Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih je izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev spornih računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniku je bilo izpodbijano odločbo za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 12. 2007 dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v skupnem znesku 56.498,21 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (točka I. izreka); tožnik je priglasil stroške postopka v zvezi s sestavitvijo pripomb na zapisnik, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka II. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračunavanja in plačevanja DDV in o tem sestavljen zapisnik z dne 31. 7. 2008. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v obravnavanem obdobju prejel račune izdajateljev: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Prejeti računi (v nadaljevanju sporni računi) in dokumentacija tožnika so opisani na strani 2 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Opis storitev na spornih računih je zelo splošen, kot npr.: demontaža in montaža regalov; polaganje cevovoda in varjenje, montaža jeklenih cevi; predelava jaškov, montaža cevovoda za gorivo; izolacija CU cevi z armafleksom itpd. Ugotovitve davčnega organa glede spornih računov po posameznih izdajateljih so navedene od strani 6 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri vseh navedenih družbah je bil izveden DIN, ugotovitve pa so navedene od strani 8 do 12 obrazložitve. Ugotovljeno je bilo, da so pri vseh izdajateljih spornih računov podane objektivne okoliščine oz. indikatorji, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“, ki zaračunanih storitev niso mogli opraviti, ker nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev za izvedbo storitev, dejansko sploh ne poslujejo, nimajo poslovne dokumentacije, z odgovorno osebo tožnika nikoli niso bili v neposrednem stiku, izvajajo se le nakazila in dvigi iz TRR. Podan pa je tudi subjektivni element pri tožniku in sicer okoliščine, zaradi katerih bi tožnik moral in mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Gre za fiktivne račune, ki nimajo pravnih posledic v skladu z določbo tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Okoliščine so navedene na strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ navaja 17. člen Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 št. 77/388/EGS ter sodbo SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Tožnik ni uspel dokazati, da so zaračunane storitve opravili prav izdajatelji spornih računov: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., zato prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) oz. 62. do 67. člena ZDDV-1 tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Naknaden obračun DDV je razviden iz strani 15 in 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje pa so razvidni strani 16 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da so račune, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“. Okoliščine pri izdajateljih računov izkazujejo, da gre za „missing traderje“ oz. neplačujoče gospodarske subjekte, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 195/2004 z dne 29. 10. 2004. Tožnik ni dokazal z verodostojno dokumentacijo, da so mu zaračunane storitve s spornimi računi opravili prav navedeni izdajatelji računov. Zgolj predložitev pogodb, ki so bile sklenjene z družbami kot podizvajalci, v katerih so dela, ki naj bi bila opravljena, le pavšalno navedena, kot npr.: „izvajanje vseh vrst strojnih instalacij, pomoč pri izvajanju strojnih instalacij, čiščenje gradbišč, odvoz odpadnega materiala“, pa ne zadostujejo kriterijem za verodostojno knjigovodsko listino, kot to določajo Slovenski računovodski standardi (SRS), zlasti SRS 21. Listine morajo biti sestavljene v skladu z določili Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnik kot naročnik storitev pa ni sestavljal tovrstnih listin ter preverjal pravočasnost in kvaliteto opravljenih del s strani podizvajalcev, kar je glede na visoko vrednost dogovorjenih del nenavadno. Dokazno breme, da so storitve dejansko izvedli prav izdajatelji računov, pa je v skladu z določbo 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na strani tožnika. Tožnik ni dokazal, da so izdajatelji spornih računov dejansko zvedel zaračunane storitve. Pritožbeni organ se strinja s presojo prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle in fiktivne račune (tretji odstavek 47. člena ZDavP-2). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravno nerelevantno sklicevanje tožnika, da v času nastanka zaračunanih storitev še niso bila izdana pojasnila Davčne uprave RS glede tovrstnih goljufij. Na odločitev tudi ne vpliva ugotovitev davčnega organa v zvezi s plačilom obveznosti do podizvajalcev A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. na podlagi pogodb o odstopu terjatev. Ugotovitve davčnega organa v zvezi s temi pogodbami lahko samo še dodatno podkrepijo sum, da je šlo za fiktivne posle. Tak sum lahko vzbujajo tudi kratki plačilni roki, ki niso običajni v tovrstnih poslih. Pritožbeni organ navaja sodbo SEU C-152/02. Bistvena okoliščina pa ni v zavedanju tožnika, da sodeluje pri davčni utaji, temveč v dejstvu, da tožnik davčnemu organu kljub pozivu ni predložil verodostojnih dokazil o tem, da so mu prav izdajatelji spornih računov dejansko opravili zaračunane storitve.