cone. Parcela v delu predstavlja zazidano površino - v naravi uvoz na občinsko cesto LK 401261 in pločnik. V preostalem delu parcela v naravi predstavlja obcestni pas in zelenico oziroma drevored, ki poteka ob Kidričevi cesti, ki poteka skozi gospodarsko cono. Po parceli potekajo različni komunalni vodi (omrežje pitnih vod, omrežje odpadnih vod in plinovodno omrežje), tudi z grajenimi objekti - jaški in javna razsvetljava. Vračilo te parcele v naravi bi bistveno poseglo v navedeno območje gospodarske cone, v njeno prostorsko celovitost in namen izrabe prostora. Parcela se nahaja znotraj obstoječe gospodarske cone in služi različnim namenom in potrebam znotraj te cone. Uporaba te parcele ne bi bila neovirana glede na upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice, s čimer bi bila prizadeta kompleksnost prostora - gospodarske cone. To predstavlja oviro za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) (sodba I U 1696/2010). V skladu s sodno prakso pa zelenice oziroma drevored predstavljajo zazidano stavbno zemljišče glede na drugi odstavek 32. člena ZDen. Organ je zato določil odškodnino.

2. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku potrdil odločitev prvostopnega organa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je bilo predmetno zemljišče odvzeto iz posesti in uporabe prejšnjega lastnika, ker je bilo določeno za gradnjo več mehaničnih delavnic za potrebe A., torej za potrebe razvoja gospodarstva in je bila gradnja realizirana (dokaz: obstoječa gospodarska cona), zato je tudi po mnenju drugostopnega organa šteti, da gre za del gospodarske cone. Zemljišče je po lokacijski informaciji uvrščeno v območje stavbnih zemljišče za namen gospodarske cone, po dejanski rabi pa je v večjem delu evidentirano kot kmetijsko zemljišče (1365 m2), v manjšem pa kot pozidano zemljišče (270 m2), vendar pa glede na prej povedano ni možna uporaba tega zemljišča v skladu z njegovim namenom, tj. kmetijsko obdelavo.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Nesporno je, da gre za nepozidano stavbno zemljišče, ki ga je možno vrniti v naravi. Zemljišče predstavlja travnato površino, kjer na delu raste 4 - 6 dreves, drugih objektov na zemljišču ni. Svetilke javne razsvetljave se ne nahajajo na tej parceli, ampak na parc. št. 143/2 oziroma na njenem robu. Tudi del zemljišča, ki naj bi predstavljal uvoz na lokalno cesto, ni del tega zemljišča, pač pa del zemljišča s parc. št. 143/3. Dejstvo, da po zemljiščem potekajo komunalni vodi oziroma da se na njegovi površini nahajajo jaški, pa ne predstavlja ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen. Ob tem ni nezanemarljivo dejstvo, da gre za zemljišče v izmeri 1635 m2, zato ni mogoče govoriti o obcestnem pasu. Zemljišče tudi sicer ne predstavlja obcestnega pasu, ker je med travnikom in cesto pločnik za pešce. Ovire tudi niso izkazane po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Ni jasno, na kakšen način naj bi vrnitev v naravi posegla v območje gospodarske cone. Uvrstitev zemljišča v območje stavbnih zemljišče za namen gospodarske cone nima nikakršne zveze z načinom njegove vrnitve, njegova umeščenost v gospodarsko cono ni kriterij, ki bi vplival na obliko vrnitve. Protispisna pa je tudi ugotovitev, da bi bila z vrnitvijo prizadeva kompleksnost prostora. Glede na prejšnjo odločitev drugostopnega organa, ki je v prejšnjem postopku pritrdila navedbam tožnika, je ta odločba sedaj presenečenje za tožnika. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranki z interesom A.A. in Občina B. odgovora na tožbo v danem roku nista podali.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, o nemožnosti vračila podržavljenega zemljišča s parc. št. 143/4, k.o. ..., v naravi in posledično o določitvi odškodnine, za plačilo katere je zavezan tožnik.

8. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen pa kot oviro za vrnitev v naravi določa, če bi se z njenim vračilom bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

9. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na zaključek, da obravnavanega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi iz razloga po drugem odstavku 32. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pri tem pa se je oprl na naslednja dejstva: - da parc. št. 143/4 sodi v kompleks gospodarske cone (...), - da v skrajno vzhodnem delu predstavlja uvoz na občinsko cesto LK 401261 in pločnik, - v preostalem delu pa obcestni pas in zelenico oziroma drevored, ki poteka ob Kidričevi cesti, ta pa poteka skozi gospodarsko cono, - da po parceli potekajo različni komunalni vodi (omrežje pitnih vod, omrežje odpadnih vod in plinovodno omrežje), vključno z grajenimi objekti (jaški in javno razsvetljavo), - da bi vračilo parcele v naravi glede na povedano bistveno poseglo v območje gospodarske cone, v njeno prostorsko celovitost in izrabo prostora, njena uporaba pa ne bi bila več neovirana glede na upravičenja lastninske pravice.

