Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o obtožbi ne more sloneti zgolj na izpovedi, kot prič nezanesljive zasebne tožilke in njenega moža, ob možnosti kontrole njunih izpovedi z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožbi obdolžene I.P. po zagovornici se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena I. P. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po čl. 169/I KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen 20 dni zapora in preizkusna doba 1. leta. Odločeno je še bilo, da mora obdolženka povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačati na 35.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Oškodovanko A.R. je sodišče s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena I. P. po zagovornici iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitanega ji kaznivega dejanja, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema navedbo pritožnice v vloženi pritožbi, da doslej, pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi ne dajejo trdne osnove za sprejeto odločitev o krivdi obdolženke glede očitanega ji kaznivega dejanja. Svojo odločitev je namreč sodišče prve stopnje oprlo izključno na izpoved zasebne tožilke in njenega moža, pri čemer ni prezreti, da A. R. tega, kar naj bi obdolženka izrekla na glavni obravnavi, ni slišala, saj tam ni bila prisotna. Prezreti pa ni mogoče še nečesa, na kar opozarja pritožnica in sicer tega, da bi naj bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno na glavni obravnavi v pravdni zadevi, ki teče med možem zasebne tožilke in obdolženko, v kateri F. R. ni uspel. Ta zadeva se trenutno nahaja pri tukajšnjem sodišču in se vodi pod opr. št. Cpg 754/99. Ta spis si je pritožbeni senat v tej kazenski zadevi na podlagi določil člena 377/IV ZKP vpogledal in ugotovil, da držijo navedbe pritožnice, da je bila zasebna tožba vložena šele po tem, ko je mož zasebne tožilke dne 5. 5. 1999 prejel sodbo Okrajnega sodišča v Ž. v pravdni zadevi opr. št. P 456/94. Ni torej res, da je bila sedaj obravnavana zasebna tožba vložena že 4 dan po tem, ko bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno, saj iz dohodne štampiljke na listni številki 1 spisa izhaja, da je ta na sodišče prispela šele dne 7. 6. 1999, s priporočeno pošiljko, katera nosi datum 4. 6. 1999. Vse to pa, če že ne potrjuje, vsaj ne izključuje možnosti, da je bila zasebna tožba vložena prav zaradi potreb navedenega pravdnega postopka, navajanje drugačnih od resničnih dejstev, kot priče zaslišanega F. R. pa, da temu in seveda tudi zasebni tožilki, kateri bi naj on povedal, kaj naj bi obdolženka izjavila na glavni obravnavi, ni moč brezpogojno verjeti.

Sodišče prve stopnje bo torej moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem sodnice mag. K. R., katera je vodila omenjeno pravdno zadevo na glavni obravnavi dne 15. 4. 1999, zapisnikarico na tej glavni obravnavi R. P., pa tudi obe tam prisotni odvetnici - pooblaščenki B. K. in S. G., slednjo seveda le v primeru, če bo, kot je napovedala v pritožbi, prenehala biti zagovornica obdolženke.

Kljub navedbi pooblaščenke zasebne tožilke na glavni obravnavi, da ni zasledila zapisa inkriminiranih besed v zapisniku glavne obravnave vodene dne 15. 4. 1999 ne bi bilo odveč vpogledati tudi v spis žalskega sodišča opr. št. P 456/94. Šele na takšen način bo namreč mogoče zanesljivo ugotoviti ali navedbe zasebne tožilke o izrečenih besedah obdolženke v vloženi zasebni tožbi držijo ali ne.

Povedano je namreč, seveda zgolj v primeru, če bo sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je obdolženka izrekla v zasebni tožbi zatrjevane besede, potrebno tudi iz drugih razlogov, pri čemer bo igrala pomembno vlogo ugotovitev, kdaj je obdolženka zatrjevano rekla. Tudi v tem delu namreč obstoji razlika med navedbo v izreku izpodbijane sodbe, ko se trdi, da bi naj to storila takrat, ko je bila zaslišana kot stranka, iz izpovedi priče F. R., pa, da je bilo to izrečeno med njegovim zaslišanjem, katerega bi naj obdolženka takrat prekinila. Gre za pomembno vprašanje zlasti pri presoji ali morda obdolženka, če je s tem res storila kaznivo dejanje razžalitve, tega ni storila v obrambi svojih pravic, pri čemer bi bilo mogoče, kot trdi pritožnica, zadevo presojati tudi v smislu določil člena 169/III KZ. Še prej pa bo seveda potrebno presoditi, ali v danem primeru sploh gre za kaznivo dejanje razžalitve ali ne morda za kakšno drugo kaznivo dejanje, morda žaljivo obdolžitev ali pa celo sploh ne za kaznivo dejanje.

Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbi obdolženke, vloženi po zagovornici, ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in šele na podlagi ponovne presoje vseh izvedenih dokazov razmisliti o pravilni uporabi kazenskega zakona, vse v zgoraj nakazanih smereh. Šele tako izvedeni postopek bo namreč lahko služil kot trdna opora pri sprejemu odločitve glede obdolženki očitanega kaznivega dejanja.