Jedro

Pogodba o preužitku je lahko sklenjena tudi med otroki in starši, čeprav po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) obstaja med njimi dolžnost preživljanja, zato drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v zakonu in sodni praksi. Pri tem se kot preživljanje ne upošteva le „presežek“ pomoči nad pomočjo po 124. členu ZZZDR, ampak morajo prevzemniki izpolnjevati obveznosti, za katere so se zavezali po pogodbi. Pri tovrstnih pogodbah ni mogoče matematično meriti obsega dajatev prevzemnika. Odločilno vprašanje je, kakšna je bila volja strank ob podpisu pogodbe. Da dejansko ni šlo za pogodbo o preužitku, ampak za neodplačno pogodbo, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 469,02 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo (primarni in podrejeni) tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnice (to je preužitkarske pogodbe z dne 1.6.2004) iz razloga, ker gre za odplačno razpolaganje, enoletni rok za vložitev tožbe pa je že potekel. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti iste preužitkarske pogodbe, ker so okoliščine, na katere se tožniki sklicujejo, nastale šele po sklenitvi preužitkarske pogodbe, zato ni mogoče govoriti, da so imeli toženci namen prikrajšati tožnike, preužitkarska pogodba se je tudi polno izvrševala. Sodišče je hkrati še odločilo, da morajo tožniki tožencem povrniti pravdne stroške v znesku 1.679 EUR.

Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in navajajo, da v zvezi z zahtevkom za ničnost sodišče bistvenih dejstev ni ugotovilo, sodba o odločilnih dejstvih tudi nima obrazložitve. Pogodba je bila namreč sklenjena potem, ko so tožniki že zahtevali vrnitev darila v zapuščino in očitno edino z namenom, da se izognejo obveznosti izpolnitve terjatve upnikov. V nadaljevanju pritožbe podrobno pojasnjujejo, zakaj je bilo ravnanje O. P. Č. (in tudi tožencev) nemoralno.

Tudi če je O. P. Č. res potrebovala pomoč otrok v zatrjevanem obsegu, so ji ti dolžni to pomoč nuditi že na podlagi določbe 124. člena ZZDR, zato zatrjevana skrb tožencev za mamo ni posledica zaveze tožencev po preužitkarski pogodbi. Pogodba se ne izvaja, toženci izpolnjujejo le to, kar jim nalaga 124. člen ZZZDR. Šele če obstaja presežek nudene pomoči, bi sodišče moralo ugotavljati, ali je pogodba res odplačna. Sodišče tudi ni ugotavljalo razmerja prejete pomoči in vrednosti prenešene nepremičnine, zato je ugotovitev sodišča, da gre v celoti za odplačen posel najmanj preuranjena. Sodišče precej nekritično ugotavlja, da sklenitev pogodbe sovpada s težkim življenjskim položajem preužitkarice, saj je bil njen položaj slab že pred tem. Hkrati sodišče tudi neutemeljeno zavrača pričanje L. Č., češ da dela, saj to še vedno pomeni, da je kot vsi delavci tudi doma in lahko vidi, ali se na nepremičnini karkoli dela. Smiselno enako velja tudi ta tožnike.

Mati tožnikov je preko znanke po zaključku glavne obravnave slučajno izvedela, da je O. P. Č. svojim otrokom podarila tudi premoženje na Dolenjskem, kar potrjuje, da je O. P. Č. pogodbe sklepala z namenom izogniti se plačilu obveznosti. V tej luči je treba presojati tudi sklenitev preužitkarske pogodbe.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbene navedbe prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe. Glede na novo predloženih dokazov navaja, da je O. P. Č. od svojega očeta pridobila delež do ½ nepremičnin v k.o. K. (Okrajno sodišče v Kočevju), da je bila v času zapuščinskega postopka po pokojnem možu (in očetu tožnikov) lastnica tega premoženja in bi tožniki lahko takrat ustrezno zavarovali svoje interese, če bi bili za kaj takega res podani pogoji. S toženci je bila sklenjena darilna pogodba v letu 2004 in tožeča stranka bi lahko že prej izvedela zanjo, zato je dokaz prepozen. Poleg tega je O. P. Č. nepremičnine v k.o. K. podarila in že zato darilna pogodba ne more biti dokaz za obstoj oškodovalnega namena pri pogodbi o preužitku.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbene navedbe in zahtevki so si sicer med seboj v nasprotju, saj tožeča stranka hkrati zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in isto pogodbo izpodbija kot pravno dejanje dolžnika po določbah 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je vseeno obravnavalo obe podlagi in tudi za obe obrazložilo svojo odločitev.

Glede zahtevka na ničnost pogodbe Tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku ne more uspeti, saj ni tožila prave stranke. V tožbi na ugotovitev ničnosti pogodbe so namreč vsi pogodbeniki nujni sosporniki in bi tožeča stranka morala tožiti tudi sopogodbenico O. P. Č.. Ker tožeča stranka ni tožila prave stranke, je bil zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen. Na ta zaključek pritožbene navedbe o nemoralnosti pravnega posla, tudi če bi bile utemeljene, ne morejo vplivati. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Glede zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je pri pogodbi o preužitku šlo za odplačni pravni posel. Tožniki so namreč tožbo vložili 26.3.2007, pogodba pa je bila sklenjena 1.6.2004 (v zemljiški knjigi je bila realizirana 11.6.2004). Po določbi 257. člena OZ je rok za vložitev tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika pri neodplačnih poslih tri leta, pri odplačnih pa leto dni. Če je torej posel bil odplačen, je tožeča stranka zamudila rok iz 257. člena OZ in nima več materialnopravne podlage za spodbijanje pravnih dejanj dolžnika.

