Jedro

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj se izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu voljo očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.Tožnik je namreč imel na voljo prehrano, njegove izjave v upravnem postopku, da je je bilo zanj premalo, pa niso del tobenega trditvenega gradiva, poleg tega so posplošene in neizkazane, saj jih tonik ni podkrepil niti z izpovedbo na glavni obravnavi. Ob takih okolinostih po presoji sodia v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost toene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrva1kega azilnega sistema.

Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloenih proenj za mednarodno za1ito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni dravi lanici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. lena Uredbe Dublin III, ne zado1a vsakr1na kr1itev pravil direktiv,ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna drava lanica resno obravnavala vloeno pronjo in da prosilca ne bo izpostavila ivljenjskim razmeram, ki pomenijo poniujoe oziroma nelove1ko ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrva1ki na podlagi Uredbe Dublin III kot reeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrva1ki organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno za1ito.

Glede na poloaj, ko ni relevantnih poroil pristojnih evropskih organov in tonik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliin, ki bi lahko vplivale na drugano presojo dopustnosti njegove predaje Hrva1ki z vidika varstva pravic iz 4. lena Listine, je toena stranka lahko izkljuila obstoj dejanske nevarnosti nelove1kega ali poniujoega ravnanja v Republiki Hrva1ki; zato ji od te drave niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo pri1lo do kr1itve navedenih pravic. Ob takih okoliinah toeni stranki torej ni mono oitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tonika ne bi izpostavila tveganju nelove1kega ali poniujoega ravnanja. Toniku je bila torej zagotovljena podrobna in natanna presoja, vkljuno z oceno, da predaja Hrva1ki ne bo povzročila ogroenosti njegovega ivljenja ali svobode oziroma izpostavljenosti muenju ali nelove1ku in ponievalnemu ravnanju.

Izrek

Toba se zavrne.

Obrazloitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toena stranka na podlagi devetega odstavka 49. lena v zvezi s etrto alinejo prvega odstavka 51. lena Zakona o mednarodni za1iti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tonikovo pro1njo za mednarodno za1ito (1. toka izreka), ker bo predan Republiki Hrva1ki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna drava lanica (2. toka izreka). Predaja tonika se izvr1i najkasneje v 6 mesecih od 26. 5. 2025 ali od prejema pravnomone sodne odlobe v primeru, da je bila predaja odloena z zaasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, e tonik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. toka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil toene stranke je razvidno, da so bili toniku ob vloitvi pro1nje za mednarodno za1ito v Republiki Sloveniji (6. 5. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tonika kot prosilca 20. 4. 2025 vnesla Republika Hrva1ka. Zato ji je toena stranka 15. 5. 2025 v skladu s toko (b) prvega odstavka 18. lena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tonika in od nje 26. 5. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi navedene dolobe Uredbe Dublin III odgovorna drava lanica za obravnavanje tonikove pro1nje.

3.V nadaljevanju je toena stranka tonika ob prisotnosti tolmaa za francoski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (18. 6. 2025). Iz njih je razvidno, da se na Hrva1ko noe vrniti, ker ga je policija ob prijetju grdo obravnavala, saj so mu ukazali, naj se usede na tla, ga porinili in mu rekli, naj pokae dokumente. Poleg tega se na Hrva1kem ni dobro poutil, ker govori srbsko, zato ga ljudje niso sprejemali. Nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kjer je veino asa preivel v svoji sobi in ni imel stika z zaposlenimi. Prvi dan so jih sprejeli in nastanili, kot je to obiajno, ob podaji pro1nje je bil prisoten tudi tolma. V azilnem domu je imel na voljo prehrano, vendar premalo zanj, tam je bil le en teden, od drugih je sli1al, da zdravstvene oskrbe ne nudijo. e ne je dobro ali dovolj, ga boli elodec, vendar zaradi teh teav v Sloveniji ali na Hrva1kem ni obiskal zdravnika. To namerava storiti zaradi bolein v zapestju. Dodal je 1e, da se mu ne zdi pomembno, kako so ga obravnavali v azilnem domu, ampak kak1en je odnos drube do beguncev, in opisal primer prijatelja, ki je imel vandaliziran avto zaradi srbske registrske tablice.

4.Glede tonikove izjave, da je moral policiji pokazati osebni dokument, toena stranka ugotavlja, da je oitno 1lo za postopek legitimiranja, kar ni neobiajno, ko policija zajame skupino ljudi, tonikov opis ravnanja policije pa ob upo1tevanju stali1 Vrhovnega sodi1a v sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilce. V zvezi s tem toena stranka izpostavlja, da je bil tonik po opravljenem predhodnem postopku na policijski postaji nastanjen v azilni dom, kjer pa je ostal le teden dni. Glede nastanitve in odnosa zaposlenih je povedal, da je bil nastanjen tako, kot je to obiajno, da je imel ob podaji pro1nje na voljo tolmaa in ni navajal nobenih posebnosti.

