Jedro

Pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da uporabljajo v kazenskem postopku svoj jezik, ni absolutna, temveč zadošča prevajanje v jezik, ki ga stranka razume.

Le zatrjevanje, da obsojencu v primeru izvršitve stranske kazni izgona tujca iz države grozi v državi, katere državljan je, smrtna kazen, ne predstavlja okoliščin za presojo, da je izrečena stranska kazen nezakonita.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo obsojenega E.S. spoznalo za krivega kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena in nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni dva meseca zapora in šest mesecev zapora ter nato po določbah o steku enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. V določeno enotno kazen je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Na podlagi določbe 40. člena KZ mu je izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za dobo petih let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo ugodilo pritožbi zagovornice ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o stranski kazni tako, da je obsojencu izreklo izgon tujca iz države za čas treh let. 2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagali so, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitve kazenskega postopka niso podane, prav tako tudi ni podana kršitev kazenskega zakona v zvezi z stransko kaznijo izgona tujca iz države. O stranski kazni zahteva navaja okoliščine, ki predstavljajo nova dejstva, ki jih ni obramba z ničemer podprla, saj priložena Resolucija Evropskega parlamenta o Šrilanki ne pomeni konkretizacije oziroma dokazovanja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je v nevarnosti življenje ali zdravje obsojenca.

4. Zagovorniki so na odgovor vrhovnega državnega tožilca odgovorili in k odgovoru priložili sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu opr.št. 25904/07 z dne 17.7.2008. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katerega se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb Kazenskega postopka iz tretje točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojencu ni bilo omogočeno v postopku uporabljati materni jezik. Obsojenec je državljan Šrilanke, po narodnosti Tamilec, njegov materni jezik je tamilski. V postopku je bilo zagotovljeno prevajanje v angleški jezik ter uporabljena angleščina, vsi prevodi so v angleškem jeziku, ne pa v obsojenčevem maternem jeziku. Tako je bila kršena tudi pravica iz prvega odstavka 8. člena ZKP. Obsojenec ni bil nikoli izrecno opozorjen, da ima pravico do prevajanja v tamilski jezik, temveč le povprašan, ali razume angleški jezik. Sodišče in policija obsojencu nista dostavila prevodov listin v njegov materni jezik in sta mu tako tudi onemogočila učinkovito pripravo obrambe in seznanitev z dokaznim gradivom ter dokazi, ki so bili uporabljeni proti njemu v kazenskem postopku. Na ta način je bila obsojencu kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po tretji točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen ZKP). Dejstvo, da sodišče navedenih procesnih udeležencev ne opozori na pravico, da uporabljajo svoj jezik, še ne pomeni, da je podana citirana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Takšna kršitev bi bila podana le, če bi obsojenec na glavni obravnavi izrecno zahteval tolmača, pa ga sodišče ne bi zagotovilo. Drži, da iz zapisnikov o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavni ni razvidno, da je bil izrecno opozorjen na pravico iz 8. člena ZKP in to opozorilo ni zapisano, vendar pa zagovorniki niti ne zatrjujejo, da je bila zahteva po uporabi jezika v postopku podana oziroma da je obsojenec takšno zahtevo podal. Obsojencu je bil zagotovljen prevod v angleščino. Pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da uporabljajo v kazenskem postopku svoj jezik, ni absolutna. Dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v materni jezik procesnega udeleženca, saj je nemogoče zagotoviti prevod v vse jezike, ki so na svetu. Zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec - obsojenec razume (mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - komentar k členu 8 ZKP, stran 30). Iz zapisnika o glavni obravnavi pa tudi iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom je razvidno, da je bilo zagotovljeno prevajanje v angleški jezik, iz česar nedvomno izhaja, da se je obsojenec zagovarjal v tem jeziku. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da obsojenec na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku in na glavni obravnavi ni navajal, da angleščine ne razume oziroma ni ugovarjal, da ne razume in da ne govori angleškega jezika. Iz podatkov o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in iz podatkov o poteku glavne obravnave izhaja, da je obsojenec podal zagovor, da je odgovarjal na vprašanja sodnika, državnega tožilca in zagovornice, da je na glavni obravnavi postavljal vprašanja priči (oškodovanki), da je podal zaključno besedo, torej je aktivno sodeloval v postopku in tudi aktivno izvajal materialno obrambo. Na glavni obravnavni je tudi povedal, da obtožbo razume, da se bo zagovarjal in da se bo zagovarjal s pomočjo svoje zagovornice. V postopku mu je bilo zagotovljeno prevajanje s pomočjo tolmača za angleški jezik. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZKP je potrebno, če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku strank, prič in drugih udeležencev v postopku, zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Določbi prvega odstavka 8. člena ZKP je bilo v postopku, ki je tekel zoper obsojenca, zadoščeno. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da sodišče ni zagotovilo prevoda listin in da je bila na tak način obsojencu onemogočena obramba. Dokler je bila obsojencu odvzeta prostost oziroma je bil v priporu, so mu bili vročeni vsi prevodi pisanj kot vabila, odločbe in druga pisanja sodišča, skladno z določbo tretjega odstavka 9. člena ZKP. Sodišče pa je tudi po odpravi pripora zagotovilo (čeprav ni bilo dolžno glede na citirano določbo 9. člena ZKP), da so bili obsojencu sodbi sodišč prve stopnje in druge stopnje in celo zapisnik o glavni obravnavi vročeni tudi v prevodu, v angleškem jeziku, to je v jeziku, ki ga razume. Obsojencu je bilo tako skladno z določbami ZKP zagotovljeno ustno prevajanje in pisno prevajanje listin v jezik, ki ga razume, zato ni mogoče zaključiti, da je bila v pravnomočno končanem kazenskem postopku storjena kršitev pravice do obrambe in obsojencu s postopanjem sodišča tudi ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, ki jo določa 6. člen EKČP. Zagovorniki še zatrjujejo, da je prišlo do kršitve 8. člena ZKP, ker obsojenec ni bil poučen, da lahko v postopku uporablja svoj jezik, ne obrazlagajo p a, da je opustitev pouka po drugem odstavku 8. člena ZKP in dejstvo, da obsojenec v postopku ni uporabljal svojega jezika (tamilščine) ampak mu je bil zagotovljen prevod v angleški jezik, v katerem se je tudi zagovarjal, vplivalo na možnost njegove obrambe in s tem tudi na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da kršitve postopka, ki jih uveljavljajo zagovorniki, niso podane.