Nobenega dvoma ni, da spada pogodba o preužitku med odplačne pogodbe. Gre za tako imenovane pogodbe tveganja, pri katerih ni vnaprej znano, koliko časa in v kakšnem obsegu bo moral svoje obveznosti izpolnjevati prevzemnik. Odločilno je, kakšni so bili nameni in pričakovanja strank ob sklenitvi pogodbe. Tožniki so trdili, da je šlo za neodplačno pogodbo in da se pogodba dejansko ni izvrševala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in dokazne ocene, narejene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prišlo do zaključka, da tožniki niso dokazali neodplačnosti, pogodba pa se je tudi dejansko izvrševala. Odločitev je bila ustrezno obrazložena in sodišče je uporabilo pravilno materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti očitane kršitve niti kršitve, ki bi jih bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pogodba o preužitku je lahko sklenjena tudi med otroki in starši, čeprav po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) obstaja med njimi dolžnost preživljanja, zato drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v zakonu in sodni praksi. Pri tem se kot preživljanje ne upošteva le „presežek“ pomoči nad pomočjo po 124. členu ZZZDR, ampak morajo prevzemniki izpolnjevati obveznosti, za katere so se zavezali po pogodbi. Pri tovrstnih pogodbah ni mogoče matematično meriti obsega dajatev prevzemnika. Odločilno vprašanje je, kakšna je bila volja strank ob podpisu pogodbe. Da dejansko ni šlo za pogodbo o preužitku, ampak za neodplačno pogodbo, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Tožeča stranka je neodplačnost pogodbe utemeljevala s trditvami o njenem neizpolnjevanju in s trditvami o drugačnem namenu pogodbenih strank (namen naj bi bil izogniti se plačilu obveznosti do tožnikov). O enakovrednosti dajatev je v navedbah en sam stavek (točka XIV. v pripravljalni vlogi z dne26.3.2009), in sicer da v pogodbi zapisani elementi odplačnosti ne dokazujejo dejanske odplačnosti posla in da tudi vlogi priložene listine (računi, ki naj bi jih plačali prevzemniki) ne dokazujejo enakovrednosti dajatev. Take trditve so ob zgoraj opisanih značilnostih pogodbe o preužitku (ne gre za matematični izračun, odločilna je subjektivna vrednost vseh pričakovanih dajatev do smrti preužitkarice in ne le vrednost nekaj že plačanih storitev) preveč pavšalne, da bi jih sodišče lahko obravnavalo. Pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo enakovrednosti dajatev, so zato neutemeljene, saj o tem ni bilo nobenih konkretnih navedb, ki bi jih sodišče lahko preverjalo in se do njih opredeljevalo. V pravdnem postopku velja razpravno načelo, sodišče je vezano na trditve strank in dejstev izven teh trditev ne sme ugotavljati.

Pritožbene trditve, da je bil finančni položaj preužitkarice slab že dalj časa, so nerazumljive, saj slab finančni položaj kvečjemu potrjuje, da je bil namen preužitkarice zagotoviti si preživljanje in oskrbo. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je v v spornem obdobju poslabšalo splošno stanje preužitkarice (smrt moža in očeta, bližajoča se izguba zaposlitve, psihične težave, siceršnje slabše zdravstveno stanje), kar vse potrjuje navedbe tožene stranke, da je bil namen sklenitve pogodbe o preužitku preužitkarici zagotoviti vsestransko preskrbo do njene smrti in vsaj minimalno socialno varnost. V zvezi z neizvrševanjem pogodbe je sodišče prve stopnje zelo natančno povzelo izvedene dokaze in prišlo do zaključka, da se pogodba izvršuje. Izkazalo se je namreč, da preužitkarica živi pri eni od toženk, da jo prevzemniki vozijo k zdravniku, skrbijo, da ne opušča terapij, poskrbijo za njeno hrano in obleko, ji pospravljajo, finančno pomagajo in podobno. Vsega naštetega pritožba ne izpodbija, ampak se ukvarja le z vprašanjem, ali so se v stanovanju, ki je bilo predmet pogodbe, dejansko izvrševala kakršnakoli dela. Stanovanje je bilo namreč v letu 2008 poplavljeno. Izpovedi tožnikov in njihove matere, da v stanovanju nikoli niso videli delavcev, ki bi izvajali dela, v nobenem primeru (tudi če bi držalo, da se nobena dela niso opravljala) ne pomenijo, da se pogodba ne izvršuje. Gre namreč, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, le za enega od vidikov izvrševanja pogodbe, bistveno pa je, da so toženci poskrbeli, da ima preužitkarica stanovanje, v katerem lahko biva ustrezno kvalitetno. Pritožba zgolj vztraja pri izpovedih tožnikov in njihove matere, ki dejansko ne govorijo o tem, katera dela so se izvajala, posebej še, ker je sodišče vpogledalo račune v prilogah B5 do B11, ki glasijo na ime tožencev in so izstavljeni za material za hišo, ki je bil dostavljen na naslov G. (npr. račun za vrata). Sodišče je tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zadevi.

Darilna pogodba za nepremičnine v k.o. K. (tudi če bi bile navedbe pravočasne) ne dokazuje ničesar glede bistvenega vprašanja, to je odplačnosti pogodbe o preužitku. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je bila pogodba o preužitku odplačna. Tega zaključka pritožba ob vsem zgoraj povedanem ni izpodbila. To pa pomeni, da je predmetna tožba vložena prepozno in zato vprašanje, ali je imela preužitkarica namen oškodovati upnike, ni več odločilno.

Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa so bili, glede na to, da so bila v pritožbi navedena nova dejstva in se je imela tožena stranka pravico opredeliti do teh navedb, potrebni stroški postopka. Tožeča stranka mora zato toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 469,02 EUR (za sodno takso za odgovor na pritožbo, za sestavo odgovora, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).