5.V zvezi s tonikovo izjavo, da se v Republiki Hrva1ki ni poutil dobro in varno, ker ga ljudje niso sprejemali zaradi jezika, toena stranka izpostavlja, da je iz pro1nje za mednarodno za1ito z 6. 5. 2025 razvidna tonikova navedba, da je Republiko Hrva1ko zapustil zato, ker je od svojih prijateljev sli1al, da je tam teko dobiti dokumente. Zaradi navedene kontradiktornosti izjav toena stranka ni verjela toniku, da se na Hrva1kem ni poutil varno zaradi jezika, poleg tega so te izjave za dublinski postopek brezpredmetne, saj mora tonikovo pro1njo za priznanje mednarodne za1ite skladno z Uredbo Dublin III obravnavati drava lanica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe.

6.Tudi primer "vandaliziranega" avtomobila tonikovega prijatelja ne kae na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrva1kem. e bi se tonik poutil ogroenega, bi dogodek lahko prijavil policiji ali se za pomo obrnil na socialno slubo. Ker tonik ni predloil "zdravstvenih dokazil" glede teav z elodcem in zapestjem, so nedokazane tudi njegove s tem povezane trditve.

7.Iz statistinih podatkov na spletni strani hrva1kega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrva1ko redno izvajajo, saj je v letu 2025 v dublinskem postopku sprejela 456 oseb.

8.Tonik bo lahko v Republiki Hrva1ki ob vrnitvi podal pro1njo za priznanje mednarodne za1ite. Po oceni toene stranke ima ta drava v celoti uveljavljen sistem mednarodne za1ite, v katerem imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je tudi polnopravna lanica EU od 1. 7. 2013, spo1tuje njen pravni red in s tem Uredbo Dublin III. Toena stranka 1teje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrva1ko velja naelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka naeloma ni ovir.

Tonikove trditve

9.Zoper izpodbijani sklep je tonik vloil tobo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kr1itve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

10.Tonik poudarja, da je doivel fizino in psihino nasilje hrva1kih varnostnih organov e ob nezakonitem prestopu meje med Hrva1ko ter Bosno in Hercegovino (BiH), v katero je bil nasilno vrnjen. Zato se ni poutil varnega v hrva1kem azilnem domu in zunaj. Pri domu so bili prisotni hrva1ki varnostni organi, ki se jih je bal, tudi izven doma je bil v postopku legitimacije diskriminatorno obravnavan zaradi barve svoje koe, saj se je moral usesti na tla, pokazati dokument, bil je deleen aljivk, ki jih je razumel, saj govori srbski jezik. Hrva1ki varnostni organi so nad njim izvajali nasilje tudi po odvzemu prstnih odtisov.

11.Glede na statistine podatke v zadnjem poroilu AIDA za Hrva1ko je ugodeno le malo pronjam prosilcev za mednarodno za1ito. Poleg tega statistini podatki niso skladni s podatki hrva1kega Ministrstva za notranje zadeve o obravnavanih pronjah, starostnih skupinah, 1tevilu vrnjenih prosilcev in podobno. Zato tonika skrbi za njegov pravni poloaj ob morebitni predaji. Hrva1ki zakon o medunarodnoj i privremenoj za1iti ni skladen z Uredbo Dublin III, saj ne omogoa ponovne obravnave pron po predaji. Tonik bo ob predaji obravnavan kot tujec, zato bo moral vloiti "ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno za1ito", na katerega so vezani stroji dokazni standardi. Toena stranka ni podala jasnega zagotovila, ali bo tonik pred hrva1kimi organi obravnavan kot prosilec za mednarodno za1ito. Zaradi deljenega dokaznega bremena bi morala toena stranka tonikove izjave preveriti z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrva1kem, 1e posebej glede poloaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku.

Trditve toene stranke

12.V odgovoru na tobo se toena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Poudarja, da tonik v upravnem postopku ni trdil, da so nad njim izvajali nasilje e pri odvzemu prstnih odtisov. Upo1tevnih sistemskih pomanjkljivosti ne izkazujejo tonikove trditve, da je v Republiki Hrva1ki mednarodna za1ita priznana majhnemu 1tevilu prosilcev za mednarodno za1ito.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodie pregledalo listine spisa, ki se nana1ajo na zadevo, jih v soglasju s strankama 1telo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej na1tevalo. Poleg tega je zasli1alo tonika.

Presoja tobe

Toba ni utemeljena.

Po presoji sodia je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodie se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. lena ZUS-1), v zvezi s tobenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. lena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odloeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tonikove pro1nje za mednarodno za1ito, saj bo predan Republiki Hrva1ki, ki je za to odgovorna drava lanica. V prvem odstavku 3. lena te uredbe je doloeno, da drave lanice obravnavajo vsako pro1njo za mednarodno za1ito dravljana tretje drave ali osebe brez dravljanstva, vloeno na ozemlju katerekoli izmed lanic, tudi na meji ali na tranzitnem obmoju, pro1njo pa obravnava ena sama drava lanica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Toena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tonikovih izjav v osebnem razgovoru (5. len Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrva1ki obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nelove1kega ali ponievalnega ravnanja v smislu 4. lena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Tonik s tobenimi navedbami ne nasprotuje dolono pravni podlagi Republike Hrva1ka glede sprejema odgovornosti za obravnavanje tonikove pro1nje za priznanje mednarodne za1ite.