9. Zagovorniki uveljavljajo, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili kazenski zakon ter Ustavo Republike Slovenije (17. člen) in 14. člen EKČP z izrekom stranske kazni izgona tujca iz države. Obsojenec je po narodnosti Tamilec, sodišče med postopkom podatka o narodnosti ni pridobilo, zaradi česar ga tudi ni upoštevalo pri izreku stranske kazni. Splošno znano je, da s Tamilci oblasti na Šrilanki zaradi organizacije Tamilskih tigrov, ki jo imajo za teroristično organizacijo, obračunavajo skrajno nasilno in večinoma izvensodno. Izgon obsojenca iz države bi pomenil kršitev 17. člena Ustave RS, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo ter da v Sloveniji ni smrtne kazni in bi praktično pomenil izvršitev stranske kazni. V ilustracijo razmer na Šrilanki ter odnosa tamkajšnjih oblasti do Tamilcev so zagovorniki priložili k zahtevi Predlog skupne resolucije Evropskega parlamenta o Šrilanki z dne 9.6.2006, iz katerega izhajajo razmere, ki tam vladajo. Zaradi izreka stranske kazni izgona tujca iz države je kršen tudi 14. člen EKČP, ki prepoveduje diskriminatornost zaradi rase, vere, spola in narodnosti. V primeru izvršitve stranske kazni obsojencu grozi smrt in je torej diskriminiran zaradi svoje narodnosti in državljanstva. V odgovoru na mnenje državnega tožilca so navedli, da iz priložene sodbe izhaja, da je pritožnik (N.A.) rojen leta 1975 v Šrilanki, da trenutno živi v Londonu in da je po narodnosti Tamilec. V Združenem kraljestvu je zaprosil za azil, ki ga je notranje ministrstvo zavrnilo, izrečen mu je bil tudi ukrep izgona iz države. Ko je ukrep postal pravnomočen, je pritožnik vložil zahtevo za začasno zadržanje odločitve na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je do odločitve zadržalo izgon. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bi izročitev oziroma izgon pritožnika v Šrilanko lahko pomenila realno nevarnost za njegovo življenje. Zagovorniki menijo, da gre za podoben, če ne identičen primer z življenjskim položajem in situacijo obsojenca, zato bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti upoštevati tudi argumente priložene sodbe Evropskega sodišča. 10. Kazenski zakon je v odločbi o kazenski sankciji prekršen, če je med drugim z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peta točka 372. člena ZKP). Te kršitve zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazlagajo, le zatrjujejo, da je bil kazenski zakon kršen z izrekom stranske kazni izgona tujca iz države. Izgon tujca iz države je bila kazenska sankcija, predpisana v Kazenskem zakoniku, veljavnem v času izreka te kazni. Izrek stranske kazni ni bil obligatoren, kar pravilno sicer poudarjajo zagovorniki v zahtevi in zato z odločbo o stranski kazni kazenski zakon ni mogel biti kršen (kršen bi bil le, če bi sodišče izreklo kazensko sankcijo - stransko kazen zunaj zakonskih meja). Trditev, da je bil kršen 17. člen Ustave Republike Slovenije in da je sodišče v pravnomočni sodbi ravnalo diskriminatorno in s tem kršilo 14. člen EKČP iz razloga, ker je obsojenec Tamilec po narodnosti, ne predstavlja niti uveljavljanja kršitve kazenskega zakona niti uveljavljanje kršitve citiranih določb ustave in EKČP. Da ni bilo ovir