Jedro

Vrhovno sodišče je v podobnih sporih že zavzelo stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi), predpostavlja takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj pa ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pritrdi možnost nadaljevanja delovnega razmerja (do izteka odpovednega roka), kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Tožena stranka je s tem, ko je dopustila, da je tožnik ostal na delu še 14 dni, kršila 1. odstavek 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2001, podana s strani tožene stranke dne 1. 8. 2011 nezakonita in se razveljavi; ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3. 8. 2011, temveč se traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 12. 2001 in sklenjenih aneksov ter tožniku od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje (3. 8. 2011) do dneva reintegracije na delovno mesto priznati delovno dobo, ga prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za enako obdobje obračunati nadomestilo mesečne plače, v skladu s pogodbo z dne 10. 12. 2001 in sklenjenih aneksov, kot če bi delal, v vsakokratnem mesečnem bruto znesku ter po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati nadomestilo plače v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo se, da se zaradi umika tožbe ustavi postopek v delu, ki se nanaša na priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (II. točka izreka). Sklenila je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v višini 1.047,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmoto ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep v III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča, da je izredna odpoved nezakonita, temelji na zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede bivanja tožnika na B. Sodišče je v točkah 11., 12. in 14. nepravilno in zmotno ugotovilo odločilna dejstva, ki so zapisana v zapisnikih za narok za glavno obravnavo z dne 18. 4. 2012 in 23. 5. 2012, poročilu detektiva A.A. z dne 2. 7. 2011, zdravniškem potrdilu z dne 26. 7. 2011 in pisnih izjav B.B. z dne 27. 7. 2001 ter C.C. z dne 1. 8. 2011. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in vsebini zapisnika, je sodišče s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V 11. točki sodbe sodišče med drugim navaja, da je bila osnova oziroma podlaga za odpoved tožniku poročilo detektiva A.A., glede katerega je zaključilo, da je detektiv v celotnem opazovanem obdobju v mesecu juniju in juliju 2011 opravil 14 poizvedb in sicer dne 14., 15., 20., 22., 27., 28. in 29. junija ter 1. julija 2011 in videl tožnika na naslovu ….,A. druge dni pa ne. Po mnenju sodišča prve stopnje navedeno dokazuje le, da je tožnik sedem dni v mesecu juniju in en dan v mescu juliju prišel na delo iz naslova ...., A. , druge dni pa ne. Detektiv je bil na naslovu ….. A. prisoten dovolj časa, da je lahko ugotovil, ali tožnik stanuje na tem naslovu oziroma se vozi na delo iz tega naslova ali ne. To je ugotovil ne le z lastnim opazovanjem, temveč tudi z zbiranjem obvestil pri tretjih osebah, predvsem sosede v A. in na B. in sicer da tožnik med tednom na naslovu …., K. ne prebiva, da pa je v spornem času tja občasno prihajal za vikende torej petek, soboto in nedeljo. Tožena stranka je predlagala zaslišanje detektiva A.A. glede ugotovljenih dejstev in da bi po potrebi obširneje lahko pojasnil vse kar je zaznal in vse okoliščine, ki kažejo na to, da tožnik dejansko biva na naslovu …., A. oziroma da se iz tega naslova vsakodnevno vozi na delo, vendar je sodišče dokazni predlog tožene stranke zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi prič, žene tožnik B.B. in hčerke C.C., ki sta povsem skladno izpovedali seveda v korist tožnika. Izpovedi sta bili tako skladni, da sta očitno prirejeni za potrebe tega postopka. Prav tako iz zdravniškega potrdila zdravnika ZD ... izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 7. 6. 2011 do 10. 6. 2011 in glede na to, da je tožnik stalno prebival na B., bi le-to pravilno moral izdati osebni zdravnik bližje kraju bivanja, torej B., nasprotno pa zdravniško potrdilo dokazuje, da je tožnik živel na naslovu J...., A. Sploh pa je sodišče nepravilno oziroma najmanj preuranjeno zaključilo, da je tožeča stranka iz opravičljivih zdravstvenih tudi po končanem bolniškem staležu (10. 6. 