10. Drugostopni organ je taki odločitvi prvostopnega organa pritrdil, dodal pa je še, da je bila parcela odvzeta zaradi gradnje, ki je bila realizirana (dokaz: obstoječa gospodarska cona), glede na prej ugotovljene okoliščine pa nedvomno ni mogoče upoštevati dejanske rabe zemljišča kot kmetijskega zemljišča. 11. Tudi sodišče se strinja s povzetim zaključkom organa. Ni namreč mogoče pritrditi tožniku, da dela parcele ni mogoče obravnavati kot zelenice oziroma drevoreda, ker gre le za travnato površino z zasajenimi 4-6 drevesi, saj tega podatki spisa ne potrjujejo. Navedeno (tj. da gre za drevored oziroma zelenico) namreč izhaja iz zapisnika o ogledu na kraju samem, predloženih fotografij, da je šteti zelenico oziroma drevored za zazidano stavbno zemljišče, pa je potrdila tudi že sodna praksa (npr. sodba naslovnega sodišča, I U 1542/2010). Iz že navedenih dokazov, enako pa izhaja tudi iz potrdila o namenski rabi zemljišča in lokacijske informacije za to parcelo, je nadalje razvidno, da se parcela nahaja v gospodarski coni (...) v območju stavbnih zemljišč, da v delu (skrajno vzhodnem - kot izhaja iz fotografij) meji na lokalno cesto (10 metrov na vsako stran) oziroma poteka uvoz na lokalno cesto, kjer se nahaja tudi pločnik. Za ta del parcele je torej tudi nedvomno izkazana ovira za vračilo v naravi, saj gre (tudi) za zazidano stavbno zemljišče. Tožnik sicer trdi, da uvoz na lokalno cesto poteka s parc. št. 143/3, vendar o tem ne ponudi nobenih dokazov, zato temu ugovoru sodišče ne more slediti. Enako velja za tožbeni ugovor, da se javna razsvetljava nahaja na parc. št. 143/2, saj tudi tega ugovora tožnik v tožbi ne podpre z nobenim dokazom in jih tudi ne ponudi, pa bi jih moral. Tožba je namreč samostojno pravno sredstvo in v njej mora tožnik za svoje navedbe predložiti oziroma ponuditi dokaze (30. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zgolj pavšalno sklicevanje na več listin spisa temu ne zadosti.

12. Sodišče se pa s tožnikom sicer načeloma strinja, da komunalni vodi niso ovira za vračilo nepremičnine v naravi (tako sodba naslovnega sodišča I U 1378/2011), vendar pa gre v tem primeru za drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz citirane sodbe, ker se poleg komunalnih vodov, ki se res nahajajo pod obravnavanim zemljiščem, na njem, torej na njegovi površini, nahajajo še jaški, ki so zidani, zaradi česar jih je organ mogel tudi opredeliti kot grajene objekte, ki tudi predstavljajo oviro za vračilo v naravi.

13. Ob nesporno izkazani umeščenosti parcele v gospodarsko cono, ki sicer sama po sebi res ni kriterij, na podlagi katerega bi bila podana ovira za vrnitev v naravi, pa se sodišče pridružuje tudi nadaljnjemu razlogovanju organa o posledično nemožnosti izvajanja vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Obravnavano zemljišče je namreč po katastrski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče (kar bi, kot pravilno opozarja tožnik, lahko pomenilo, da ga je možno vrniti v naravi), vendar pa je možnost njegove dejanske uporabe kot kmetijskega zemljišča (torej, da bi bilo primerno za kmetijsko obdelavo) ravno zaradi nahajanja v gospodarski coni in zgoraj opisane namenske in tudi dejanske rabe nedvomno onemogočena oziroma vsaj v taki meri otežena, da bi bila nesmotrna. Ob povedanem pa zato tudi ni možno slediti ugovoru, da obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen organ ni jasno obrazložil, saj je prvostopni organ (in tudi drugostopni organ) po tem, ko je pojasnil zgoraj opredeljene sestavine parcele in njeno nahajanje, navedel, da bi se zato z njenim vračilom v naravi poseglo v prostorsko celovitost in izrabo prostora, kar v obravnavanem primeru pomeni v območje gospodarske cone.

14. Sodišče je glede na navedeno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.