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene. Za davčni organ je sporno ali so lahko družbe B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. opravile zaračunane storitve, saj je v postopku DIN ugotovil, da niso imele materialnih in kadrovskih pogojev, da bi lahko opravile s spornimi računi zaračunane storitve. Vendar gre lahko tudi za podjemne pogodbe z delavci oz. bi lahko šlo tudi za delo na črno, kar je v gradbeništvu pogost pojav. Delovna sredstva pa so lahko dana podjetjem tudi v najem. Do teh navedb se davčni organ ni opredelil, s čimer je bistveno kršil pravila postopka. Davčni organ tudi ni upošteval sklicevanja tožnika na splošno znano dejstvo v smislu 2. odstavka 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da v gradbeništvu delavci opravljajo delo na črno, izplačilo pa prejemajo v gotovini na roke. Splošno znanih dejstev pa tožniku ni potrebno dokazovati. Dokazno breme glede neobstoja tega dejstva je na strani davčnega organa. Tako je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj so zaračunane storitve s spornimi računi dejansko opravili delavci podjetij: B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o., ki so bili zaposleni na črno. Sporni računi teh podjetij pa niso fiktivni računi oz. neverodostojne listine. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje v postopkih davčne utaje, saj je preveril vse podatke, ki so bili dostopni v javnih evidencah. Preveril je njihov vpis v sodni register in veljavnost ID številke za DDV. Navedbe davčnega organa so tudi med seboj v nasprotju, saj davčni organ navaja, da je iz predloženih računov mogoče sklepati, da so bile sporne storitve opravljene, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, kdo jih je opravil. Nesporno pa je, da jih na računu navedena podjetja niso mogla opraviti. Tožniku ni jasno, na podlagi česa sklepa davčni organ, da dela niso opravili izdajatelji računov. Pojasnilo Davčne uprave RS o poslovanju z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ pa je bilo objavljeno na spletni strani šele 11. 1. 2008. Davčni organ se nezakonito sklicuje na citirano pojasnilo. Gre za kršitev prepovedi retroaktivne veljave predpisov. V davčno zakonodajo je bila vgrajena solidarna odgovornost davčnih zavezancev šele s spremembo ZDDV-1 in sicer z določbo 76.b člena ZDDV-1, ki je začel veljati 1. 1. 2010. Davčni organ skuša prevaliti odgovornost za neplačilo DDV na tožnika. Davčni organ tudi ni obvestil tožnika, da gre za goljufive transakcije, kot to izhaja iz drugega odstavka 76.b člena ZDDV-1 in tako tožniku ni možno očitati soodgovornosti. Davčni organ kot podlago navaja sodbe SEU. V skladu z načelom zakonitosti bi morali biti vsi elementi, vključno z objektivnimi okoliščinami, ki kažejo na družbe tipa „missing trader“ oz. „neplačujoče gospodarske subjekte“, navedeni v zakonu. Davčni zavezanci bi morali biti o tem vnaprej seznanjeni, predpisi pa bi morali biti zelo določni. Ugotovitve, da so navedene družbe „missing traderji“ so pavšalne, ugotovljene v postopkih DIN pri izdajateljih spornih računov, pri katerih tožnik ni imel možnosti sodelovati in dokazovati nasprotno. Tudi samih dejstev ni mogel preveriti. Tako gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva in pravne varnosti. Sporni računi vsebujejo vse potrebne elemente in jasno izražajo vsebino poslovnih dogodkov, njihov obseg in čas izvedbe, predložene so bile tudi pogodbe, sklenjene med tožnikom in navedenimi družbami. Iz predloženih listin je možno zaključiti, kdo in v kakšnem obsegu ter kje je opravil zaračunane storitve. Vsi zneski so bili s strani tožnika poravnani, tako da je davčni organ povsem neutemeljeno kratil tožniku pravico do odbitka vstopnega DDV, za kar pa ni podlage v 40. členu ZDDV ter tudi ne v 62. členu ter 1. odstavku 67. člena ZDDV-1. V zvezi s pogodbami o odstopu terjatev tožnik poudarja, da je s svojim podpisom zgolj potrdil, da je obveščen o prenosu terjatve. Davčni organ tudi ni upošteval sodb SEU, ki so tožniku v prid, temveč se zgolj sklicuje zgolj na tiste, ki so mu v škodo. Kot primer navaja sodbi SEU št. C-384/04 in C-354/03, C-355/03, C-484/03 – združene zadeve. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in s sodbo odloči o stvari tako, da tožniku prizna pravico do odbitka vstopnega DDV v skupni višini 52.869,97 EUR ter toženi stranki naloži vračilo preplačanega DDV ter obresti v višini 57.622,00 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude pa tudi zakonite zamudne obresti.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih je izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev spornih računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU (primer Axel Kittel v zadevi C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi).

6. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, na podlagi katere temelji pravilen zaključek, da so sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni. Navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Iz podatkov DIN pri družbah A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. je razvidno, da niso imele zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme ter ni dokazil o izvedbi konkretnih storitev. Pravilno je tudi sklepanje davčnega organa, da navedene družbe niso imele realnih možnosti oz. potencialov za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih gradbenih storitev, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani družb A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. niti na strani tožnika. Sicer pa tudi po presoji sodišča ni dvoma, da so navedeni izdajateli spornih računov „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na spornih računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Sodišče tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, ki na podlagi 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Ob vseh okoliščinah, ki so pojasnjene v predmetni zadevi, bi tožnik po presoji sodišča že ob skrbnosti dobrega gospodarja (torej povprečni skrbnosti) moral ugotoviti, da gre za fiktivne posle. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da v letu 2006 in 2007, na katerega se nanašajo sporni računi, še ni bila poznana problematika „missing tradejev“.

7. Pravilne so tudi ugotovitve drugostopenjskega organa o pomanjkljivostih posameznih spornih računov družb B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o., ki ne vsebujejo natančnega opisa vrste in obsega gradbenih storitev in tako ne izpolnjujejo pogojev iz 34. člena ZDDV oz. 82. člena ZDDV-1 o obveznih sestavinah računa. Le pravilno sestavljeni računi s spremljajočimi listinami, ki so značilne za izvedbo gradbenih izvajalskih storitev so lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Dejanska izvedba gradbenih storitev se namreč lahko izkaže le z verodostojnimi listinami kot so: gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer, začasne in končne situacije, obračuni opravljenih del ter primopredajni zapisniki. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ v predloženih pogodbah, ki jih je tožnik sklenil s citiranimi družbami niso določeni časovni termini za izvedbo storitev in ni določbo navedena cena za opravljene storitve. Iz predloženih listin tudi ni bilo mogoče razbrati, kdo je dejansko zaračunane storitve opravil. Tudi po presoji sodišča dokaz o tem ne morejo predstavljati računi za opravljanje tovrstnih del, ki jih je tožnik izdal svojim naročnikom ter predlagan ogled opravljenih del. V skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se gradbeni posli dogovarjajo na podlagi pisni ponudb s pisno pogodbo. Po končanju del pa se pripravi prevzemni zapisnik. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami davčnega organa, da na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče nesporno ugotoviti, da so bile storitve zaračunane s spornimi računi opravljene prav s strani družb A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o., ki so te račune izdale.

8. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za dejansko izvedene gradbene storitve prav s strani družb A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o., zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C - 342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je možno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. dejanska izvedba storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve.

9. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi, ko navaja, da je preveril ali so citirane družbe vpisane v sodni register in zavezane za DDV. Pri tožniku je davčni organ pri poslovanju z navedenimi družbami ugotovil take pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki tudi sicer odstopajo od ustaljene prakse in tudi sicer ne pomenijo običajne poslovne prakse. Tako poleg očitkov, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc po ZDavP-1 oz. ZDavP-2 v zvezi z izvedbo gradbenih izvajalskih del iz upravnih spisov izhaja tudi, da tožnik ni vedel, s kom naj bi posloval, kar je mimo vseh poslovnih običajev. Tudi po presoji sodišča iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, je v tem postopku ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tudi po mnenju sodišča ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

10. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV, saj ob ugotovljeni zlorabi pravic tudi ne gre za dejansko izvedbo storitev v smislu Šeste Direktive Sveta in posledično tudi ne do pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa, in je tudi v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dejanska izvedba storitev s strani izdajateljev računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV. Neutemeljen je ugovor tožnika, da davčni organ ni izkazal, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je tudi dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

11. Tožnikovo sklicevanje, da je zaposlovanje delavcev na črno v gradbeništvu, kar naj bi se upoštevalo kot na splošno znano dejstvo po 165. členu ZUP in zato prevalilo dokaznega bremena na toženo stranko, je neutemeljeno. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani dobaviteljev, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev.

12. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegovi dobavitelji svojih davčnih obveznosti ne izpolnjujejo. Vendar je neupravičen očitek tožnika, da skuša davčni organ nanj prevaliti davčno breme, ker davka „neplačujoči gospodarski subjekti“ niso plačali. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja.

13. V tožbi tožnik zatrjuje, da so storitve bile opravljene, kar sicer ni sporno in na odločitev ne vpliva. Okoliščine, da so bile storitve, navedene na spornih računih, opravljene prav s strani izdajateljice računov, pa tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Sklicevanje tožnika na zakonodajo, ki je pričela veljati 1. 1. 2010, na odločitev prvostopenjskega organa nima vpliva, saj mora davčni organ postopati v skladu z načelom zakonitosti po zakonodaji, ki je veljala v obravnavanem obdobju, torej v letu 2006 in 2007. Tako v danem primeru tudi ne gre za retroaktvo uporabo zakona. Glede na navedeno po presoji sodišča sodišča davčni organ tožniku utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 40. člena ZDDV oz. 62. do 67. člena ZDDV-1. 14. Očitek tožnika, da v postopku ni sodeloval in da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri spornih družbah, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil in je bil tožnik s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti razlogov ničnosti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za meritorno odločanje sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

17. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.