2011) bivala na naslovu v A. Prav tako je nelogično, da tudi žena tožnika B.B. v svojo škodo uveljavlja potne stroške le iz A., če se od tam dnevno ne vozi, ko pa bi jih lahko uveljavljala iz B. V 14. točki sodbe pa je sodišče po mnenju pritožbe, ne da bi preizkusilo trditve tožene stranke, tako da bi zaslišalo s strani tožene stranke predlagano pričo D.D., povsem nekritično sledilo izpovedi tožnika in prič, ki sta z njim v sorodstvenem razmerju, ko je ugotovilo, da je tožnik po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljeval z delom pri toženi stranki še nadaljnjih 14 dni. Sodišče prve stopnje je zgolj enostransko sledilo izpovedbam tožnika in z njegove strani predlaganih prič, zavrnilo pa je dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem detektiva A.A., E.E. in D.D., zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tako tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je s tem kršilo tudi načelo kontradiktornosti in je posledično podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 110. in 111. člen ZDR, saj pri očitani kršitvi ni šlo za enkratnem dogodek, kar se je tožena stranka v postopku tudi izkazala. Neutemeljena je obrazložitev sodišča, da je detektiv opravil opazovanje le 14-krat oziroma 14 dni in da je od tega le 8-krat opazil tožnika na naslovu v A. Zato je napačen zaključek sodišče stopnje, da je šlo za krajše obdobje, ko je tožnik kršil pogodbe obveznosti in tudi nekritično ugotovilo, da je tožnik zato imel zato opravičljive zdravstvene razloge. Ob takšnem tolmačenju sodišča obveznosti delavca glede obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vlivajo na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti, postajajo interna pravila delodajalca dejansko brez pomena. Sodišče je zmotno uporabilo tudi materialno pravo glede obstoja vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 201. členu KZ-1. Tožnik je namreč s podpisom izjave z dne 28. 1. 2010 zavestno navedel, da se na delo vozi z naslova …., B., čeprav se je vozil iz naslova ..., A. in s tem lažno prikazal dejanske okoliščine ter s tem spravil v zmoto oziroma pustil v zmoti toženo stranko. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil določb postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je enostransko sledilo izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič, zavrnilo pa je dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem E.E. in D.D. ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po 2. odstavku 213. člena ZPP je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi o zatrjevanih odločilnih dejstvih naj se izvedejo. Sodišče lahko zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje je navedlo pravne podlage svoje odločitve, opredelilo se je do vseh relevantnih dejstev in izvedlo bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, ki je izpovedal, da je po vročitvi izredne odpovedi ostal na delu pri toženi stranki še 14 dni, v dogovoru z vodjo službe za trženje in pomočnico generalnega direktorja, zaključilo, da je iz tega razloga izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi dne 25. 4. 2012 navedla, da je tožnik po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj zaključil svoje delo in predal posle, ni pa več nadaljeval z opravljanjem svojega dela in glede navedenega predlagala zaslišanje priče D.D. Tožena stranka ni trdila, da tožnik po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ostal na delu še 14 dni, temveč je le predlagala zaslišanje priče D.D. v zvezi z delom, katerega je tožnik po izredni odpovedi še opravljal pri toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je tožena stranka pritrdila tožniku, da je po vročitvi izredne odpovedi še ostal na delu. Pri tem ni bistveno, če je ostal na delu, da bi zaključil in predal svoje posle, dejstvo je, da je tožnik tudi po vročitvi izredne odpovedi še opravljal delo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na to, da je tožnik po vročitvi izredne odpovedi še nadaljeval z delom pri toženi stranki, kaže na to, da zaupanje tožene stranke v tožnikovo delo ni bilo porušeno do te mere, da delovnega razmerja z njim ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le za najhuje kršitve delovnih obveznosti, ki onemogočajo vsakršno nadaljnje sodelovanje, v nasprotnem primeru pa je mogoča le redna odpoved z upoštevanim zakonskim odpovednim rokom. Tožena stranka je s tem, ko je dopustila, da je tožnik ostal na delu še 14 dni kršila 1. odstavek 110. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je v zadevah VIII Ips 53/2006 z dne 11. 4. 2006, v sodbi VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008 in sodbi VIII Ips 340/2007 z dne 12. 1. 2009, v sodbi VIII Ips 324/2007 z dne 6. 4. 2009 zavzelo stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (z razliko od redne odpovedi), opredeljuje takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj pa ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pritrdi možnost nadaljevanja delovnega razmerja (do izteka odpovednega roka), kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Tožena stranka je s tem, ko je dopustila, da je tožnik ostal na delu še 14 dni, kršila 1. odstavek 110. člena ZDR.

Glede na navedeno je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in zato ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela, prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 155. členom ZPP).