Jedro

Če je s pogodbo dogovorjeno, da bo najprej izpolnila ena in nato druga stranka, pa postane izpolnitev druge stranke negotova in ima zato prva stranka ugovor ogroženosti, druga stranka odgovarja prvi za škodo zaradi kasnejše izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice proti tožencema v višini 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in enaka terjatev toženih strank proti tožeči stranki. Zaradi medsebojnega pobotanja sta ti terjatvi prenehali. Nadalje je sodišče prve stopnje po nasprotni tožbi tožnici naložilo, naj tožencema plača odškodnino v višini 1.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih poslovne banke v kraju izpolnitve v povprečju priznavajo za devizne hranilne vloge občanov v nemških markah na vpogled, plačane v tolarjih, in sicer za čas od 1. 7. 1992 dalje. Višji zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožencev ter pobotanje terjatve tožnice z le-to, in v delu, v katerem je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, pritožila tožeča stranka; in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tožencema dolguje 6.000,00 DEM. Pomembno je, kdaj je bila plačana kupnina, določena v kupoprodajni pogodbi z dne 25.3.1988. Toženec je sam povedal, da je bila pogodba definitivno realizirana leta 1990. Glede na to tožnica leta 1988 in 1989 ni bila v zamudi, saj ji toženca nista poravnala kupnine do leta 1990. Dopis Tobačne tovarne, da je imela toženka odobren kredit že 21. aprila 1988, ne dokazuje, da je nameravala plačati že leta 1988. Toženca sta namreč plačala kupnino v znesku 60.000,00 DEM dne 8.6.1988. Če bi razpolagala s kreditom, bi tako že tedaj plačala celotno kupnino. Za razloge, zaradi katerih sta preostali del kupnine plačala kasneje, takrat še nista vedela. Kredit sta toženca tako porabila za plačilo dela kupnine dne 8.6.1988 ali pa nista plačala iz drugega razloga, ki nima zveze s tožnico. Tožnica še navaja, čeprav se zaveda, da razmerje med njo in njenim bivšim možem ni stvar te pravde, da nima nič z večkratno prodajo nepremičnine, saj je to urejal njen bivši mož, ki je celotno kupnino tudi odnesel neznano kam. Tožnica ni kriva za neizpolnitev pogodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo ter to tudi obrazložilo. Pritožbene navedbe o tem, da toženca julija 1988 ne bi mogla ali želela izpolniti preostanka svoje pogodbene obveznosti iz razloga, za katerega tožnica ne odgovarja, niso utemeljene z nobenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca del zneska za kupnino pridobila s prodajo lastnega stanovanja J.P.v juniju 1988, za del pa jima je bil odobren kredit. Da sta imela kje stanovati, sta morala plačevati najemnino, zato je pritožbena trditev, da toženca sama nista želela realizirati pogodbe, ker sta s celotnim zneskom kupnine razpolagala, že ko sta poravnala njen pretežni del, povsem špekulativna in ne zbuja dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pač pa med strankama ni sporno, da je nepremičnino, ki je predmet obveznosti tožnice, le-ta prodala v letu 1987 drugima kupcema, ki sta tudi že zahtevala vknjižbo lastninske pravice. Tako tožnica sama ni mogla izpolniti svoje pogodbene obveznosti, predhodno prodajo je tožencema zamolčala in se jima nato izmikala, saj je nekaj časa živela v Sloveniji, nekaj pa v Bosni. Zato se tudi ne more sklicevati na pogodbeni dogovor, da njena obveznost izročiti nepremičnino zapade 60 dni po plačilu celotne kupnine, kar pa se je zgodilo šele leta 1990. Toženca sta razpolagala z denarjem za plačilo preostanka kupnine in sta smela svojo izpolnitev odložiti do tožničine izpolnitve, saj je bila ta negotova in je julija 1988 tožnica ne bi mogla izpolniti iz razloga, za katerega ob sklenitvi pogodbe nista vedela, zakrivila pa ga je tožnica. Tožencema je tako zaradi ravnanja tožnice nastala škoda, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kar pa zadeva sklicevanje tožnice na to, da je vse v zvezi s prodajo urejal njen mož, ki je tudi odnesel kupnino, je to v zadevi brez pomena, saj je ona pogodbena stranka in je tako odgovorna za škodo, ki je nastala, ker pogodba ni bila pravočasno realizirana (2. odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.