za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, je pravilno ugotovljeno že v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da obsojenec nima statusa begunca ter da se na status begunca v okviru kazenskega postopka tudi ni skliceval in tudi zahteva tega dejstva ne zatrjuje. Obsojenec je bil v naši državi na podlagi bivalne vize, ki je bila izdana dne 12.11.2007 za čas devetdesetih dni do 1.4.2008 zaradi združitve družine. V primeru, da bi nastopila situacija iz prvega odstavka 33. člena Konvencije o statusu beguncev oziroma po 6. členu Zakona o azilu (ZAzil), obsojencu stranske kazni izgona tujca iz države ne bi bilo moč izreči, česar pa zahteva ne uveljavlja. Le zatrjevanje, da obsojencu v primeru izvršitve stranske kazni grozi v državi Šrilanki, katere državljan je, smrtna kazen, česar vložniki zahteve z ničemer ne podkrepijo, ne predstavlja okoliščin za presojo, da je izrečena stranska kazen nezakonita. Vložniki zahteve dejansko uveljavljajo nove okoliščine, da v zvezi z stransko kaznijo izgona tujca iz države vsa dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila popolno in pravilno ugotovljena. Zahteva po vsebini predstavlja uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi priložena resolucija Evropskega parlamenta o Šrilanki ne pomeni konkretizacije okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da je z izvršitvijo stranske kazni v nevarnosti življenje ali zdravje obsojenca. Isto velja za priloženo sodbo Evropskega sodišča, ki se nanaša na konkreten primer pritožnika N.A. proti Združenemu kraljestvu, kateremu je bila v Združenem kraljestvu zavrnjena prošnja za azil, izrečen pa ukrep izgona tujca iz države. Ob ugotovitvi, da obsojenec statusa begunca nima po Konvenciji o statusu beguncev in da tudi ni nastopila situacija iz 6. člena ZAzil, torej da ni utemeljenega tveganja, da bi obsojenec ob izvršitvi kazni izgona tujca iz države lahko utrpel resno škodo in bi bilo lahko njegovo življenje v nevarnosti, tako vložniki zahteve tudi niso uspeli utemeljiti, da je bil s kaznijo izgona tujca iz države kršen 17. člen Ustave RS oziroma da bi sodišči prve in druge stopnje ravnali do obsojenca diskriminatorno in s tem kršili določbo 14. člena EKČP. 11. Tudi z navedbo, da naj bi sodišči prve in druge stopnje prezrli, da obsojenec nima več urejenega bivališča v Veliki Britaniji, saj ga je ob poroki in selitvi v Slovenijo odjavil, vložniki zahteve uveljavljajo, da dejstva v zvezi z obsojenčevim bivališčem niso pravilno ugotovljena (obsojenec je v postopku navajal, da ima stalno bivališče v Veliki Britaniji), kar je z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključeno.

12. Na navedbe o sorazmernosti izrečene stranske kazni je že v pritožbenem postopku odgovorilo sodišče druge stopnje ter stransko kazen znižalo iz petih let na tri leta. Zato vložniki zahteve neutemeljeno navajajo, da se obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru, da stranska kazen obsojenca ne bo nesorazmerno prizadela, ne da niti preizkusiti, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, saj bi bilo s plačilom stroškov postopka glede na ugotovljene premoženjske razmere obsojenca v pravnomočni sodbi ogroženo njegovo preživljanje.