V zvezi s tem sodie 1e pojasnjuje, da se v postopku doloanja odgovorne drave lanice, ki poteka v dravi lanici, v kateri je bila pro1nja vloena (len 20(5)), kot neposredni dokaz 1teje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s lenom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. toke II. toke Priloge II Uredbe Komisije (ES) 1t. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki doloa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, 1teje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovreno z dokazom o nasprotnem (toka (i) toke (a) tretjega odstavka 22. lena Uredbe Dublin III).

V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tonik pri omembi Republike Hrva1ke opredeljen s sklicno 1tevilko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej dravi e ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno za1ito, ki je star vsaj 14 let [...] (etrti odstavek 24. lena v zvezi s prvim odstavkom 9. lena Uredbe (EU) 1t. 603/2013), emur tonik v tobi ne nasprotuje dolono. Poleg tega je iz okoliin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tonik v Republiki Hrva1ki nastanjen v azilnem domu. Zato ni izpodbita ugotovitev toene stranke, da ima tonik na Hrva1kem poloaj prosilca za mednarodno za1ito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te drave za obravnavanje tonikove pro1nje, je nastal poloaj iz toke (b) prvega odstavka 18. lena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrva1ka kot odgovorna drava lanica dolna sprejeti tonika 9 prosilca (saj je vloil pro1njo za mednarodno za1ito v Sloveniji), po sprejemu pa je to pro1njo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega lena dolna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodie ne dvomi, da bodo v tej dravi spo1tuje1e tonikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrva1kih organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodi1a Republike Slovenije.

Tonik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrva1ko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno za1ito, izpodbija tudi pravilnost stali1a, da za predajo tej dravi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. lena Uredbe Dublin III. Ta doloa, da kadar predaja prosilca v dravo lanico, ki je bila doloena za odgovorno, ni mogoa zaradi utemeljene domneve, da v tej dravi lanici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nelove1kega ali ponievalnega ravnanja v smislu 4. lena Listine, drava lanica, ki izvede postopek doloanja odgovorne drave lanice, 1e naprej prouduje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoe doloiti drugo dravo lanico kot odgovorno.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj se izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu voljo očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Tožnik je namreč imel na voljo prehrano, njegove izjave v upravnem postopku, da je je bilo zanj premalo, pa niso del tožbenega trditvenega gradiva, poleg tega so posplošene in neizkazane, saj jih tožnik ni podkrepil niti z izpovedbo na glavni obravnavi. Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 18. 6. 2025. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov ob vstopu v Republiko Hrvaško po presoji sodišča nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku je sicer razvidno, da je bil tudi izven azilnega doma v postopku legitimacije diskriminatorno obravnavan zaradi barve svoje kože, saj se je moral usesti na tla, pokazati dokument, bil je deležen žaljivk, ki jih je razumel, saj govori srbski jezik. Vendar to samo po sebi ne izkazuje tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi tožnikovo izjavo, da so ga zaposleni v azilnem domu prvi dan sprejeli in mu dodelili sobo, kot to morajo storiti. Ne glede na to je bistveno tudi, da tožnik ni prerekal presoje tožene stranke glede neskladnosti svojih izjav, zaradi česar mu ni verjela, da se na Hrvaškem ni počutil varno zaradi jezika. Ob takih okoliščinah pa je vprašljiva tudi verodostojnost tožnikovih izjav o navedeni diskriminatorni obravnavi in o izvajanju nasilja nad njim po odvzemu prstnih odtisov (ta tožbena trditev je povzeta v 10. točki obrazložitve te sodbe), kar je tudi sicer posplošena in navržena trditev, ki je tožnik ni izkazal niti s svojo izpovedbo na glavni obravnavi.

Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo.

Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova izpovedba na glavni obravnavi o nepravilnem tolmačenju, ki sicer nima podlage v njegovem trditvenem gradivu. Poleg tega tožnik v upravnem postopku ni problematiziral tolmačenja ob podaji prošnje v hrvaškem azilnem domu, razlogov za neskladje med izjavami v upravnem postopku in upravnem sporu pa ni pojasnil, kar že samo po sebi vzbuja dvom v njegovo verodostojnost. Ne glede na to sodišče pripominja, da vsaka posamična kršitev (tudi pravice do pravilnega tolmačenja) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po enem tednu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da Hrvaška le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Glede na navedeno lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Ne glede na to sodišče ponovno poudarja, da tožnik nima posebnih osebnih izkušenj z nastanitvenimi zmogljivostmi, saj je azilni dom zapustil že po enem tednu.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

4 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

6 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

7

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Prav tam (20. točka obrazložitve).

Tožnik v tožbi trdi, da je doživel fizično in psihično nasilje hrvaških varnostnih organov že ob nezakonitem prestopu meje med Hrvaško in BiH, v katero je bil nasilno vrnjen.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).